(POTOPIS) Pohajkovanje po portugalski atlantski obali (1): Stopil sem bliže, še bliže, in se hotel stopiti z oceanom

Debelih trideset let sedečega življenja za računalnikom na mojem telesu pušča vse bolj očitne posledice. Zato v zadnjih letih na kratkih dopustih skušam biti čim bolj aktiven: če že ne prav športno, pa vsaj rekreativno. Večdnevni pohodi, od bližnjih slovenskih hribov do mehkih angleških gričev in že bolj zahtevnih kretskih gora so torej pohajkovanja, ki jih prakticiram že nekaj časa, zato zadnja leta vztrajno iščem daljinske pohodne poti, ki bi me navdihnile in povabile k sebi.

Letos me je z neustavljivo silo pritegnil Atlantik.

Prolog

Neki dan nas je Ribiška pot, dobrih 220 kilometrov dolga pešpot na skrajnem jugozahodu Portugalske, po kateri se običajno hodi od severa proti jugu, praktično ves čas vodila ob Atlantiku. Vendar pa ni bila povsod speljana čisto ob oceanu. Zato smo sem ter tja skrenili z osnovne poti in zavili še malo bolj proti veliki modrini, na manj uhojeno potko, da bi prišli kar se da blizu robov klifov in čim bolj začutili morje pod nami. Mivka mi je škripala pod nogami, butanje valov pa je bilo vse glasnejše, ko sem se bližal robu kopnega. Moji sopohodnici sta malo zaostali, mene pa je veter kar nesel naprej.

Prišel sem skoraj do roba oceanske obale, a se je izkazalo, da je pred in pod menoj v modrino iztegnjen še manjši polotok v obliki podolgovatega hribčka, ki je bil s celino povezan zgolj z ozko in stisnjeno grebensko potjo. Pazljivo sem se spustil do nje, jo, oprt s pohodnimi palicami, previdno prečil, da ne bi omahnil na eno ali drugo stran, ter se na drugem koncu potegnil navzgor do kamnitega polotočka, skoraj odcepljenega od celine.

Malce zabrisana pot me je po otočku odpeljala še nekaj korakov naprej, vse do točke, kjer je kopno segalo do oceanske širjave. Skoraj povsem na robu horizonta pa sem uvidel, da je do morja še en pohodni raztežaj. Nekaj deset metrov nižje se je neposredno v nedrje oceana iztegovala kamnita polica, od koder bi lahko skočil v naročje neskončne modrine, ki se je belo penila pod menoj. Zasvajajoč zvok butanja valov ob skale je bil tu najmočnejši.

Odložil sem palici, si snel nahrbtnik in pogledal nazaj, če sta kje blizu tudi moji ljubi soborki na tem pohodu. Ni ju še bilo na spregled. Zakoračil sem torej na polico in stopil povsem do njenega roba. Pod menoj se je razpenjal ocean, ki je z neustavljivo silo butal ob kamen. Slišal, videl in čutil sem enakomerno udarjanje valov, ki so silovito treskali ob skalo, potem pa se v naslednjih sekundah umaknili in odtekli od nje. Bamf! In umik … Bamf in umik ... Bamf in umik … Zemlja je utripala v svojem večnem ritmu. Kakofonija zvokov in podob, ki sem jim bil priča, me je čisto uročila. Prvinska energija valujočega oceana in mirna stabilnost kopnega ob njem. Modrina. Sivina. Belina. Divji, a hkrati pomirjujoči zvoki so v meni budili nekaj pradavnega. Stopil sem bliže, še bliže, in se hotel stopiti z oceanom, se z njim zliti v eno.

Samo malo je manjkalo, pa bi pozabil, kdo in kje sem.

Hoditi ob oceanu

Dolgo, predolgo sem si želel hoditi ob oceanu, se dan za dnem spoprijemati z njegovo silo, korak za korakom premagovati obalo ob njem, čutiti veter, pesek in sol iz morja po vsem telesu in se povsem prepustiti samotni prvinski pokrajini, ki jo je oblikovalo neskončno morje. Ostajalo je le vprašanje, na kateri del evropske obale Atlantskega oceana naj se odpravim. Imel sem namreč dva pogoja: označena pot mora voditi ob Atlantiku in prehoditi jo moram v celoti.

Kar nekaj let je bila v igri Jugozahodna obalna pot v Angliji, tisti skrajni zahodni polotok, kjer vodi ta znamenita daljinska pot (originalno imenovana South West Coast Trail), ki je dolga nekaj preko tisoč kilometrov in zahteva kakih šest tednov strumnega pešačenja. Kupil sem si vodnik, jo raziskoval na zemljevidu in preko satelitskih slik ter razmišljal, kako bi si, ob rednem delu, nekoč zmogel privoščiti dovolj časa, da bi jo prehodil v celoti ter se poldrugi podarjeni mesec bodel samo z ostro atlantsko obalo.

Potem pa se je na to pot spravil novinarski znanec, sicer tudi maratonec. Vsak dan je objavljal navdušena poročila, kako spektakularno vizualna je pot, po dobrih treh tednih pa je odstopil s spoznanjem, da kratki, a strmi vzponi in še bolj strmi spusti, sčasoma načnejo kolena in kite utrujenega pohodnika ter resno otežijo pohod. Njegov odstop me je pripeljal do zaključka, da se je treba na to pot resno pripraviti in si vzeti še več časa. Ko sem tako v naslednjih letih potem kdaj hodil po drugih angleških daljinskih poteh, sem srečal nekaj pohodnikov, ki so prehodili vso Jugozahodno pohodno pot – praktično vsi so jo opravili v vsaj dveh ali treh ločenih etapah.

Preostale pohodne opcije ob Atlantiku so se izkazale za še bolj zahtevne. Za tiste res trpežne, ki imajo povrh še kake tri do štiri mesece časa, je tako na voljo dolga zahtevna obalna oziroma oceanska pot v Bretanji (GR34) v dolžini približno 1700 kilometrov. Druga pa je pred približno petnajstimi leti odprta Valižanska obalna pot (Wales Coast Path), ki jo promovirajo kot "edino pot, ki vodi vzdolž celotne obale neke dežele". Za to, da prehodite 1400 kilometrov ob neprekinjenem stiku z oceanom, pa potrebujete vsaj dva meseca.

Videti je bilo, da bo sprehod oziroma pohod ob Atlantiku tako zame ostal še (ena) dolgo neuresničena želja, ki bo morala počakati na čas, ko ne bom več redno delal.

Potem pa smo imeli junija 2025 jubilejno štirideseto obletnico mature. Srečal sem svoje srednješolske sošolce, skupaj smo se spominjali preteklosti ter se ozirali v prihodnost.

K meni je sredi večera pristopila sošolka, tudi občasna pohodnica, ki je v zadnjem desetletju videla veliko sveta in me nagovorila z besedami: "Si ti prehodil Ribiško pot na Portugalskem?"

Odkimal sem in odvrnil: "Nisem. Te poti sploh ne poznam."

Bila je iskreno začudena: "Prepričana sem, da sem nekje videla, da hodiš po njej."

Še enkrat sem odkimal in ji vrnil vprašanje: "Kaj pa ti, si jo prehodila ti?"

Pokimala je: "Da, vendar ne celotne. Spomladi sem bila tam, naredili smo nekaj etap, bilo je deževno in kar naporno, kar nekajkrat smo morali broditi čez narasle rečice, vodo smo imeli ponekod skoraj do pasu."

"Kje točno pa je?" me je po malem začelo zanimati.

"Na jugu Portugalske. Ves čas gre ob Atlantiku."

Izgovorila je magično besedo: Atlantik.

Od tu je šlo naprej v naravnem tempu.

Na domači polici sem našel knjigo Wanderlust: Mediterranean in v njej odkril nekajstranski popis te poti. Ker jo je bilo možno prehoditi v približno desetih dneh, se je moje zanimanje zanjo še povečalo, nabavil sem si vodnik.

V meni je bil torej že pripravljen pohodni dinamit z vžigalno vrvico. Manjkalo je samo še nekaj, da jo vžge. 

Nenavadno je bilo, da je bilo tokrat za to zaslužno poškodovano koleno.

Štajersko koleno in Atlantik

Moja žena Renny je bila v mladosti ambiciozna košarkarica in takrat, zdaj že kar davno nazaj, so bila leta, ko sta ji bila pomembna samo šola in žoga. Ko je začela študirati biologijo v Ljubljani, je nekaj časa še lahko vzdrževala tempo treniranja in zahtevnega naravoslovnega študija, potem pa se je bilo treba odločiti: zmagal je študij.

Vendar so košarkaška znanstva ostala. Nekaj manj kot dve desetletji po koncu košarkaške kariere, ko je še vedno znala spretno preigravati in natančno vreči na koš, so jo nekega dne poklicali športni kolegi, da imajo v Ljubljani športno srečanje in jo povabili, da se jim pridruži na prijateljski tekmi. Impulzivno se je odzvala in kmalu po koncu službe odbrzela na dogovorjeno igrišče ter se kmalu zatem neogreta zapodila pod koše.

Ni trajalo dolgo. Pri enem od bližnjih srečanj z igralcem iz nasprotne ekipe se je spotaknila čez njegovo nogo, morda pa ji jo je v žaru igre tudi namerno nastavil. Rezultat: strgane vezi na kolenih, poškodovan meniskus in začetek bolj ali manj znosne kalvarije, ki je po dveh operacijah, številnih fizioterapijah in rednem vnašanju hialuronske kisline kakih petnajst let kasneje pripeljala do stanja, ko sta se skupaj z lečečim ortopedom odločila, da je čas za menjavo kolena.

To ne pomeni, da se je nehala gibati in hoditi. Celo nasprotno. Ko sva konec leta 2025 prišla z večdnevnega pohoda po otoku Fuerteventura, je ortoped med pregledom dejal: "Ko gledam te rentgenske slike, si mislim, da oseba s takim kolenom ne more hoditi brez bolečin. Ko pa poslušam, kaj ste ravnokar prehodili, pa je videti, da z vašimi koleni ni prav nič narobe."

Ne glede na to, da je menjava kolena dandanes veliko bolj rutinska operacija, kot je bila nekdaj, še vedno skriva kar nekaj nejasnosti in rehabilitacija zna biti naporna. Zato velja pravilo, da je več možnosti za dober iztek, če imaš pred samim posegom dodobra utrjene mišice.

Rezultat vseh teh dejstev je bil jasen: do operacije bo treba na primeren način obremenjevati in krepiti mišice okoli kolena. Kako to najlažje narediti? Z redno hojo, seveda.

Ko nama je v nekem službenem pogovoru avtorica razkrila, da bo naslednje leto vsak mesec vsaj nekaj dni preživela v različnih gorskih vasicah in je projekt poimenovala Gorsko leto, sva se z Renny samo spogledala in njen predoperativni čas interno preimenovala v Pohodno leto. Kaj pa naj bi to pomenilo v praksi?

Preprosto. Vsak mesec vsaj en večdnevni pohod.

Začela sva – spontano – že kar januarja.

Januarska ogledna tura

Rezervirala sva vozovnici za Lizbono. Ideja je bila običajna: pristala bova na letališču, najela avto ter se v tem globoko predsezonskem času, zapeljala na jug v pokrajino Algarve, kjer si bova ogledala tamkajšnje znamenitosti in zraven opravila tudi kak krajši pohod.

Dan odhoda se je bližal, meni pa nekaj ni dovolilo, da bi rezerviral vsaj avtomobil, kaj šele kako prenočišče. Skoraj do zadnjega sem odlašal, potem pa sem se tri dni pred odhodom odločil, da se o tem pogovorim z Renny.

"Glej, še vedno nisem rezerviral avtomobila za najino Portugalsko …" sem previdno začel.

Renny je namreč živela v prepričanju, da je pred nama lahkoten in sproščujoč teden, v katerem se bo med sprehodi po naravi in dolgim spanjem dodobra spočila.

"Zakaj pa ne?" me je resno pogledala.

"Zato ker …" zastal sem in jo nekaj sekund molče gledal.

"Kaj?" me je precej resno pogledala.

"Zato, ker ne bi najel avta."

"Aha. Kaj pa bi?"

Zajel sem sapo.    

"Predlagam, da narediva kratko ogledno turo po Ribiški poti."

"A tako," je zamišljeno pokimala.

"Da, takole sem mislil … "

Razložil sem ji, da sem pregledal avtobusne urnike z lizbonskega letališča, da imava dobro uro po pristanku direktno povezavo do Lagosa, kjer je konec Ribiške poti, in bi morda lahko šla od njenega cilja proti startu.

"Ti si torej že vse naštudiral?!" me je sumničavo pogledala.

"Hotel sem ti predstaviti že izdelan predlog," sem se skušal izviti.

Nekaj časa je razmišljala.

"Glej, mentalno sem se pripravila na sproščen teden. Zdaj si pa kar od nekod potegnil ta pohod in nič nisem trenirala," je resno rekla.

Globoko sem vdihnil sapo in pokimal.

"Res je. Vendar se mi zdi škoda porabiti ves teden za vožnjo z avtomobilom in ogledovanje 'znamenitosti', če pa lahko v tem času malo pregledava pot in ugotoviva, ali je sploh primerna za tvoje koleno. Več bova imela od tega."

Ni mi je še uspelo prepričati.

"Ampak to spet pomeni minimalno prtljage, samo pohodna oblačila, nobenega mestnega sprehoda, nobene galerije, nobene večerje v kaki vsaj približno normalni restavraciji …"

Pokimal sem in v živo opazoval skoraj fizično preurejanje njenih misli. In molčal.

"Dobro. Koliko dni pa naj bi hodila?" je nazadnje rekla.

Imel sem odgovor: "Dva, največ tri, kolikor nama bo dopuščalo vreme. Potem pa … Bova videla."

Tako sva namesto elegantnega turističnega pakiranja iz omare potegnila majhne pohodne nahrbtnike in se lotila iskanja tehničnih športnih oblačil, ki lahko opravljajo več funkcij hkrati.

Ko sva se dober teden kasneje vsa vznesena vrnila domov, sva bila že odločena, kje bova preživela prvomajske praznike. Vedela pa sva tudi, da bova s seboj vzela še nekoga.

* Se nadaljuje. Naslednji del bo objavljen v naslednji izdaji Večer V soboto. Skupaj bo šest nadaljevanj.