Tretji dan, sobota, 26. aprila 2026, Almograve–Zambujeira do Mar, 22 kilometrov, 7 ur hoje
Ko se je moja žena pred leti vrnila z ženskega potepanja po Lizboni, je domov prinesla le eno zares avtohtono stvar – tamkajšnje slaščice pastéis de nata. Te znamenite tortice z nežno jajčno kremo izvirajo iz portugalskih samostanov. Redovnice in menihi iz samostana Jerónimos v lizbonskem Belému so v začetku 19. stoletja za škrobljenje oblačil uporabljali velike količine jajčnih beljakov, zato jim je ostajalo obilje rumenjakov. Da jih ne bi zavrgli, so iz njih ustvarili vrsto izvrstnih sladic, med katerimi so najbolj zasloveli prav pastéis de nata. Ko so leta 1834 samostan zaprli, so recept prenesli v bližnjo pekarno. Tam so nastali slavni Pastéis de Belém, ki jih zdaj lahko dobite po vsej Portugalski in tudi v Almogravu, kjer smo si jih privoščili za zajtrk, da bi nam dali potrebno energijo za tretji dan hoje.
Zjutraj, ta dan so bile naše noge prvič malo težje, se nam je zazdelo, da smo padli neposredno v "camino sceno", ki bi se lahko odvijala kje više na Portugalskem. Pri zajtrku v eni od okrepčevalnic na "pohodni ulici" so se namreč zvrstile značilne pohodne kombinacije: tri znanke, ki so se spravile na pot, da utrdijo prijateljstvo; mladi pari, ki jim je bila ta pot preizkus njihovega razmerja; samotneži v srednjih letih, ki v upokojitvi uresničujejo mladostne cilje. Gledal sem jih, razvrščal v kategorije in se vprašal: Sem morda res na nekakšnem caminu?
Je Ribiška pot neke vrste camino?
Sever Portugalske, predvsem pa španska Galicija sta del širše, skoraj panevropske romarske mreže, po kateri se vse poti stekajo proti Santiagu de Compostela. Tam se je v srednjem veku oblikovala ena najmočnejših romarskih osi Evrope, njene poti pa so sčasoma postale ne le verske, temveč so danes, še posebej po pandemiji, tudi infrastrukturna in kulturna hrbtenica prostora.
Camino de Santiago je tako nekakšna mreža poti, ki organizira pokrajino okoli ideje skupnega cilja. Prostor je razdeljen na pohodne etape s pripadajočimi prenočišči in gostilnami, pohodniki pa se iz dneva v dan pomikajo vse bliže simbolnemu središču Santiaga de Compostela in enotnemu cilju poti.
Ko pa se premaknemo južno od Lizbone, se ta romarska struktura razgradi. Na območju današnje Rote Vicentine, mreže pohodniških poti, med katerimi so tudi številne krajše krožne trase, klasična logika camina skoraj izgine. Razvil se je drugačen način gibanja – ribiški, lokalen in cikličen, brez jasno opredeljenega cilja.
Na jugu Portugalske ni "poti proti nečemu svetemu", ampak "zgolj" ponavljanje in obnavljanje življenja ob robu sveta. Slikovite ribiške vasi, kot so Vila Nova de Milfontes, Almograve ali Zambujeira do Mar, ki je bila cilj našega tretjega pohodnega dne, tako nikoli niso bile postaje na poti proti središču, temveč zaprti mikrosvetovi, ki so se oblikovali okoli morja in njegove stalne prisotnosti. Prav zaradi tega je Ribiška pot tako posebna. Povezuje namreč svet, ki zgodovinsko ni bil organiziran kot vezna pot, ampak kot razpršena mreža samostojnih obalnih vasi, ki so obstajale in delovale precej neodvisno.
Po plažah oceana
Prve minute hoje ta dan sem imel občutek, da sem postal del nekakšne procesije. Vsi pohodniki smo vstali ob približno enaki uri, zajtrkovali podobne reči, potem pa se spravili na isto pot. Vedno sem bežal od tega, da bi hodil v množici, iskal sem samotne prostore in prostranstva brez žive duše daleč naokrog, zdaj pa tole, sem tuhtal pri sebi.
Prehiteli smo Nemca, ki se mu je ob dekletih hitro razvezal jezik: pohvalil se je, da je star 96 let in da sam maršira po poti, skrbi pa ga, da pet dni naprej ni našel prenočišča, zato bo moral najbrž narediti dvodnevno etapo. 96 let!? se je začudila moja žena, Nemec je za trenutek zastal, se popraskal po glavi, potem pa se popravil, da je star 69 let. Angleščina številke sestavlja drugače kot nemščina.
Pot nas je pripeljala skoraj do oceana, do koder je bil zgolj blag spust in njegovo mirno valovanje nas je takoj potegnilo k sebi. Želeli smo si jutranjega stika z veliko modrino, zato smo se podali proti obali in Nemca je kar odneslo z nami. Potem pa je kakih sto metrov kasneje ugotovil, da je prava pot malo višje. Ustavil se je v dvomu: po eni strani ga je vleklo k oceanu z jutranje razigranima, živahnima ženskama, s katerima je ravno navezal stik, po drugi pa je bil zavezan strogemu spoštovanju poteka poti, ki se je neposrednemu stiku z oceanom pravzaprav izognila.
Zmagala je nemška zavezanost redu in disciplini. Pomahal nam je in se odločil ujeti jutranji konvoj pohodnikov, ki so plažo opazovali le s poti.
Naša trojka je bila iz drugega filma. Ker smo imeli še nekaj dni na sporedu "zgolj" klasične enodnevne etape, smo si lahko privoščili ovinke in stranpoti, raziskovanja in sprotno improvizacijo, kar nam je sicer podaljševalo pot, vendar razkrilo tudi dodatne odtenke oceana in njegovega prepletanja s pokrajino.
Zakoračili smo po plaži kot otroci, ki so pravkar prispeli na morje. Sezuli smo čevlje in stopili v mehko mivko, ki jo je ocean vso noč gladil in izbrisal vse druge sledi. Vsaj kilometer dolga plaža je bila povsem naša, jutranji odmevi našega navdušenega vzklikanja pa so se izgubljali nekje med valovi. Modri oceanski stroj je mlel v svojem neskončnem ritmu, mi pa smo lahkotno drseli po obmorski mivki do njenega konca, kjer so nas lepo urejene stopnice popeljale z obale nazaj na dvignjeno pot. Pred nami so bili kilometri hoje po mivki in divjih razgledov na ocean.
Nismo pa vedeli, kaj nas čaka na visokih klifih.
Štorklje nad oceanom
Kako uro ali dve kasneje se je pot dvignila še nekaj višje nad ocean. Klifi so se zaostrili, skalovje je pokazalo svoj strogi obraz, samotne kamnite in razčlenjene tvorbe so se zarezovale v morsko gladino ter bile marsikje povsem nedostopne za običajnega popotnika in izziv tudi za izurjenega plezalca. Tedaj smo jih zagledali.
Medtem ko pri nas štorklje v (denimo) Prekmurju večinoma gnezdijo na vrhovih električnih drogov, so si na južnem Portugalskem izbrale precej bolj spektakularna bivališča: svoja ogromna gnezda postavljajo prav na vrhu ostrih kamnitih koničastih skal sredi morja in tu v parih varujejo in hranijo svoj zarod. Z vsakim ovinkom se je pred nami odprl nov pogled na ocean, z njim pa tudi nova razporeditev pečin, gnezdišč in štorkelj, ki so v nenehnih preletih nabirale hrano za svoje mladiče. Prešinilo me je: štorklje, gospodarice Atlantika.
Ta neobičajna navada je menda tudi velika posebnost evropskega ptičjega sveta. Štorklje si načrtno izberejo najbolj osamljene skalne stolpe, ki so z vseh strani obdani z morjem, saj jim takšna lega nudi varnost pred kopenskimi plenilci. Območje med Almogravom in rtom Sardão tako velja za najbolj znano evropsko območje klifskega gnezdenja belih štorkelj, zato je vključeno v zaščiteno območje naravnega parka jugozahodnega Alenteja in obale Vicentine.
Res, nad Atlantikom so krožile med vetrom in valovi ter nam nudile prav neverjetne prizore; ptice, ki jih – še posebej v Sloveniji – povezujemo s travniki in močvirji, so svoja življenja preselile na ta skalnati rob sveta.
Vse do rta Sardão s slikovitim svetilnikom, in še naprej, so štorklje zasedle najlepše in najbolj koničaste klife. Vznesen sem bil od teh velikih dolgokljunih belo-črnih ptic, ki so na krilih oceanskega vetra živele svoje mirno, odmaknjeno in medsebojno zavezano življenje.
Dvojina na robu sveta, skupno prebivanje na goli skali, oceanu v brk in proč od dosega ljudi: kako romantična in prvinska je bila ta predstava iz čudovitega živalskega sveta.
Zanos je dobil svoj epilog proti koncu tega dne: preden smo spet zavili proti notranjosti pokrajine, sem se otožno obrnil k oceanu in zagledal veličastno razgibano obalo, ki smo jo prehodili v dosedanjih dneh, zdaj pa so jo božali popoldanski valovi z Atlantika. V roke sem vzel telefon in naredil eno najboljših fotografij na tem pohodu.
Malo naprej je bilo na vrhu visokih sten obalno naselje Zambujeira do Mar. Danes je znano predvsem po dramatičnih klifih, strmih dostopih do oceana in eni najbolj fotogeničnih plaž v tem delu Alenteja.
Sanjal sem, da s štorkljami letim nad neskončnim morjem.
Četrti dan, nedelja, 26. aprila 2026, Zambujeira do Mar–Odeceixe, 19 kilometrov, 7 ur hoje
Mojca je predlagala, da zaradi vročine hojo začnemo čim bolj zgodaj. Kot lokacija za zajtrk – in novo porcijo pastéis de nata – je tako zmagala okrepčevalnica, ki je imela pred vhodom izvesek, da se odpre petnajst minut pred sedmo, torej četrt ure pred ostalimi. Zvita poteza, ki pritegne zgodnje pohodnike, kot smo postali mi.
Pohajkovanje po Ribiški poti je demokratično in zelo dostopno. Vsak se lahko spravi nanjo, če le zmore hoditi kakih sedem ur dnevno, si zna smiselno razporediti etape na poti ter prenočišča rezervirati vnaprej. Nagrada je zagotovljena: oceanski veter v laseh, sol na obrazu, mivka v čevljih, skoraj ves čas pa razgledi, ki napolnijo dušo in srce.
Pred nami je bil dan samotne hoje ob oceanu. Prepustili smo se ji vsak s svojimi mislimi. S klifov smo se vsake toliko spuščali čisto do morja, prečkali potoke in se na drugi strani spet povzpeli nazaj na višino. Kavo z ledom smo si privoščili v obalni taverni, ki jo je vodila Ukrajinka, še ena priseljenka v teh krajih. Pot nas je vodila mimo odmaknjene hiše legendarne pevke fada Amalie Rodriguez (1920–1999), ki je tu preživljala meditativne dni. Ko nam je Renny zavrtela nekaj njenih skladb, me je ob žametnem globokem glasu iz zvočnika zajela otožna melanholija.
Usedli smo se v skalah nad plažo, na katero je včasih zahajala pevka, zdaj pa jo je zasedel poskočen naturistični par. Poslušali smo glasbo, gledali v ocean in skušali ujeti sentiment, ki je napajal to pokrajino. To so bili trenutki, ko začutiš polnost sveta.
Na izpostavljenih strminah nad oceani so tudi tu gnezdile štorklje. Živa narava in kamnita pokrajina sta se prepletali. Prišli smo do visokega skalnega stožca z nekaj manjšimi vrhovi in prav na vsakem se je smukal par štorkelj – prava štorkeljska vas. Bil je popoln razgled in tu bi lahko sedel do konca dneva.
Potem pa je nekaj zmotilo moj pogled. Na majhnem otočku na robu oceana, tam, kjer butajo močni valovi ob ostre skale in kamor se sam nikoli ne bi podal, sem zagledal človeka, ki je spretno plezal po skalovju, počakal je, da val odnese mimo, potem pa nadaljeval svoje početje. Kaj dela tam, kaj raziskuje, ali kaj nabira, so bila vprašanja, ki so švignila skozme.
Na odgovor sem moral počakati še nekaj časa.
Z nestrpnostjo pa sem čakal nekaj drugega: reko Seixe, ki predstavlja naravno mejo med pokrajinama Alentejo in Algarve. Čeprav je bilo do druge strani porečja samo nekaj deset metrov, nas je čakal najdaljši, skoraj desetkilometrski ovinek v notranjost na tej poti.
Dekleti sta na kamniti cesti pospešili in komaj sem ju lovil. Utrujenost tretjega dneva je minila, vanju se je naselila svežina. Pozno popoldne smo prispeli v Odeceixe, enega najzanimivejših krajev na tej poti, dvignjen je nad reko, v njem pa začutiš tradicijo in ponos; to je staro naselje z mavrskimi koreninami.
Nalašč smo se izgubili v prepletu ozkih uličic, ki jih naseljujejo čedne nizke modre in rumene hiške.
Kot v pravljici, je rekla Renny.
Dobrodošli v Algarveju, sem rekel jaz.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
