Četrtek, 23. aprila; (Sines)-Sao Torpes-Porto Covo-Vila Nova de Milfontes; 30 kilometrov, 9 ur hoje
Prvi dan nas je čakala dolga pot, zato je bilo zjutraj le malo časa za ogled Sinesa, pomembnega obmorskega mesta v portugalski regiji Alentejo, ki leži na skalnatem polotoku, gleda proti Atlantskemu oceanu in ima naravno zaščiteno pristanišče, ki že od antičnih časov igra strateško vlogo. Tu je bil leta 1469 rojen Vasco da Gama, eden najpomembnejših portugalskih pomorščakov, ki je odprl morsko pot v Indijo, s tem temeljito spremenil globalno trgovino in položaj Portugalske v svetu, njegova rojstna povezava z mestom pa je danes ključni del identitete Sinesa, saj so mu postavili tudi reprezentativen spomenik.
Najprej sem imel idejo, da bi pot do izhodišča Ribiške poti, ki je kakih sedem, osem kilometrov južneje od Sinesa, v obalnem Sao Torpesu, skupku gostiln in surferskih šol, ki se vrstijo ob oceanu, kar prehodili, a sta me dekleti hitro prepričali, da je zgodnji jutranji čas veliko bolje porabiti za začetek romantične hoje ob oceanu kot pa za dvourno brušenje asfalta s pohodnimi čevlji po priobalni cesti. Voznik Uberja nas je tako odložil na cestnem odcepu, ki vodi proti obali, lokalček nedaleč stran pa je bil že odprt, zato sta dekleti odšli tja, da se založita s pijačo. Vrnili sta se z natančno enim ledenim čajem, kar je bila menda celotna zaloga brezalkoholnih pijač v lokalu, ki ga je lastnik po njunem obisku povrh vsega še zaprl in odšel – v službo, kar mi je prižgalo nekaj vprašajev v zvezi s poslovnimi modeli gostinske ponudbe ob oceanski obali v drugi polovici aprila.
Ko smo se tako polagoma spuščali proti uradnemu začetku poti, se je stanje gostinskih storitev v tem času v teh krajih hitro kristaliziralo: prijetna taverna je bila, kot še marsikatera zatem, zaprta in ni se mi dalo preverjati, ali se morda odpre kasneje ali pa je to v zgodnji pomladi pač stalnica.
Ravno smo se postavili ob tablo, ki označuje začetek Ribiške poti, ko je izza ovinka pridrvel avto (izkazalo se je, da še z enim Uber voznikom), ven pa so poskakale tri energične Nemke, ena starejša in dve mlajši, si na rame zavihtele nahrbtnike in instagramabilno pozirale šoferju, ki se je za nekaj trenutkov prelevil v poklicnega fotografa. Zvijale so se ob tabli, dvigovale palce ter tako hitro in uigrano menjale pozicije, da sem pomislil, da smo morda nevede padli v snemanje reklame, ki za letošnjo sezono Nemcem promovira turistične lepote južne Portugalske.
A ni bilo nič takega: bile so samo tri pohodnice, ki so – videti je bilo, da so nabite z energijo in entuziazmom – prišle na Ribiško pot, da po hitrem postopku opravijo z njo. Zapodile so se na pot, mi pa smo samo gledali za njimi.
Kak kilometer naprej je bleščeča nemška fasada – podobno, kot se je zdaj zgodilo njihovim nogometašem – razpadla na drobne kosce. Popotnice so se ustavile, začele živčno pregledovati telefone in okolico, potem pa jih je mimo nas odneslo nazaj proti startu. Nikoli več jih nismo videli.
Prvi kilometri ob Atlantiku
Ocean, posebej njegov samotni del na jugu Portugalske, še vedno privlači sanjače in ekscentrike vseh vrst. Že na prvih kilometrih smo tako srečali skoraj vse ključne predstavnike teh skupin, ki so ravnokar začenjali svoj dan. Tu so bili surferji, ki so se že tlačili v svoje obleke ali pa ob obali preverjali valove in veter za ta dan. Tu so bile samotne ženske, posedale so po peščenih pobočjih nad oceanom, z daljnogledom molče zrle v daljavo, nekje na dosegu roke pa so imele kozarec pijače ter dnevnik ali knjigo. Mladi parčki so – morda ravno po petelinjem zajtrku – lenobno lezli iz svojih kombijev, veter jim je vihal kodre v laseh, s skodelicami kave so sedeli na strehah avtomobilov in v ravni črti med oceanom in nebom čakali na klic prihajajočega dne.
In tu smo bili tudi mi trije, zgodnji pohodniki iz Slovenije, ki smo začenjali svoj pohod po Ribiški poti. Kimali smo tistim, ki so nas pogledali ter jo ubirali po poti naprej – ocean je tudi nas klical k sebi in vlekel proti jugu.
Novinarka, zdaj pa vse bolj tudi pisateljica Pia Prezelj, je letos spomladi objavila roman z naslovom Bili smo trije in v njem tematizirala različne človeške trojke, ki jih je oblikovalo življenje njenih protagonistov. Trojka ali trojica ljudi je bila vedno posebna človeška skupnost, trije človeški koti pogosto vodijo v asimetrijo, omogočajo napetost, a hkrati lahko ustvarijo tudi novo kakovost in prej nepredstavljive rezultate. V življenju sem do zdaj že izkusil nekaj športno rekreativnih trojk - in vsaka je prinesla svoje izzive, zato zadnja leta pazljivo izbiram sopotnike.
Prijateljico Mojco, s katero sva si včasih delila srednješolsko klop, kasneje pa še marsikatero pohodno pot, je že pred leti v krog svojih najbližjih sprejela tudi moja žena. Naša skupna klatenja so se v zadnjih letih namnožila in podaljšala, lani smo v štirih dneh prehodili južni del Slovenske planinske poti in bili smo pripravljeni na nekaj resnejšega – Ribiška pot je bila kot nalašč za to.
Porto Covo in naprej do Vila Nova de Milfontes
Po dveh urah občudovanja zgodnjega oceanskega jutra smo prišli do Porta Cova, majhnega obalnega naselja, ribiške postojanke, ki se zdi skoraj kot kontrapunkt pristaniškemu Sinesu: tu so nizke bele hišice, zgrajene v urejeni mreži ulic, kar nakazuje, da je kraj nastal po načrtu, ne po naključju. Res je bilo tako. V 18. stoletju ga je zasnoval markiz Pombal kot del poskusa obnove portugalske obale po uničujočem lizbonskem potresu leta 1755. Zato ima Porto Covo še danes prepoznaven, skoraj geometričen tloris z lepim osrednjim trgom in pravilno razporejenimi ulicami. Tu je bil čas za prvo okrepčilo.
Tudi utrip mesta je bil še kako živahen – marsikateri pohodnik namreč preskoči prve ure samotnega pešačenja in šele tu začne Ribiško pot. V naslednjih urah smo se ob dih jemajočem oceanu, potem ko smo večinoma hodili po samotni oceanski obali, tudi mimo bližnjega otoka Pessegueiro, ki je bil z ohranjeno trdnjavo v preteklosti strateška točka za obrambo obale, do poznega popoldneva vsi pohodniki nekako zlili v Vila Nova de Milfontes, malce od Atlantika v notranjost umaknjeno mestece. Tu je bil cilj našega prvega pohodnega dne in uradni konec prve etape.
Večerjo nam je postregla Rusinja, račun pa nam je izstavil Ukrajinec; oba sta že kar dolgo bivala v teh krajih.
Petek, 24. aprila 2026, Vila Nova de Milfontes–Almograve, 20 kilometrov, 6 ur hoje
Ta dan je bilo na sporedu le dobrih dvajset kilometrov hoje, zato smo si pozno zjutraj, kot se spodobi za manj resne caminerose, sproščeno privoščili zajtrk v eni od lokalnih okrepčevalnic. Krepak starejši možakar pri sosednji mizi, napravljen v neuničljiva pohodna oblačila, je bil povsem iz drugega filma; jedel je že zgodnje kosilo, krompir, riž in meso, ter tako zavzeto praznil krožnik, da se je njegova miza kar tresla, ob tem pa mimogrede pripomnil, da je vstal še pred sončnim vzhodom in do zajtrka že naredil celodnevno etapo iz Porta Cova. Naše hitrosti se razlikujejo, sem pomislil, druži pa nas ista pot - in ugriznil v slastni sendvič, ki so nam ga hitro pripravili v zalogajnici, eni tistih, ki živi predvsem od pohodnikov.
Čeprav je bilo do obale oceana na drugi strani reke samo nekaj sto metrov, uradna pot naredi približno petkilometrski obhod, ki nas je odpeljal globlje v dolino reke Mira, vse do mostu, kjer smo jo lahko prečili. Ti dodatni "izleti" v notranjost pokrajine so eden od zaščitnih znakov Ribiške poti. Ta te s svojim vijugastim potekom, med katerim je treba premostiti kar nekaj rek in potokov, uči vztrajnosti in potrpežljivosti – nadaljevanje pešpoti imaš tik pred nosom, vendar moraš prej narediti krajši ali tudi daljši, včasih nekajurni obhod.
Ko smo prečkali mestece in zakorakali v naravo ob reki, so se z vsakim metrom začeli spreminjati mikroklima, pokrajina in rastlinje – iz morske v celinsko, iz oceanske pa v rečno. Pomlad je v deželo že prinesla jutranjo sparino in kmalu smo slekli dolga oblačila, na drugi – južni – strani mostu pa nas je že pogrelo sonce.
Znašli smo se v samoti.
Bilo je nenavadno, na severnem delu reke se je razprostiralo mestece Vila Nova de Milfontes, medtem pa je bil južni breg povsem samoten in nenaseljen. Z naravovarstvenimi ukrepi jim je uspelo ohraniti kar se da prvobitno pokrajino.
Čez nekaj časa smo naleteli na arhitekturno pompozno, a zapuščeno in osamljeno stavbo, ki jo je zgrizel zob časa. Nedaleč stran je bila gomila, kjer je morda počival nekdanji lastnik. Je tam ležal vizionar, ki ga je pokopala lastna ambicioznost, sem se spraševal in pešačil dalje.
Nekaj ovinkov naprej smo prišli do izliva reke Mire v ocean. Nedaleč stran je ob pomolu stala ladjica, ki je iz vasi na oni strani reke ravno pripeljala nekaj pohodnikov – ni se jim dalo pešačiti naokoli, tako kot smo naredili mi, so pa zato takoj nadaljevali pot. Na strateški lokaciji je stalo prijetno gostišče. Dekleti sta glasovali za jutranjo kavo in nekaj minut kasneje smo – vsak s svojo skodelico – že zrli v počasno reko, ki se je izlivala v mirni Atlantik.
A nismo bili dolgo sami: na leseni pod je kmalu čvrsto stopil sivi bradač, oprtan z velikim nahrbtnikom, ki je bil težek že na pogled. Poleg tega je imel na prsih še – tudi težko – torbo s fotografsko opremo. Seveda smo ga takoj ogovorili.
Bil je Madžar, po Ribiški poti je šel v obratni smeri od nas, to pa je bilo zanj samo ogrevanje pred enim od Caminov, za katerega si je rezerviral šest tednov.
"Z vso to prtljago?!" sem ga vprašal.
"Da, 14 kilogramov je težak moj nahrbtnik, še štiri pa tehta moja fotografska oprema!" je glasno odgovoril.
"Ste utrujeni (tired)?" sem ga vprašal.
"Ne, upokojen sem (retired)," je odgovoril in se je zahahljal ob svoji spretni besedni igri.
Družina od doma spremlja njegove pustolovščine, se je razgovoril, njega pa kar še nosi po svetu.
"Še tale Camino naredim, potem pa konec. Konec!" je pribil.
"Za zmeraj?" sem ga nejeverno pogledal.
Prebrisano me je gledal, vendar ni odgovoril. Bil je ravno tistih let, da nisem mogel ugotoviti, ali beži od nečesa starega ali pa drvi proti nečemu novemu.
Pustil sem, da sta najin pogovor odnesla voda in veter.
Po mivki do Almograva
Nekaj naprej smo se znašli na poti po samotni pokrajini, ki je svoje peščeno lice nastavljala oceanu. Pred nami je bil en od estetskih vrhuncev poti. Naslednjih ducat kilometrov smo ubirali stranske poti, da bi prišli čim bliže klifom nad oceanom. Obzorje se je širilo, duša pa je bila vse bolj zanosna. Včasih se je pot iz veličastnih klifov spustila čisto na obalo, kjer smo bili priča slikovitim kamnitim formacijam. Eno sem naslovil "pokopališče mamutov", saj so bile nepravilno oblikovane, velikim rebrom podobne skale skoraj enakomerno razporejene po plaži vse do morja.
Mivka, o kateri sem bral pred odhodom, je tukaj res upočasnjevala korak. Za tiste manj pripravljene je ugrezanje stopal v mehko oceansko mivko tisti dejavnik, ki lahko pot iz sproščene hoje spremeni v utrudljivo telesno preizkušnjo. Gledal sem pred seboj, da bi ujel čim bolj stabilno podlago za naslednji korak, in se počasi premikal naprej.
Vsako uro sem iz svojih čevljev stresal zlati pesek. Bil je prijeten občutek, ki je še poudaril dejstvo, da hodim, da sem na poti.
Pozno popoldan smo prišli do mesteca Almograve, mirne in razpršene naselbine brez izrazitega urbanega jedra, umaknjene više in stran od obale, kjer smo imeli rezervirano prenočišče v apartmaju ob glavni ulici.
V petek zvečer so se Indijci, ki tam živijo in delajo, zabavali tako, da so postavali pred trgovino, pili in se pogovarjali.
Domačinov skoraj ni bilo na spregled.
