Gospod Ivan Soče, v nekaj naslednjih številkah bomo objavljali odlomke iz vaše nove knjige. Naslov knjige Živeti jasno zveni skoraj kot življenjski program. Kaj za vas pomeni živeti jasno?
Živeti jasno zame ne pomeni, da imamo na vse pripravljene odgovore, da smo vedno mirni ali da se nikoli ne zmotimo. Pomeni predvsem, da poskušamo videti stvari takšne, kot so, in da opazimo, kaj vse naš pogled popači. Na svet ne gledamo neposredno. Gledamo skozi spomine, strahove, želje, navade, prepričanja, vzgojo, pripadnosti in stare rane. Pogosto ne reagiramo na to, kar se dogaja, ampak na svojo razlago tega, kar se dogaja. Jasnost se začne, ko to razliko opazimo. Ko znamo ločiti dogodek od interpretacije, čustvo od dejstva, potrebo od ljubezni, prepričanje od znanja. Ne gre za popolnost. Gre za več poštenosti do sebe.
V svojih prejšnjih devetih knjigah ste obravnavali zelo različne teme. V čem je ta drugačna?
V prejšnjih knjigah in člankih sem se praviloma ukvarjal s konkretnimi področji – zdravjem, prehrano, šolstvom, politiko, vzgojo, družbenimi sistemi. Ta knjiga pa gre korak bliže človeku. Ne sprašuje več samo, kako jasno videti neko temo, ampak kako jasno videti sebe in svoje življenje. Govori o tem, kako nastajajo navezanosti, zakaj se oklepamo prepričanj, kako nas vodijo navade, zakaj nas je strah, zakaj potrebujemo potrditve in zakaj v odnosih tako hitro izgubimo jasnost. Pravzaprav poskuša pogledati mehanizme, skozi katere doživljamo vse drugo.
Knjiga ima 58 esejev. Zakaj prav esejistična oblika?
Ker življenje ni sistem, ki bi ga lahko uredili v deset pravil in ga potem obvladali. Esej dopušča vprašanje, dvom, obrat pogleda. Nekateri teksti so bolj psihološki, drugi filozofski, tretji čisto vsakdanji. Lahko jih beremo zaporedno, lahko pa se vračamo k temi, ki nas v nekem obdobju najbolj zadeva. Sam predlagam, da bralec knjigo najprej prebere kot celoto, potem pa se vrača. Nekateri odstavki so namenoma zgoščeni. Ni pomembno, da bralec z menoj soglaša. Pomembneje je, da ga kakšen stavek zaustavi in prisili, da preveri, kaj o tem misli sam.
Torej to ni priročnik za samopomoč?
Ne v klasičnem smislu. Ne ponujam petih korakov do sreče, tehnike za mir ali metode, s katero bi postal "boljša različica sebe". Takih obljub imamo danes ogromno. Mene bolj zanima, ali lahko nekaj vidimo tako jasno, da starega vzorca ne moremo več povsem enako ponavljati. Če opazim, da v prepiru ne branim resnice, ampak svojo prizadetost, se je že nekaj spremenilo. Če vidim, da partnerja ne poslušam, ampak med njegovim govorjenjem pripravljam odgovor, se je nekaj razkrilo. Včasih je jasen uvid učinkovitejši od še ene tehnike.
V naslednjih tednih bomo objavljali izbor vaših esejev. Zakaj prav teme, kot so čustva, navezanost, navade, stres, poslušanje, ljubezen, primerjanje, zaupanje in staranje?
Ker so to teme, v katerih se lahko prepozna skoraj vsak človek, ne glede na starost, izobrazbo ali svetovni nazor. Vsi imamo čustva, vsi smo na nekaj ali nekoga navezani, vsi živimo z navadami. Vsi poznamo stres, primerjanje, nesporazume in izgubo zaupanja. Večina bo nekoč skrbela za starajoče se starše, če že ne skrbi, in vsak se bo moral srečati z lastnim staranjem. To so zelo vsakdanje teme, hkrati pa se pod njimi skrivajo velika vprašanja: kaj je svoboda, kaj je ljubezen, kdo sem brez svojih vlog, kaj pomeni sprejeti nekaj, česar ne morem spremeniti. Moj izbor esejev je zato nekakšen vstop v knjigo skozi življenje, kakršno ljudje živimo.
Ena od ponavljajočih se tem je razlika med tem, kar čutimo, in tem, kar je res. Zakaj je ta razlika tako pomembna?
Ker čustvo doživimo zelo neposredno in zato hitro verjamemo, da nam govori resnico o svetu. Če me je strah, se mi zdi, da je nekaj nevarno. Če sem jezen, se mi zdi, da mi je bila storjena krivica. Čustvo je resnično kot izkušnja, ni pa nujno natančen opis dogodka. Pove nam, da je za nas nekaj pomembno. Ne pove pa nujno, kaj se je objektivno zgodilo. Ko človek to loči, čustva ne postanejo manj pomembna. Postanejo bolj uporabna. Niso več gospodar, ampak informacija.
Veliko pišete tudi o navezanosti. Ali ni navezanost vendarle naravno del odnosov?
Povezanost je naravna in potrebna. Navezanost pa uporabljam za tisti del odnosa, v katerem drugega človeka ali stvar potrebujemo kot zagotovilo lastne varnosti, vrednosti ali identitete. Lahko nekoga globoko ljubim in mu hkrati dopuščam svobodo. Lahko pa temu rečem ljubezen, v resnici pa zahtevam, da se vede tako, da meni ne bo treba občutiti strahu. Takrat se ljubezen hitro spremeni v nadzor. Podobno je z denarjem, statusom, videzom, prepričanji. Problem ni, da nekaj imamo ali da nam je nekaj pomembno. Problem nastane, ko brez tega ne vemo več, kdo smo.
Danes imamo več možnosti za povezovanje kot kadarkoli prej, vi pa sprašujete, ali človek sploh še hoče človeka. Zakaj?
Ker tehnološka povezanost in človeška bližina nista isto. Veliko stvari, zaradi katerih smo nekoč potrebovali drugega človeka, danes opravimo sami ali prek zaslona. Lahko delamo od doma, naročimo hrano, nakupujemo, se zabavamo in komuniciramo, ne da bi bili zares z nekom. Samostojnost je lahko velika pridobitev, vendar ima tudi drugo stran: manj priložnosti, da bi se učili potrpežljivosti, poslušanja, prilagajanja, bližine. Človek je naporen predvsem zato, ker je drug. In ravno v srečanju z drugim se pokažejo naši avtomatizmi. Zaslon lahko izklopimo. Človeka ne moremo tako preprosto.
Eden daljših esejev govori o staranju in o trenutku, ko odrasel otrok začne skrbeti za svoje starše. Zakaj se vam zdi ta tema pomembna?
Ker o starosti pogosto razmišljamo predvsem kot o telesnem procesu, manj pa kot o spremembi odnosov in identitete. Za odraslega otroka je težko gledati človeka, ki je bil vse življenje močan in samostojen, kako postaja odvisen od pomoči. Za starša pa je težko sprejeti, da mu otrok svetuje, ga opozarja ali celo odloča o stvareh, o katerih je prej odločal sam. Vloge se začnejo obračati, vendar nikoli povsem. V tem obdobju se zelo jasno pokažejo ljubezen, dolžnost, zamera, krivda, nadzor in spoštovanje. Hkrati je to ogledalo naše lastne prihodnosti. Ko skrbimo za starše, nehote učimo svoje otroke, kako bo treba nekoč skrbeti za nas.
V esejih se pogosto pojavi beseda prisotnost. Beseda je danes precej obrabljena. Kaj pomeni vam?
Nekaj zelo preprostega: da opazimo, kaj se dogaja, preden avtomatično reagiramo. Prisotnost ni mistično stanje. Je trenutek, ko zaznam jezo, preden izrečem stavek, ki ga bom obžaloval. Ko opazim strah, preden ga spremenim v nadzor. Ko slišim drugega človeka, ne da bi ga takoj razvrstil med tiste, ki imajo prav, in tiste, ki nimajo. V tem malem prostoru med dražljajem in odzivom se pojavi možnost izbire. To je zame eden ključnih pomenov svobode: ne da lahko naredim vse, kar hočem, ampak da mi ni treba vedno narediti tega, kar od mene zahteva moj stari avtomatizem.
Kaj bi želeli, da bralec odnese od vaše nove knjige oziroma besedil?
Ne želim, da odnese moje odgovore. Raje bi, da odnese nekaj svojih vprašanj. Da se kdaj ujame pri stavku: zakaj sem tako reagiral, česa me je bilo pravzaprav strah, ali tega človeka sploh poslušam, ali želim samo imeti prav, ali je to res moja želja ali navada, ali nekoga ljubim ali ga potrebujem kot oporo? Če se začne človek tako opazovati, brez samokaznovanja in brez potrebe, da bi takoj vse popravil, je že veliko narejenega. Jasnost ni končno stanje, ki ga enkrat dosežemo. Vedno znova se lahko ujamemo v stare zgodbe. Toda vsakič, ko jih opazimo, smo za trenutek manj ujeti.
Zaslon lahko izklopimo. Človeka ne moremo tako preprosto
Torej živeti jasno ne pomeni živeti brez dvomov?
Ravno nasprotno. Morda pomeni dvom bolje prenašati. Velik del naših težav nastane, ker prehitro potrebujemo gotovost: o sebi, o drugih, o prihodnosti, o tem, kdo ima prav. Ko zmoremo reči "ne vem", se odpre prostor za radovednost. Ko zmoremo priznati "morda se motim", se odpre prostor za odnos. In ko zmoremo pogledati tudi tisto, kar nam pri sebi ni všeč, se odpre prostor za spremembo. Živeti jasno zame zato ni življenje z več odgovori, ampak življenje z manj samoprevare.
Za konec povejte, kakšen je odziv bralcev, strokovnih krogov?
Brez lažne skromnosti: odziv je izjemen. Knjige, ki bi tako celovito, neposredno in hkrati globoko posegla v toliko temeljnih vprašanj človekovega življenja, v slovenščini ni. V knjigi ponujam nekaj redkega v poplavi sodobne literature o osebni in duhovni rasti: pošten in pronicljiv pogled vase, brez obljub o hitrih rešitvah in brez modnih duhovnih bližnjic. Dr. prof. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater in psihoterapevt, je o knjigi zapisal: "Knjigo toplo priporočam vsem, ki jih zanima poglobljeno delo na sebi, pa tudi strokovnjakom s področja duševnega zdravja, ki v njej lahko najdejo dragocen vir za razmislek o lastnem delu z ljudmi. Ivan Soče je s to knjigo ustvaril delo, ki ga lahko dodamo v zbirko žlahtne filozofske esejistike, ki bo kljubovalo zobu časa – tehtno branje, ki boli natanko toliko, kolikor je potrebno, da nas osvobodi, ter nas nauči videti in živeti jasno."
