(INTERVJU) Špela Močnik Paradiž: Lepo je, da nekaj ostane samo tvoje

Po dvanajstih letih ste se poslovili od oddaje Dobro jutro na TV Slovenija. Je bila odločitev težka?

Seveda mi ni bilo vseeno. Dvanajst let je dolga doba, z ljudmi se povežeš in oddaja postane del tvojega življenja. Toda prišli so novi izzivi, hkrati pa ne moreš biti v več oddajah naenkrat. Ostajajo pa lepi spomini in odnosi.

Se je vaš vsakdan močno spremenil?

Pravzaprav ne. Največja razlika je v tem, da mi enkrat ali dvakrat na teden ni treba vstati ob pol petih zjutraj, kar je zame velik plus. Nikoli nisem bila jutranja ptica, čeprav mi življenje vztrajno nalaga jutranje službe. Dela imam še vedno veliko in dnevi so pestri. Zdaj gre za večerni termin in drugačno oddajo, vendar se moje življenje ni obrnilo na glavo.

Morda vam življenje ves čas sporoča, da morate prej vstajati.

Tudi sama sem že pomislila na to. Ko sem pred leti na Radiu Hit dobila ponudbo za jutranji program, so se vsi čudili: "Ti boš delala zjutraj? Saj na fakulteto nisi prišla pred deseto!" Ravno zato sem ponudbo sprejela. Rekla sem si, da bom eno leto že vzdržala. Na koncu sem jih šest. Takrat je budilka zvonila vsak dan ob pol petih.

Kako ste se spravili v pogon?

Na poti v službo sem zelo na glas poslušala glasbo. Tako glasno, da je kakšen pešec na semaforju verjetno pomislil, s katerega žura prihajam. Pela sem in se počasi prebujala. Ko sem prišla na televizijo, sem bila že polna energije. Če bi me kdo videl ob zvonjenju budilke, pa bi verjetno pomislil, da tisti dan ne bom prišla nikamor.

Našel se je tudi kdo, ki se je želel prepirati

Je bila ekipa Dobrega jutra tudi zunaj kamer tako povezana, kot se je zdelo gledalcem?

V ljubljanski ekipi smo se res dobro razumeli. Veliko nas je približno istih let, dolgo smo delali skupaj in bili povezani tudi z urednico, producentko in drugimi sodelavci. Zjutraj ima vsak svoj tempo in ob šestih še niso vsi zelo zgovorni, po oddaji pa smo radi ostali skupaj, poklepetali in komentirali, kaj je bilo dobro in kaj manj. Bili smo prava ekipa. Brez te energije je težko sobivati v redakciji, kjer jih je deset.

Kdo je bil najmanj jutranji med jutranjiki?

Verjetno kar jaz. (smeh) Monika, denimo, je bila vedno pred mano. Z urednico sva bili med najmanj jutranjimi, a sva sprejeli, da je to del službe in da je treba zjutraj preprosto biti tam.

Dobro jutro je triurni televizijski maraton. Kako preskakovati od zdravstva h kuhanju, nato h knjigam in glasbi?

To je zahtevna oddaja. Pokrivaš skoraj vse razen politike, ki jo prepuščamo informativnemu programu. Biti moraš iznajdljiv, zgovoren in razgledan, predvsem pa dobro pripravljen, saj med oddajo ni časa, da bi se na novo pripravljal. V nekaj minutah preideš od zdravstvene teme h kuhanju, filmu ali novemu gostu. Mislim, da smo pri Dobrem jutru druščina radovednih ljudi. Sama zase pravim, da sem zelo firbčna, in v tej oddaji sem svojo radovednost lahko odlično potešila. Pogosto sem predlagala goste in teme, ki so se meni zdeli zanimivi.

Kaj vas je pri oddaji v živo najbolj preizkusilo?

Najhuje je, če gost tik pred oddajo sporoči, da je zaradi nesreče ali gneče obstal na poti, ti pa imaš z njim predviden dvanajstminutni pogovor. Nenadoma moraš zapolniti teh dvanajst minut: podaljšati prejšnji pogovor, prej vključiti naslednjega gosta, če je že prišel, in vse skupaj sproti premešati. Ne moreš kar podaljšati reklam. Ali pa odpove videostena in moraš pogovor prestaviti drugam. Toda prav v tem je tudi čar oddaje v živo.

Nekoč so vas v živo pogosteje klicali gledalci. Tam ste imeli še manj nadzora.

Večina je bila prijaznih in spoštljivih, našel pa se je tudi kdo, ki se je želel prepirati. Spomnim se gospoda, ki je bil zelo nesramen. Rekla sem mu: "Mi smo do vas spoštljivi. Ko pokličete, vas vikamo, ne preklinjamo in smo vljudni. Enako pričakujemo od vas." Naslednji dan so se pojavili naslovi, da se Špela Močnik prepira z gledalci. Nisem se prepirala, samo povedala sem, da mora biti spoštovanje vzajemno.

So bili gledalci strogi tudi do vašega videza, modnih podvigov?

Precej so bili pozorni na jezik, kar se mi zdi prav, saj gre za nacionalno televizijo. Če smo kaj napačno izgovorili ali naglasili, smo hitro dobili elektronsko pošto. Pri videzu jih je včasih bolj zmotilo golo stegno kot preglobok dekolte. Zanimivo je, da so takšne pripombe praviloma pošiljale gospe. O oblačilih se potem odločiš skupaj s stilistko. Jutranji program ima nekoliko drugačne zakonitosti kot večerni. Ljudje se s tabo zbujajo in pospremiš jih v nov dan, zato jim želiš prinesti dobro energijo.

Zdaj vodite kviz Kdo bi vedel?. Kaj vas je pritegnilo?

Pred osmimi leti ga je vodil Saša Jerković, zdaj pa so ga ponovno obudili. Slovenci imamo radi kvize, ta pa je zelo zabaven in razvedrilen. Lepo te pospremi v konec tedna. Če sem prej ljudi zbujala, je moja nova naloga, da jim je v petek zvečer nekoliko lepše. Za nami je lahko naporen teden in prav pride, da se malo sprostimo, pohecamo in nasmejimo. Hkrati so vprašanja zanimiva in marsikaj izveš.

Nekaj očitno delam prav

Ste se ob vprašanjih tudi sami kaj naučili?

Ko smo posneli prvi oddaji, sem bila pri marsikaterem presenečena. Pri vsakem vprašanju so trije možni odgovori in vsi se lahko na prvi pogled zdijo verjetni. Ni vedno vse na prvo žogo. Včasih moraš sklepati in uporabiti zdravo kmečko logiko, zraven pa izveš še kaj zanimivega. To mi je pri kvizu zelo všeč.

Ste si kdaj posebej želeli voditi kviz?

Ne, nikoli nisem lovila točno določene oddaje. Precej se prepuščam toku. Zdi se mi, da če dobro in s srcem delaš to, kar delaš, življenje samo prinese nove izzive. Kar naprej se mi odpirajo nove stvari, zato očitno nekaj delam prav.

Je bila novica, da lahko nekoliko dlje spite, prijeten dodatek?

Zelo prijeten. (smeh) Po štiridesetem mi je vstati ob pol štirih ali štirih vedno težje. Ko sem bila enkrat v avtomobilu, sem se že prebudila in je bilo vse v redu, do avtomobila pa je bilo treba priti. Budilko sem ugasnila tudi štirikrat, tako da sem zraven vsakič zbudila moža. Spraševal me je, ali mora zdaj še on vstati.

Kako ste se ujeli z novo ekipo?

Miha Brajnik samo odpre usta in je že smešen. Tudi vsi kapetani so zelo v redu in med nami je dobra energija. Že na skupnem fotografiranju smo se tako smejali, da se mi na nekaterih fotografijah skoraj ne vidi oči. Takšne energije ne moreš zaigrati. Pomembno je, da se z ljudmi razumeš tudi med odmorom, da se lahko pohecaš in skupaj spiješ kavo. Kemije ne moreš blefirati.

Omenili ste štirideseta. Vas številke kdaj obremenjujejo?

Ne. Lahko si star 35 let in popolnoma brez energije. Sama je imam toliko, da sem družini in prijateljem včasih že naporna, ker bi ves čas nekaj počela, športala in hodila naokoli. Starosti nisem nikoli jemala kot nekaj obremenjujočega. Tudi če me kdo vpraša, koliko sem stara, me to ne užali. Veliko bolj pomembno je, kako se počutiš.

Imate seznam želja za prihodnja leta?

Moji seznami so povezani predvsem s potovanji. Imam ogromno želja, čeprav že zdaj veliko potujem. Če bi lahko izbirala kakšno televizijsko delo, bi me zelo zanimalo ustvarjanje potovalnih oddaj. Nekoč sem celo preverjala, ali pri Travel Channelu iščejo nove sodelavce. Toda takšno delo pomeni veliko odsotnosti, moja najstnica pa me po mojem mnenju še vedno potrebuje. Težko bi moža in otroke pustila doma ter rekla, da me pol leta ali leto ne bo.

Kam vas najbolj vleče?

V zadnjih letih sem bila nekajkrat v Srednji Ameriki in ta del sveta me je zelo pritegnil. Rada bi videla še več Južne Amerike, zdaj pa si želim tudi več Azije. Vietnam, Japonska, Madagaskar, Islandija, Kanada, Aljaska ... Na Novo Zelandijo in v Avstralijo bi se rada vrnila, v Afriki imam veliko safarijskih želja. Zanimajo me tudi odročnejši kraji. Želja je precej več kot časa.

Stvari znamo včasih ceniti šele, ko jih izgubimo

Kaj iščete na potovanjih?

Zaradi radovednosti bi rekla, da vse. Zanima me, kako ljudje živijo, kakšna je njihova kultura, zgodovina države in narava. Pred potjo se dobro pripravim in naredim načrt, da v času, ki ga imam, čim več doživim. Zelo lepo mi je bilo na Kostariki, kjer me je prevzela kombinacija narave in načina življenja. Mehika me je navdušila zaradi zgodovine, ki sem jo imela rada že v gimnaziji."

Se po takšnih poteh tudi dom zdi drugačen?

Zagotovo. Zelo rada potujem, a zelo rada se tudi vrnem. Vedno znova ugotovim, da imamo pri nas dobro kakovost življenja. Seveda se pritožujemo nad politiko, cestami in prometom, vendar po svetu vidiš, da nam ni tako hudo. Imamo dopust, prosti čas in veliko stvari na dosegu roke. Danes greš v hribe, jutri se kopaš v jezeru ali morju, pozimi smučaš. Marsikje so razdalje tako velike, da bi za to potreboval notranji let. Potovanja me spomnijo, da je treba ceniti tisto, kar imamo doma.

Se vam uspe upreti tarnanju?

Trudim se. Tudi meni gre kaj na živce. Če je v Ljubljani na šestnajstih koncih hkrati delovišče in se nikamor ne premakneš, se tudi jaz vprašam, ali tega ni mogoče bolje uskladiti. A poskušam ne zapasti v neskončno jamranje. Ko greš v tujino, vidiš, da imajo tudi drugje prometne zastoje in druge težave. Potem si rečeš: pravzaprav smo kar v redu."

Radi pa ohranjate tudi nekaj starih navad. Še vedno berete papirnati časopis.

Za vikend si zjutraj skuham kavo in odprem časopis na mizi. To navado imam že od fakultete. Ni mi enako drsati po telefonu in prebirati novice ali pa odpreti časopis ter v miru prebrati poglobljen članek. Tudi knjigo rada držim v roki. Ko dobiš novo in zadiši po tisku, tega nobena tehnologija ne more nadomestiti.

Vas skrbi prihodnost tiskanih medijev?

Da. Če ne bomo kupovali časopisov in knjig, bodo izginili. Včasih so bili časopisi debelejši, imeli so več prilog, poznal si novinarje in vedel, kdo piše komentarje. Tisk je doživel hud udarec po vsem svetu. Žalostno se mi zdi, koliko časopisov je prenehalo izhajati na papirju. Seveda uporabljam tudi digitalne stvari, vendar ni čisto vse suho zlato. Naučiti se moramo izbrati tisto, kar nam življenje res olajša.

Kako pa gledate na razprave o javni televiziji, kjer delate?

Zdi se mi, da bi morali debato odpreti širše in je ne skrčiti samo na vprašanje prispevka. RTV-ja ne zagovarjam zgolj zato, ker tam delam. Odkar sem tam, bolje vidim širino javnega servisa. To niso samo en televizijski program in oddaje informativnega programa. Tu so radio, splet, dokumentarci, filmi, otroški program, kultura, razvedrilo, športni prenosi, ansambli ter vsebine za gluhe in naglušne ter slepe in slabovidne. Ogromno je tega. Bojim se, da znamo stvari včasih ceniti šele, ko jih izgubimo.

Kakšna pa je televizijska hiša od znotraj? Si pravilno predstavljam precej rjavega pohištva?

(smeh) Marsikatera pisarna je res še precej socialistično opremljena. Če bi se gledalci sprehodili po televiziji, bi videli, da tam ni razkošja. Šele pred kratkim so marsikje zamenjali okna, da ne piha več. Kakšnega predalnika je bolje niti ne odpreti, ker ga morda ne boš več zaprl. Denar se raje vlaga v opremo, kamere, produkcijo in ljudi, kar se mi zdi pomembneje. Mislim, da večina ljudi na RTV-ju dela s srcem.

Izhajate iz radia. Bi se danes vrnili na komercialno postajo?

Ne vem. Radio se je zelo spremenil. V mojih časih je bilo veliko več improvizacije. Lahko smo bili v etru dlje kot dve minuti in nismo vedno vedeli, kakšna šala bo padla in ali bo sploh uspela. Ravno spontanost je bila zame čar radia. Danes je na številnih postajah veliko stvari pripravljenih vnaprej. Če je vse napisano, se lahko izgubi ustvarjalna svoboda. Morda pa bi me kakšna postaja presenetila.

Kje potegnete mejo med zabavljanjem občinstva in zasebnostjo?

Zelo jasno ločujem službo in zasebno življenje. Lahko govorim o otrocih in možu, ne bom pa razkazovala našega domačega življenja. Ko se je začel Instagram in se je zdelo, da moraš deliti vse, tega vala nisem zares zajahala. Če bi že na začetku objavljala vse, bi morda danes imela 50 tisoč sledilcev, vendar se v tem nisem našla. Zaradi priljubljenosti na družbenih omrežjih nisem pripravljena razgaliti velikega dela sebe. Lepo je, da nekaj ostane samo tvoje.

Pred kamero pa ste se lotili marsičesa.

To je drugače. Šla sem na zipline v Planici in se tam drla, smučala sem, drsala, igrala hokej ... Všeč mi je, da stvar, o kateri poročaš, tudi sam doživiš. Vedno sem se rada lotila športnih in nekoliko bolj akcijskih terenov.

Na roki imate tetovirano hčerkino ime Julija.

Ko sem razmišljala o tetovaži, sem si želela, da bi bilo njeno ime zapisano diskretno. Predlagali so mi pisane črke, ki niso prevelike, meni pa se je zdelo lepo, da je tako vedno z mano. Kot mama znam biti sitna, predvsem pa sem vztrajna. Otroci potrebujejo meje. Če je nekaj ne, mora ostati ne, čeprav bi včasih najraje popustil samo zato, da bi imel mir.

Dober zakon ne živi sam od sebe

Pri katerih mejah sta z možem najbolj dosledna?

Pri telefonih in zaslonih. Midva sva precej sitna starša. Otrokom jemljeva telefone, omejujeva uporabo in zaklepava določene aplikacije, da ne visijo ves čas na TikToku. Seveda poslušava: "Drugi starši niso taki, vidva sta res zoprna." Ja, sva. Toda otrok pri teh letih ne bo sam rekel, da je bil že štiri ure na telefonu in ga bo zdaj odložil. Za to moramo poskrbeti starši.

Pravite tudi, da je dolgčas koristen.

Zelo. Iz dolgčasa se rodijo najboljše ideje. Ko smo jim na morju vzeli telefone, so prvi dve uri jamrali. Naslednji dan jih skoraj niso več pogrešali. Morali so se znajti in sami ugotoviti, kaj bodo počeli. Razumem, da smo starši včasih utrujeni in nam ustreza, da imamo malo miru, a pri zaslonih bi morali biti bolj dosledni.

Ste hčerki mama ali tudi prijateljica?

Upam, da tudi zaupnica. Sama sem imela tak odnos z mamo in vedela sem, da ji lahko zaupam, tudi če sem kaj ušpičila. Vendar mora obstajati meja. Hčerki rečem: lahko sem tvoja prijateljica, ampak na koncu dneva sem še vedno tvoja mama in ti bom včasih težila. Učim se tudi poslušati. Včasih takoj ponudim nasvet, ona pa mi reče: "Mami, nisem hotela, da mi poveš, kaj moram narediti. Samo poslušaj me." In potem poskusim samo poslušati.

Kaj ji želite predati za življenje?

Da se zna postaviti zase. Če znaš postaviti mejo in imaš spoštljiv odnos do sebe, te bodo tudi drugi drugače dojemali. Želim si, da bo samozavestna, zadovoljna s tem, kar dela, in da ne bo dovolila, da bi drugi pometali z njo. Od svojih staršev pa sem sama dobila predvsem spoštljivost: do ljudi, živali, narave in okolja. Tudi to želim prenesti naprej.

Pri vas doma je precej živahno, kajne?

Smo sestavljena družina. Mož ima iz prejšnjega odnosa tri otroke, zraven imamo dva kužka in tri želve, imeli smo tudi ribe in hrčke. Radi smo skupaj, potujemo, športamo, smučamo, kolesarimo in hodimo na podvodni ribolov. Ko so bili otroci mlajši, sem včasih komaj čakala, da gredo zvečer spat in lahko malo zadiham. Zdaj je ravno obratno. Vsak gre v svojo sobo, jaz pa jih kličem, naj pridejo malo ven, da se družimo. (smeh)"

Po moževem priimku ste se, kot se radi pošalite, poročili v paradiž. Koliko raja je v zakonu?

Veliko. Imava zelo lep odnos. Še danes se vsak dan veselim, da se bova po celem dnevu spet videla in skupaj kaj počela. Toda dober zakon je tudi delo, in to res ni floskula. Za moža, otroke in prijatelje si moraš vzeti čas. Če prijateljem vedno govoriš, da ga nimaš, bodo odnosi sčasoma izginili. Za noben pomemben odnos ne moreš pričakovati, da bo živel sam od sebe.

Kaj je vaša glavna lekcija o ljubezni?

Da nič ni samoumevno. Ne moreš se zaljubiti in pričakovati, da bo od takrat naprej vse lepo samo po sebi. Če za odnos ne skrbiš, lahko postane prazen in nekega dne ugotoviš, da nimata ničesar več skupnega. Za iskrice moraš skrbeti. Ko se kakšen odnos konča, pa se je dobro vprašati tudi, kaj si sam delal narobe. Otroke učimo, naj se učijo iz napak; nekaj se jih lahko naučimo tudi odrasli.

Za konec še v duhu vaše nove oddaje: Špela, kaj danes veste, česar nekoč niste vedeli?

Da je veliko stvari odvisnih od tebe in da si sam krojač svoje usode. Včasih sem morda bolj verjela v naključja. Danes se mi zdi, da se moramo za stvari, ki si jih želimo v življenju, predvsem sami potruditi.