Državni zbor je že doslej spominjal na resničnostni šov, zdaj pa postaja še odštekana komedija absurda. Poslanci glumijo po improviziranem scenariju, ki publiko vedno znova preseneti in navduši s predvidljivo nepredvidljivostjo.
Najbolj noro pri vsem skupaj pa je, da državljani kot publika dogajanje v parlamentu še vedno radi in z zanimanjem spremljamo. Politično informiranost in ozaveščenost čutimo kot obveznost. Čeprav nam je jasno, da je postala trivialna in neresna. Dojemamo jo kot neobvezno razvedrilo.
Za ščepec pozornosti
Tako smo v zadnji epizodi, ko bi se ekipi nastopajočih – ki smo jo državljani kao sami izbrali za cele štiri sezone – moral pridružiti nov, nadomesten udeleženec, vzeli na znanje nesrečnikovo s solzami impregnirano priznanje, da si je premislil. Ker ima bojda dovolj pametnejšega dela v neki drugi resničnosti. Obenem pa je potožil, da mu ni všeč, da ga snemajo in kako mediji udeležence resničnostnega šova obravnavajo.
Kaj je torej revež tam sploh delal, če mu ni bilo treba? Zakaj se je prišel zjokat pred kamere?
To seveda ni bil njegov namen, so ga pa zato premagala čustva. Ker koga pa pravzaprav ne bi – glede na predhodne zaplete, ki so pripeljali do tega, da stranka mora najti nadomestnega poslanca?
Povedati nekaj pred kamerami je za sojene ali nesojene parlamentarne aberveznike lepo in dostojanstveno. Da se jim pri tem zatrese glas in orosijo oči, samo dokazuje, da so kot naturščiki talentirani za na oder. Človek je opravil svojo moralno in medijsko dolžnost, da mu za trenutek posvetimo nekaj pozornosti. Takšne ali drugačne. Nekatere je morda res pripravil do tega, da se zamislijo nad krutimi razmerami v politiki, druge pa – če nič drugega – spravil v dobro voljo.
Psihodrama
Najbolj trivialen in temu primerno najbolj gledan podžanr je dogajanje v državnem zboru. Niso pa poslanci edini, ki igrajo sami sebe in se pretvarjajo, da je vse, kar delajo in govorijo, ne samo zares, ampak tudi usodno za preljubo domovino. Suspenza je tudi na vladnem parketu dovolj, da publika ostaja intrigirana.
Obilo je tudi osebne psihološke dramatičnosti. Vedno se ni treba zjokati. Tako se je na strankarski listi izvoljena poslanka, pozneje deponirana na ministrstvo za zdravje kot državna sekretarka, pred časom samovoljno odločila, da gre nazaj v parlament kot po novem nepovezana poslanka, ker da je ta (vladni) resničnostni šov zanjo too much.
V kakšni neonoir kriminalni seriji bi publika vsaj v zadnjem nadaljevanju izvedela, kaj se je v resnici zgodilo. V tem primeru pa bodo domnevne ali dejanske grožnje nič hudega sluteči amaterki ostale zavite v tančico skrivnosti. Kar je tudi zakonitost resničnostnega šova. Za to so scenaristi morali poseči v scenarij in prvotno izvoljeno, pozneje pa eliminirano poslanko z njenim nenadnim privoljenjem evakuirali nazaj v njen poklic. V resničnostnih šovih so dovoljene tudi narativne slepe pege.
Legitimno in logično
Politika se je navzela značilnosti plehkih in primitivnih vsebin. Tako sami funkcionirajo politični protagonisti, ki se držijo ohlapno in arbitrarno določenih pravil, v taistem duhu pa vse skupaj dojema tudi publika, ki iz navade in v pomanjkanju pametnejših, četudi fiktivnih, izmišljenih, umetniških vsebin na televiziji sledi informacijam iz parlamenta.
Primera, ki ju omenjam, zanimivo ilustrirata svojevrsten fenomen. Vsake toliko se namreč pojavi udeleženec – kot ta mila jera in on/off državna sekretarka/poslanka/svečarka –, ki dojame, da je ta pasja procesija nepomembna in brez zveze ter podla in umazana, eventualno celo nezakonita.
A ti zapleti ne vplivajo na nič. Ne motijo naracije, ne ukinjajo suspenza, ne delujejo kot kvarniki. Samovoljne nepredvidljivosti akterjev, ki bi jim lahko rekli tudi politične improvizacije na odprti sceni – z zunanjimi, scenarističnimi intervencijami ali brez njih – delujejo kot legitimen in logičen del zgodbe. To spada zraven, čeprav ne videz ne spada. Te kontradiktornosti obenem negirajo in diskreditirajo racionalno in moralno smiselnost dogajanja, obenem pa afirmirajo njegovo avtentičnost. Publika pa prav zaradi
Resničnostni šov
V tem resničnostnem šovu pa tudi neprimernih vsebin ne manjka – neprimernih v tem smislu grdega, agresivnega, včasih celo vulgarnega izražanja. Če to ne bi bile politične vsebine, bi jih resni mediji cenzurirali. Ampak to nikogar več ne moti. Nasprotno. Politični resničnostni šov smo sprejeli kot nekaj povsem legitimnega, zaresnega, dejansko resničnega. Če tega sranja ne bi bilo več, bi ga morda celo pogrešali.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
