Leta 2022, ko je prejšnja, tretja Janševa vlada nazadnje demontirala RTV Slovenija, je Marcel Štefančič v kontekstu mesec ali dva pred tem ukinjenega Studia City izrekel svoj znameniti stavek: "Jebeno več nas je." Namreč jebeno več kot "njih", ki da jih je samo "ene par".
Danes, v času četrte Janševe vlade – in upajmo, da tudi zadnje –, stvari niso več tako preproste. Referendum o ukinitvi RTV-prispevka je Marcelovo tezo o faking večini izpodbil. Od skupaj 924.052 volilnih upravičencev, ki so se prejšnjo nedeljo glede tega pustili anketirati, jih je za ukinitev glasovalo 461.753, proti ukinitvi pa 462.299.
Skratka, ni nas jebeno več. Samo 546 več nas je. Samo 0,06 (z besedo: šest stotink) odstotka več.
Če nam je prav ali ne
Volilna matematika je neizprosno kruta. Tudi če bi proti vprašanju glasoval samo en volilni upravičenec več, kot bi jih glasovalo za, bi še vedno veljalo, da se je volilno telo izreklo proti. (Teoretično je seveda možno, da bi bil pri parnem številu oddanih glasov rezultat neodločen. To bi šele bila veselica.) Kakorkoli, vsak glas šteje. Tudi samo eden (več ali manj). To je tako kot v športih na čas, ko pač zmaga tisti, ki prehiti drugouvrščenega magari samo za stotinko ali tisočinko sekunde.
Večina v politiki – bodisi v parlamentu bodisi na voliščih – je včasih jebeno prepričljiva, včasih pa je minimalna. Včasih je celo neznatna. Ampak je še vedno večina. To je pri tako majhnih razlikah seveda težko sprejeti, ker je matematična kvantifikacija politične volje v intuitivnem nasprotju s posameznikovim občutkom za pravično ali celo logično merjenje njegovega družbenega in emocionalnega investiranja v politiko. Štetje glasov ni idealna rešitev, je pa v določenih primerih edina merodajna. Zato se je tega treba držati kot pijanec plota. Priznati večino in jo upoštevati. Pa če nam je prav ali ne.
Tega pravila pa slovenski desničarji na žalost ne morejo sprejeti. V perverznih političnih razmerah, kakršne je ta vlada ustvarila, se jim relativiziranje in izpodbijanje rezultata ne zdi samo sprejemljivo, ampak tudi nujno in logično. Aktualna koalicija je politična združba, ki nikoli ne prizna poraza. Oni bi v vsakem primeru govoričili, da so zmagali. Tudi če bi bila večina jebeno proti.
Modrijani
Referendum o ukinitvi RTV-prispevka je bil samo – ali "samo", po njihovem – posvetovalen. Kar si razlagajo tako, da ga ne samo niso dolžni upoštevati, ampak lahko rezultate tudi poljubno interpretirajo.
Modrijanov, ki to znajo, imajo več kot dovolj. Sam presvitli Janša pravi, da so volivci večinsko glasovali tako, kot so želeli, in da je vlada dolžna njihovi volji slediti. Ampak sledila ne bi samo volji zmagovalcev referenduma, ampak tudi volji poražene manjšine. Tako se zdaj ves ta njihov možganski trust ukvarja s tem, kako uzakoniti vaserdiht model financiranja RTV, po katerem bi prispevek plačevali samo tisti, ki so na referendumu glasovali proti ukinitvi, ne bi pa ga bilo treba plačevati jebeni manjšini – ki je v njihovem svetu praviloma jebena stranka –, ki je glasovala za. Situacija se je spremenila, pravijo. Referendum je pokazal, pravijo. Hojs pravi, da je pred vlado in nami poslanci "kar težka preizkušnja": "uzakoniti nekaj takega, da bomo tisti polovici, ki želi plačevati [RTV-prispevek], to omogočili, tisti polovici, ki tega ne želi, pa […] onemogočili, da bi [ga] prisilno plačevala."
Zakaj? Zato!
To bi lahko pripeljalo do uresničitve stare SDS-ovske zamisli, da bi obvezen prispevek sicer ohranili, vendar da bi ga zavezanci lahko namenili kateremukoli mediju po lastni izbiri. Potem pa bi seveda s Trstenjakove privoščljivo opazovali, koliko od tistih 50,03 odstotka, ki so glasovali proti ukinitvi, bi bilo dejansko pripravljenih plačevati neobvezen, prostovoljen prispevek še naprej RTV Slovenija. Po mojem seveda bistveno manj.
Zakaj smo sploh imeli referendum o RTV-prispevku? Vprašanje se je glasilo: "Ali ste za to, da se ukine obvezno plačevanje prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija?" Ja ali ne? Za ali proti? To so nas vprašali in o tem smo glasovali.
Predvsem pa smo glasovali v dobri veri, da bo originalna idejna predlagateljica referenduma Resnica enkrat za spremembo držala svojo mož besedo. To je bilo najbolj iluzorno in naivno pričakovati. Zvijačnost populističnega uma je še bolj nenadkriljiva od zvijačnosti desničarskega. Stevanović zdaj pravi, da oni izpolnjujejo svoje obljube – in da so obljubili, da bo RTV-prispevek ukinjen. Ne glede na rezultat.
Dobrodošli ne samo v brezvladju, ampak tudi v brezumju.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
