Človeštvo se od začetka samozavedanja ukvarja s temeljnimi vprašanji nastanka planeta, izvora življenja, evolucije živih bitij, pozicioniranja človeka, iskanja smisla rojstva in smrti, prepletanja materialnega z duhovnim, iskanja vzdržnega družbeno-ekonomskega sistema. Nastajale so besede, komunikacija, pisave, številke, logika, zgodbe, poezija, glasba, s katerimi skušajo znanosti, umetnosti odgovoriti na vprašanja, zakaj je, kot je, in zakaj sploh smo, kjer smo.
Nastajale so in še nastajajo bolj ali manj verjetne teorije, podkrepljene z materialnimi, računskimi ali miselnimi dokazi znotraj dogovorjenega medsebojnega razumevanja.
Čeprav naša življenja dojemamo kot objektivno dejstvo, realnost in resnico, je vendarle toliko odprtih in neodgovorjenih vprašanj, da se vedno znova pojavljajo dvomi o posvojenih dogmah.
Matrica, v katero smo ujeti, nas omejuje v preskoku v drugačen miselni svet, v drugačno matrico, hkrati pa nam omogoča, da se med seboj lahko pogovarjamo, razumemo, strinjamo ali ne strinjamo, spoštujemo ali ne spoštujemo pravnih in moralnih zavez, ki jih je človeštvo ustvarilo za znosno sobivanje.
Planet Zemlja, v katerega smo se rodili naključno, kjer se pač smo, je nepomemben, krhek in ranljiv okrušek vesolja, ki pa nam omogoča preživetje. Z zornega kota posameznika, ki je z gravitacijo pripet na površino planeta, z omejeno možnostjo gibanja in podedovano zgodovinsko in izobrazbeno vednostjo, je planet Zemlja velik, nedoumljiv, lep in strašen, zanimiv, nikoli v celoti viden in zato močan in neuničljiv.
Na tem planetu se drenja ogromno število živih bitij, ki se trudijo preživeti svoj pričakovani čas življenja. Na Zemlji živi okrog 70.000 vrst vretenčarjev, ki predstavljajo zgolj slabih pet odstotkov vseh opisanih živalskih vrst. Med njimi je največ rib, plazilcev, ptičev, dvoživk - in najmanj sesalcev, med katere spada tudi dobrih osem milijard ljudi.
Celoten obseg živih bitij se najlažje predstavi v teži ogljika, ki predstavlja približno 50 % dehidrirane teže živega bitja. Znaša kar 550 milijard ton. Od tega je kar 80 % rastlin, 15 % bakterij, slabih 3 % gliv, manj kot 0,5 % živali in 0,01 % ljudi.
Kljub majhni biomasni številki pa je vzpon človeške civilizacije v 10.000 letih povzročil 85-odstotno zmanjšanje biomase divjih živali, tako da danes predstavlja človek z udomačenimi živalmi, ki jih v glavnem zakolje in poje, kar 96 % celotne biomase sesalcev.
Kljub relativno majhnemu globalnemu ogljično masnemu prispevku je torej človek najbolj invazivna vrsta na planetu, ki najbolj škoduje okolju planeta Zemlja, paradoksalno svojemu lastnemu substratu, brez katerega ne more preživeti.
Človekova škodljivost se je začela močno povečevati sredi 18. stoletja, od prve industrijske revolucije, z razvojem parnih strojev, izkoriščanjem premoga in drugih rudnin, nafte, nastankom kemične industrije, prometa, oboroževalne industrije. Hitrost negativnega vpliva na okolje se je izrazito pospešila po drugi svetovni vojni, ko je industrializacija zavzela vse konce sveta, poraba energije, energentov in drugih naravnih resursov pa skokovito narasla, kar se dogaja še danes.
Naraščajo tudi izpusti CO2, ki v atmosferi blokira od površja zemlje odbito infrardeče sevanje in zato ustvarja toplogredni pokrov, ki dviguje splošno temperaturo. Segrevanje povečuje količino vodne pare in metana v zraku, ki sta še veliko bolj učinkovita toplogredna plina. Naraščajo tudi emisije trdnih delcev, ki še dodatno segrevajo ozračje in letno po svetu ubijejo od sedem do osem milijonov nedolžnih ljudi.
Kljub katastrofalnim vremenskim dogodkom, ki se pojavljajo po svetu in pri nas, kljub izgubi milijard za sanacije, kljub nespornim negativnim dolgoletnim trendom dvigovanja temperatur, ki bazirajo na realnih podatkih, kljub opozorilom strokovnjakov, raziskovalcev, ki poznajo vzroke in posledice, se vse pogosteje pojavljajo raznovrstni vprašljivi strokovnjaki, zanikovalci, teoretiki zarot, ki promovirajo idejo, da človek nima posebnega vpliva na okolje. Največkrat se sklicujejo na Milankovičeve cikle, ki za spreminjanje temperatur na zemlji krivijo ekscentrično obliko zemljine tirnice okrog sonca, spreminjajoč naklon osi zemlje in vrtenje Zemlje. Ti cikli so sicer dolgi od 25.000 do 400.000 let. Po Milankovičevih parametrih se Zemlja nahaja v obdobju ohlajanja, proti novi ledeni dobi, ki pa naj bi se zaradi antropogenega onesnaževanja atmosfere zamaknila vsaj za 50.000 let. Tudi erupcije na površini sonca so še eden od izgovorov zanikovalcev antropogenega vpliva. Vendar solarne nevihte, ki so 100.000-krat šibkejše od normalnega sončnega sevanja, zgolj minimalno vplivajo na spremembo temperature v termosferi nad 80 km nad zemljo, povečujejo vidnost polarnih sijev in občasno motijo satelitsko navigacijo. Na segrevanje planeta pa nimajo vpliva.
Rdeča nit vseh manipulacij je umetno ustvarjen kulturni boj na osnovi ideoloških razlik. Če si z nami in proti njim, potem razumi svet, kot ga razumemo mi
Gospodarski, politični podnebni zanikovalci in korporativni lobiji ob izdatni pomoči klimatskih teoretikov zarot manipulirajo z nepreverjenimi podatki, širijo dvom v objektivne raziskovalne procese z namenom ohranitve povečevanja potrošništva, energetske porabe in ropanja naravnih resursov. Torej pohlep pred razumom.
Inštitut Jožef Stefan je bil ustanovljen leta 1949 kot Fizikalni inštitut pri SAZU, leta 1969 pa se je preimenoval v Inštitut Jožef Stefan, javni raziskovalni zavod pa je postal v samostojni Sloveniji. Ustanoviteljske pravice in obveznosti v imenu države izvršuje Vlada Republike Slovenije.
Z nastopom nove vlade Janeza Janše je podnebni skepticizem iz vladnih prostorov očitno pljusknil tudi v našo ugledno znanstveno institucijo, v kateri so nekateri zanikovalci objektivne realnosti dobili krila in v okviru Inštituta v začetku letošnjega oktobra organizirali konferenco Miti in Resnice o varovanju okolja z govorniškimi zvezdami, kot so ekonomist in svetovalec za podnebne spremembe Donalda Trumpa, dr. Ross McKitrick, ameriško-izraelski astrofizik dr. Nir Shaviv, simpatizer skrajne desnice, član interesne skupine kmetov Branko Tomažič, Erik Margan in Rafael Mihalič, katerih skupna osnova je dvom o invazivnosti in škodljivosti človeštva, svoja mnenja pa širijo kot dejstva v podporo naftnemu, industrijskemu, kmetijskemu, orožarskemu korporativnemu lobiju ter političnemu establišmentu, ki nabira volilne glasove s pomočjo kapitala, s katerim je zlizan.
Vlada Republike Slovenije ponižno sledi konfuzni Trumpovi podnebni politiki, uporablja podobne metode sejanja strahu in dvomov v podnebne raziskave, zmanjševanje financiranja podnebnih raziskav. Svojo ekokriminalno politiko opravičuje z izjavami posameznikov z znanstvenimi nazivi z nepodnebnih strokovnih področij. Krivdo za aktualne podnebne katastrofe, kot so suše in poplave, preusmerja na božje stvarstvo, svoje volivce zavaja z nerealnim tehnološkim optimizmom (geoinženiringom in UI) in seveda po drugi strani straši, da bo zeleni prehod pokopal gospodarstvo, uničil delovna mesta in povzročil energetsko revščino.
Rdeča nit vseh manipulacij pa je umetno ustvarjen kulturni boj na osnovi ideoloških razlik. Če si z nami in proti njim, potem razumi svet, kot ga razumemo mi.
Po vsem tem seveda ni čudno, da se je konferenca podnebnih skeptikov preselila še v Državni svet, kjer sedijo podnebno nerazgledani politiki, različnih izobrazb ali neizobrazb, ki zlahka kupijo menja podnebnih skeptikov kot dejstva, ki jih nato uporabijo kot argumente veta na zakone za zmanjšanje onesnaženja na račun svobodne gospodarske pobude
Življenje znotraj matrice, ki jo je ustvarilo človeštvo, je lahko udobno in prijetno, dokler veljajo nenapisani in napisani zakoni enakopravnosti, solidarnosti, občutljivosti, sodelovanja, etike in veselja nad življenjem. Če se pojavijo temne sile superiornosti, koncentracije kapitala, ekonomskega razslojevanja, kulturnega boja, se stopnjuje nadzor, kontrola in teror vladajočih nad ostalimi. Pojavijo se težnje zanikovanj realnosti, iskanja drugačnih pristopov, želje preskoka v vzporedno resničnost ali drugačno matrico. Povečevanje družbene entropije vodi v kaos, ki slej ko prej vzpostavi novo sintropično ravnotežje, novo realnost, ki pa lahko človeštvo pahne 5000 let v preteklost, v dobo Sumercev v Mezopotamiji in njihovih začetkov piktografske pisave ali nekaj kasnejših Babiloncev in njihove uporabe prenosnega računala Abakus.
Lahko pa, da nas čaka krasni novi svet po distopičnem romanu Aldousa Huxleya, ki je že leta 1932 predvidel človeštvo razdeljeno v kastni sistema petih slojev (Alfa, Beta, Gama, Delta, Epsilon), ki jim z genskimi spremembami določijo vlogo voditeljev, inteligence, tehnične podpore in opravljanje nižjih delovnih opravil. Izgine naravno rojevanje, družine, vera, zgodovina, umetnost, čustva, ki jih zamenja absolutni hedonizem.
V letu 2026 pa kaže, da bodo gensko ustvarjene kaste zamenjali kar roboti, ki še hedonizma ne bodo potrebovali, saj jim bodo srečo in zadovoljstvo določili algoritmi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
