(FENOMENI) Kolumna Svetlane Slapšak: Odgovornost 2x, izživljanje 2x: enačba padca vlade

Spomnim se prizora z neke veselice SDS: duo Tomašič-Rant ljudi opominja, da se na vsako vstopnico dobi klobasa, potem se pojavi Mojca Škrinjar in kakih pet minut na odru maha z zastavo. Kombinacija šnopsa, prostaštva in težkega klimakterija kot podoba naše prihodnosti? Po zadnjih referendumih morda niti ne!

Referendum je pomemben instrument demokracije, vendar sam po sebi še ne zagotavlja demokratične odločitve. Glasovanje večine hitro postane populistično orodje, kadar se zapleteno vprašanje preoblikuje v preprosto izbiro med "ljudstvom" in njegovimi domnevnimi sovražniki; kadar se vprašanje zastavi tako, da vnaprej usmerja odgovor; ali kadar se od volivcev zahteva, naj s svojim glasom odločijo o pravicah ljudi, ki nimajo enake moči, da bi svojo plat predstavili v javnosti. V tako vodenem postopku referendum ne širi politične svobode, ampak jo lahko celo oži. Oblast ali politično gibanje se pri tem skrije za rezultat glasovanja, češ da je "ljudstvo odločilo", kot da bi večina imela neomejeno pravico odločati o življenju, dostojanstvu in svoboščinah drugih, nemočnih in manjšin. A referendumski izid krivici ne zagotovi statusa pravičnosti in ne odpravi dolžnosti države, da varuje človekove pravice. Populistična zloraba referenduma se pogosto začne z navidezno preprostim vprašanjem, nadaljuje z zbujanjem strahu in konča z zahtevo po brezpogojni poslušnosti večini. Volivec naj bi odločal hitro, v razmerah, ko čustvene parole izrinjajo razpravo, posledice pa so predstavljene kot nepomembne ali samoumevne. Tako se demokratični postopek izrabi za legitimacijo vnaprej zastavljenega političnega cilja. Zato tudi ni vsako vprašanje primerno za referendum. O zakonih, politikah in skupnih prioritetah je mogoče odločati z ljudskim glasovanjem, toda pri tem morajo veljati jasna pravila, zagotovljena mora biti poštena kampanja in dostop do preverljivih informacij. Predvsem pa pravice manjšin in temeljne človekove pravice ne smejo biti predmet tekmovanja s preštevanjem glasov. Demokracija ni samo pravica večine, da odloči; je tudi njena dolžnost, da ne ogrozi pogojev svobode za vse.

Smrtna kazen je dober primer vprašanja, o katerem demokratična večina ne bi smela odločati kot o navadni politični izbiri. Večina lahko odloča o davkih, javnih storitvah ali načinu upravljanja skupnih zadev, denimo o barvi mestnih avtobusov. Ne more pa z glasovanjem odvzeti človeku temeljne pravice, v tem primeru do življenja. Če bi bila ta pravica odvisna od trenutnega razpoloženja volivcev, bi demokracija postala oblast večine nad manjšino. Prav tu se pokaže razlika med demokracijo in golo oblastjo večine. Demokracija ni samo seštevanje glasov; je tudi zaveza, da se pravice posameznika in manjšin ne umaknejo pred številčno premočjo. Obtoženi, obsojeni in zaporniki so gotovo skrajno nepriljubljena manjšina. Njihove pravice niso nagrada za dobro vedenje niti izraz sočutja do storilcev kriminalnih dejanj. So meja, ki jo družba postavi svoji lastni moči. Pri smrtni kazni je ta meja nepreklicna: morebitne napake ni več mogoče popraviti, država človeku odvzame življenje v imenu skupnosti. Zato vprašanje ni le, ali si storilec kazen "zasluži", temveč ali sme država, ki naj bi varovala človekovo življenje in dostojanstvo, sama postati njegov usmrtitelj. O takšni pravici ne more odločiti trenutna večina. Temeljne človekove pravice obstajajo prav zato, da ne postanejo odvisne od tega, kdo je v danem trenutku številčno močnejši.

Gremo naprej: Delo ne more biti pogoj za človekove pravice, ker človekove pravice niso plačilo za družbeno koristnost. Ne pridobimo jih zato, ker delamo, prispevamo h gospodarstvu ali izpolnjujemo pričakovanja večine. Pripadajo nam zato, ker smo ljudje. Če bi jih bilo treba zaslužiti z delom, bi jih bilo mogoče tudi odvzeti vsakomur, ki ne more ali noče delati — bolnim, invalidom, otrokom, starejšim, brezposelnim in ljudem, ki opravljajo neplačano skrbstveno delo. Takšno pogojevanje bi človeka spremenilo v sredstvo: njegovo dostojanstvo bi merili po uporabnosti za državo ali trg. Toda pravice do življenja, osebne svobode, varnosti, enakosti in dostojanstva ne smejo biti odvisne od zaposlitve, plače ali delovne storilnosti. Delo je lahko vir dohodka, merilo družbene vključenosti in osebnega smisla; ni pa pogoj in dokaz, da si nekdo zasluži zaščito.

Končno, človekove pravice so posebej pomembne takrat, ko posameznik ni gospodarsko močan, ko je izključen ali odvisen od drugih. Če jih omejimo na tiste, ki lahko delajo in katerih delo se nam zdi koristno, pravice prenehajo biti univerzalne in postanejo privilegij. Družba lahko ureja delovne obveznosti in pogoje za posamezne prejemke, ne sme pa človekovega dostojanstva postaviti na plačilno listo.

Te tri osnove distance do referenduma kot demokratičnega orodja nas pripeljejo do vprašanja naših ključnih, največjih in najmočnejših demokratičnih instrumentov. In če se najprej vprašamo, kateri je najmanj učinkovit in najbolj škodljiv (slika se je skozi 30 let dosti izostrila), se tu neizbežno pojavi Državni svet. Zamišljen je kot zastopstvo socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov. Ima 40 članov, vendar ti niso izvoljeni na neposrednih splošnih volitvah: izbirajo jih interesne organizacije in lokalne skupnosti. Med njimi je 22 predstavnikov lokalnih interesov, preostali pa zastopajo posamezne poklicne in družbene skupine. Njegove pristojnosti obsegajo predlaganje zakonov, podajanje mnenj, zahtevo za ponovno odločanje o zakonu in zahtevo za parlamentarno preiskavo. Težava Državnega sveta ni samo v tem, da je njegova vloga manjša od vloge Državnega zbora. Njegova škodljivost je predvsem strukturna: političnemu sistemu dodaja drugo raven odločanja, ki nima neposrednega demokratičnega mandata, njeno zastopanost pa oblikuje po vnaprej razdeljenih interesnih kategorijah. Nekateri organizirani interesi imajo jasen institucionalni dostop, medtem ko ljudje, ki niso člani močnih združenj, nimajo enake možnosti, da bi njihova izkušnja postala del državne razprave. Tudi lokalni interesi so številčno močno zastopani, vendar to samo po sebi še ne pomeni, da so slišani raznoliki glasovi ljudi znotraj lokalnih skupnosti.

Odložilni veto lahko prisili Državni zbor k ponovnemu premisleku, vendar v demokratičnem sistemu, kjer ima le Državni zbor neposredni volilni mandat, odpira vprašanje odgovornosti: kdo naj nosi politično odgovornost za zavlačevanje, dodatne postopke ali ponovno odločanje? Državni svet lahko prispeva koristno opozorilo, a opozorilo, ki prihaja iz posredno izvoljenega telesa z neenakomerno zastopanimi interesi, ni samodejno bolj vključujoče ali bolj demokratično od odločitve izvoljenih predstavnikov. Zato bi veljalo razmišljati o zamenjavi, ki ne bi zgolj ustvarila še enega zbora predstavnikov, temveč bi odprla prostor neposredni, javni in vključujoči civilni pobudi. Predlog nove institucije bi lahko imenovali Dom civilne pobude.

Dom civilne pobude bi bil javna ustanova za oblikovanje in obravnavo pobud prebivalcev. Njegov namen ne bi bil tekmovati z Državnim zborom pri sprejemanju zakonov, ampak zagotoviti, da lahko ljudje predlagajo vprašanja za javno razpravo, sodelujejo pri njihovem preučevanju in dobijo obrazložen odgovor pristojnih institucij.

Njegova pravila bi morala zagotavljati:

- odprt dostop: pobudo bi lahko vložili posamezniki ali skupine, tudi kadar niso člani političnih strank, sindikatov, zbornic ali drugih organizacij;

- javno obravnavo: pobude, ki bi zbrale zakonsko določeno podporo, bi morale dobiti javno predstavitev in vsebinsko obravnavo;

- naključno izbrane državljanske zbore: pri zahtevnejših vprašanjih bi se oblikovale začasne skupine prebivalcev, izbrane z žrebom tako, da bi čim bolje odražale raznolikost prebivalstva;

- obrazložen odziv oblasti: Državni zbor ali pristojno ministrstvo bi moralo na obravnavano pobudo odgovoriti v določenem roku in javno pojasniti, kaj bo z njo storilo;

- zaščito človekovih pravic: nobena pobuda ne bi smela voditi v razpravo, ki bi večini omogočila odvzem temeljnih pravic manjšini;

- preglednost: razprave, dokumenti, strokovna mnenja, nasprotja interesov in odzivi oblasti bi bili javno dostopni.

Dom bi lahko pobudo obravnaval, predlagal javno razpravo, zahteval strokovno presojo ali priporočil zakonodajno obravnavo. Končno odločitev o zakonih bi še naprej sprejemal Državni zbor, saj mora biti zakonodajna oblast povezana z neposredno volilno odgovornostjo. Tako bi civilna pobuda dobila institucionalno težo, ne da bi nastal še en organ z možnostjo blokiranja odločitev. To ni zgolj sprememba imena ali pravilnika. Ker Ustava Državni svet izrecno določa v 96. in 97. členu, bi njegova ukinitev in ustanovitev novega ustavnega organa zahtevali spremembo Ustave; podrobnosti njegovega delovanja bi bilo treba urediti z zakonom.  Dom civilne pobude bi bil demokratično upravičen samo, če bi omogočal dejanski vpliv, ne le posvetovanja za videz. Ljudem bi moral dati možnost, da vprašanja postavijo na dnevni red, jih skupaj premislijo in zahtevajo javno odgovornost oblasti. Državni svet zastopa vnaprej opredeljene interese; Dom civilne pobude bi moral odpreti prostor tudi tistim, ki danes nimajo organizacije, ki bi govorila v njihovem imenu. Dal bi jim prostor, administrativno in pravno pomoč, dnevnico za tiste, ki en dan delajo 8 ur.

Kaj gre najbolj na živce oblasti, ki jo predstavlja zastavnica Mojca Škrinjar? Civilna družba oz. nevladne organizacije. Dom civilnih pobud bi brez dvoma ustavil vsako populistično bedarijo: do referendumov, ki pihajo na sovražna čustva in naslavljajo frustrirance tako nikoli ne bi niti prišlo.