(FENOMENI) Kolumna Svetlana Slapšak: Revolucionarna kuhinja

Zbudili smo se v novem svetu, razpisane so volitve. Začeli so se pojavljati liki, ki delujejo tako čudaško, da si ne moremo niti zamisliti, da bi lahko funkcionirali v javnosti, pa še v korist (?) državljanov. Pojavil se je populistični provokator, ki je takoj ozmerjal urednico in voditeljico javne televizije in še najavil, kdo bo po njegovi izbiri bodoča ministrica za zdravje: spomnimo se je iz predvolilne kampanj, ko je zagovarjala ukinitev vseh cepljenj, zdaj pa je najavila izstop iz svetovne zdravstvene organizacije. Predstavljajte si Slovenijo čez nekaj let s stotinami paraliziranih, dosmrtno invalidnih otrok, ki so v vrtcu  ali v šoli in posebej v bazenih mimogrede staknili polio! In kot zdaj kažejo ankete, bi lahko bilo od tega tipa, predlagatelja takšne ministrice, odvisno, kakšen parlament bomo imeli, on je jeziček na tehtnici! Medtem pa nas vsak dan pričaka nova, popolnoma nora ideja pošasti z druge strani močvirja …

Nič manj zastrašujoči niso kalkulantski ”centristi”, ki mislijo in govorijo samo o tem, kako se bodo razporedili po vročih, a profitabilnih foteljih, namesto da pred nami vodijo debate o tem, kako bodo reševali tekoče in Sci-Fi probleme novega sveta. Ko Tašner Vatovec zamolči razlog za svoj preskok, nimamo druge možnosti, kot da se vprašamo, ali ni tega naredil iz koristoljubja; poslanec pač nima pravice do molka … Sklicevanje Levice na lastne zasluge in rezultate ni noben predvolilni spin, to je poskus, da se vsi vrnemo k osnovam - odnosu med državljani in izvoljenimi. Ostali sikajo in lajajo na ”bonbončke”, ki jih sami nikomur niso privoščili … Saj imajo vendar vsi, posebej pa otroci, pravico do bonbončkov, do varnosti in veselja obenem. 

Pa smo spet pri hrani - v svetu, v katerem reveži (tisti, ki vsaj imajo toliko) žrejo nekvalitetno, nevarno in tudi smrtonosno hrano, ostali pa umirajo od lakote ob ”premirju”  ali brez njega … in bogati medtem od revežev kradejo rafinirane recepte in jih drago prodajajo kot ”cucina povera”. Začnimo torej od hrane, od kuhinje. Na prvi pogled ne izgleda kot prostor za  izražanje državljanskih zahtev, prostor državljanskega obnašanja. Pa vendar …

Čemu danes služi kuhinjski prostor? Če pogledamo načrte sodobnih stanovanj, dobimo kot prevladujoči model enovit dnevni prostor s kuhinjskim delom. Priprava hrane je na videz kolektivno delo, hkrati pa je tisti, ki kuha, pod stalnim nadzorom drugih. Nič ne spominja več na kuhinjo kot laboratorij, magični prostor ali zarotniško celico. Odprta kuhinja ne dopušča nereda, ki je v kuhinji neizogiben. Težko si je predstavljati kuhanje marmelade ali sarme v takšnem prostoru … Ni tiste družbene napetosti, ki spodbuja domišljijo in odpor, če se v kuhinji pojavlja simbolni predstavnik patriarhata, tudi ko ga dejansko ni. Kuhinja mora biti povsem drugače urejena – kuhinja v dnevni sobi mora biti sterilna, da se ujema z dnevno sobo. Kuhinja je dostopna le gostiteljem in posebnim gostom; umakne se pred uradnimi gosti, ob skupnem gledanju športa na televiziji, ob novicah.

Kuhinja je prostor subverzije, zarote in skrivnosti: to, kar se pripravlja in ko gre skozi razne načine priprave, ni enako temu, kar potem pride na mizo kot hrana. Zatirani imajo v kuhinji svobodo, ki je za mizo in v drugih družbenih kontekstih nimajo. To je prostor, v katerem so avtoritete drugače razporejene, v katerem zadnji postanejo prvi, v katerem imata znanje in izkušnja  moč. Neenakost se iz dnevne sobe in spalnice ne prenaša v kuhinjo. Kuhinja je prostor svobode - in ko patriarhat zapira ženske v kuhinjo, se ne zaveda ambivalentnosti svoje zahteve. To, da je sodobna kuhinja odprta, je znak, da je patriarhat zaznal nevarnost in si omislil rešitev – da so ženske vedno in vidno pod nadzorom.

Kako torej kuhinjo približati revoluciji? Ne slepimo se – volitve, ki morda sledijo, morda pa tudi ne – zdaj pomenijo nekaj čisto drugega kot prej. Parlamentarna demokracija pomeni zelo malo kot branilka enakosti, nefunkcionalna je in ne zmore ohraniti vladavine prava. Lokalno, solidarno in participatorno bodo postali osnova preživetja po vsem tistem grdem, kar nas čaka, ne ogrožajo pa parlamentarne demokracije. Spreminjajo jo radikalno. Liki, ki zdaj zganjajo stare predvolilne cirkuse, nimajo nobenih kvalifikacij, da transformacijo parlamentarne demokracije sploh preživijo. Torej, gremo nazaj v kuhinjo …

Tam je treba poiskati raznolikost in bogastvo idej, konceptov, prepričanj in ideologij, ki se v kuhinji srečujejo:

- povezati družbeno dejavnost kuhanja s komunikacijo, v kateri nastajajo ideje, koncepti, prepričanja in ideologije;

- soočiti sisteme priprave hrane, ki odražajo družbeni kontekst, hkrati pa ga tudi preoblikujejo;

- pokazati nastajanje kulture, povezane s hrano – v visoki in nizki umetnosti, modi in prestižu;

- izpostaviti paradoks: hkratno potrebo po poniževanju vsakega dela okoli hrane in potrebo po prisvajanju idej in tehnik od revnih;

- spodbuditi razmislek o družbenih spremembah, ki se dogajajo v glavah ljudi, kjerkoli in kadarkoli.

Fragmentarnost politike okrog kuhinje je torej namerna: njen cilj je opozoriti na vseprisotnost pripravljanja hrane kot tovarne idej in hkrati na prenos teh idej nazaj v delo s hrano. Kuhinja revežev je ključni ustvarjalni preplet prostora, dela in premisleka, prostor eksperimenta, inovacij, iznajdljivosti, upanja in vere v enakost. Družba končno razpada z lakoto. 

Virginia Woolf je v fazi patriarhata, v kateri je živela, zahtevala lastno sobo. To je bila resna politična zahteva, močna kot volilna pravica: ženska rabi svoj privatni prostor, da bi v njem pripravila svoj nastop v javnem prostoru. Virginia Woolf ni odšla v kuhinjo – tam je nek drugi družbeni razred pripravljal hrano za njo in jo prinašal v njeno sobo. Danes je družbeno stanje spremenjeno, srednjega sloja je vedno manj, revežev še več, razrednega boja ne zastopajo več ekscentriki v salonih in oddaljeni divjaki, ampak vsi, ki niso ne slepi ne bogati. Med politične prednosti kuhinje danes lahko štejemo tudi to, da vedno vključuje kolektiv in zmanjšuje digitalno izolacijo in dehumanizacijo. Z drugimi besedami, če se že ne bomo skrivali po gozdovih ali brskali po kupih strupenega pepela, ostaja prostor kolektivne medsebojne skrbi, tempelj demokratičnega socializma – kuhinja. Tako kot je Virginia Woolf v lastni sobi pripravljala izhod v javnost in spremembo sveta, tako bo današnja revolucionarna manjšina začela v majhnih kolektivih, v kuhinji. Njo je dočakal konec sveta – saj tako se ji je zdelo, dovolj za samomor, ni rečeno, da to ne čaka tudi danes živeče.

Ustavimo se na lokalnem, kar je morda še edino mogoče v Novem Sadu, Nuuku, Caracasu, Minneapolisu ali Teheranu - povsod, kjer ne morete ven brez nevarnosti, da vam brez posebnega razloga razbijejo glavo: sedeli boste s svojimi najbližjimi v kuhinji in ob čaju ali kavi poskušali skupaj razumeti, analizirati, izvleči posledice in poiskati rešitve. Politika je državljane prisilila, da se povlečejo vase, zdaj pa državljani res nimajo druge, kot da se uprejo. V Sloveniji sta dve leti upora pomenili tudi podoživljanje v kuhinji, pisanje transparentov v kuhinji, razprave v kuhinji, vmes med izhodi na ulice; tisti, ki niso mogli na ulice, so mahali iz kuhinj in z balkonov, postavljali so parole na okna.

Pohvala kuhinji pomeni, da se spreminjajo prostori  tistega, kar ponavadi imenujemo demokracija. Prostore, privatne in javne, oblikuje oblast. In s pomočjo predvsem profesionalcev – arhitektov, vpisuje manj ali več ideoloških tekstov oziroma prevodov ideoloških tekstov v podobe v urbanem okolju. Občasno arhitektura subvertira oblast, občasno pa prav uporabniki – državljani spreminjajo pomen z novimi ali drugačnimi oblikami uporabe prostora. Osvajanje prostora je nedvomno politična akcija, korist opazovanja takšnih procesov je v tem, da razkrijemo možnosti, ki jih oblast ni našla. Dober primer, kako politika spreminja prostor, in obratno, je prav ljubljanski: komercializacija je v mestu skoraj uničila ugodno mikroklimo, ustvarila gentrifikacijsko sterilnost nekaterih točk, omejila mobilnost državljanov. Ali se bo to opazilo na državnih in na mestnih volitvah? Ali ni že čas, da zarote iz kuhinj pridobijo nekaj moči na lastnem terenu? Čez dva meseca bi politika državljanov lahko bila veliko bolj prisotna kot afnanje Logarja in Prebiliča: bolj duhovita in privlačna je že po definiciji in po dosežkih, ostaja še nadgrajevanje. Predpogoji, da volitve spremenijo mnoge zaostale ali skoraj izginule oblike demokratičnega obnašanja onkraj kadrovskih sprememb, so. Treba jih je izkoristiti, prevzeti, spremeniti. In to so brez dvoma elementi revolucije.