Izjemno dejanje Mariborčana Igorja Irgoliča Furgule, ki je iz Drave rešil utapljajočega se majhnega otroka, je v prvi vrsti pogumen, nesebičen izkaz njegove človečnosti. Mariborska občina se mu je poklonila z mestnim pečatom in še formalno izkazala priznavanje teže in pomena njegovemu srčnemu odzivu. Medtem se mu priklanjajo in spoštovanje izražajo ljudje od vsepovsod. Odločna intervencija brez oklevanja na eni strani navdušuje in združuje v prepoznanju, tudi občudovanju junaštva, na drugi strani pa v ogorčenju in obsodbah ostalih opazovalcev, ki so po pripovedovanju o dogajanju prizor utapljajočega se otroka raje snemali.
Izredno (ne)posredovanje ob in v reki nas je morebiti za hip (za)ustavilo v histeriziranem, vse bolj okrutnem svetu. Pred vse nas postavlja ogledalo, nam ponuja še eno od priložnosti, da globlje premislimo usmeritve in umestitve v našem začasnem (so)bivanju v tem času in prostoru. Morda se bomo bežno zazrli vase in družbo okoli nas, verjetneje pa ne iskali bistveno več od trenutnega odseva, saj je v novih (tudi vse bolj skonstruiranih) realnostih težko sestopati z drvečih poligonov stalnih ogorčenj, vpijočih zgražanj in hitrih moralnih obsodb.
Jutri bomo mižali naprej
Ni se nam treba pretirano čuditi, da so sprehajalci brezsramno posegli po svojih telefonih, ki bi se jim zmočili v vodi, če bi skočili vanjo, in je kdo pač raje snemal kot reševal otroka. Hkrati nam niti ni treba povleči moralizirajočih se sklepov, da v naši družbi le še starejši ljudje premorejo srčnost in empatijo ter da so kar vsevprek vsi mladi, zrasli ob telefonih, tablicah in družbenih omrežjih, brezupni in smo zato kot družba (pro)padli na celi črti. Lekcije, ki nam jih izstavijo izredni dogodki in njihove okoliščine, prikladno pozabljamo serijsko. Tako brišemo iz spomina še primere, ko so se kdaj tudi mladi že izkazali s pogumnimi odzivi; medtem raje pomnimo slabe, a ne nujno na način, da bi jih znali še preprečevati in naslednjič odreagirati drugače, bolje. Vsakič razstavimo večplastne realnosti in primere ločujemo, kot da so izolirani, odmišljamo kontekst, ki pa je vedno tu in kompleksen. Kljub vsemu nas strnjena opažanja vsestranskih družbenih pojavov vseeno in žal navajajo na bridko spoznanje, da ob pomanjkanju empatije nenehno drsimo navzdol, v smeri utrjevanja egoizma in instrumentalizirane brezbrižnosti.
Danes pač gremo preprosto mimo in pogledamo stran, ko nas ne zadeva, ali pa snemamo, da videe čim prej podelimo in smo nato ali množično ogorčeni ali se naslajamo. Tako sooblikujemo in (po)snemamo velike in male spektakle v nešteto primerih: ob prometnih nesrečah, raznovrstnih oblikah nasilja, naravnih in družbenih katastrofah, ki jih spremljamo z varnih distanc, dokler se nas neposredno ne dotaknejo. Le konkreten, od blizu primer iz našega mesta ali vasi nam za trenutek odpre oči, ko tako z razumom in srcem točno vemo, kaj je ali bi vsaj bilo prav. A jutri bomo mižali naprej. Tudi ko se bodo migranti vnovič po oddaljenem morju približevali naši trdnjavi Evropa, si bomo v svojih ožinah oddahnili, ko jim ne bo uspelo, pa čeprav za ceno življenj. Ker smo zaščitili svoje meje in smo varni pred še eno od groženj. Deplasirana primerjava? Le na prvo žogo. Ker živimo, želimo in priznavamo tak (u)stroj.
Naša človečnost je omejena in tak je tudi naš pogled.
