"Najnižjo točko smo doživeli (kot skoraj pri vsem) v času Pahorjeve vlade, ko je ministrica ali sekretarka, zadolžena za lokalno samoupravo, po večmesečnem zimskem spanju končno prišla na dan s predlogom regionalizacije - tako da je predstavila zemljevid slovenskih škofij in rekla: ' Tako sem si po dolgi refleksiji zamislila meje pokrajin.' Danes bi rekli, da se je zadnji dan pred javno predstavitvijo po rešitev zatekla k chatgpt: s tem, da bi njegovi algoritmi verjetno prišli na dan z boljšo rešitvijo. Umetna inteligenca je včasih vseeno boljša od naravne neumnosti.
Medtem je tudi SDS, na svoji poti od Pučnika do Snežiča, regionalizacijo spremenil v kanonfuter kulturnega boja. Od leta 2008, po fiasku prvega resnega projekta regionalizacije ob koncu Janševe prve vlade, predsednik SDS ni izgubil priložnosti, da ne bi bičal osovražene 'Ljubljane', podobo kozmopolitske, vampirske in narodu odtujene prestolnice. Obenem pa ni storil več nobenega konkretnega koraka, da bi pristojnosti, nakopičene v centru, prepustil nižjim instancam - denimo regionalnim središčem. V času, ko je imel priložnost zasedati oblast, je, ravno obratno, poskušal zadušiti katerikoli alternativni vir politične moči, kaj šele, da bi se prostovoljno odrekel delu velikanske moči, osredotočene v institucijah centralizirane države - in torej v rokah tistega, ki jo nadzira.
Seljenje ministrstev na domove ministrov - se opravičujem, zgolj v njihovo bližino - je zato simptom te demagogije. Po eni strani je treba 'provincam' dati utvaro, da nekaj štejejo. Po drugi je treba vse vzvode moči ohraniti trdno v lastnih rokah. Oziroma, kot je pričakovati od premiera, ki je že zdaj najstarejši v zgodovini Slovenije (tudi, če to potegnemo do 'prve slovenske vlade' leta 1945 ali 1918), v rokah podizvajalcev, katerih fevdi bodo zdaj tudi zemljepisno jasno oddeljeni drug od drugega."
Vir: Delo
