To poletje s sodelavci izvajamo veliko podvodnih vzorčenj na obalni cesti med Izolo in Koprom z namenom kartiranja habitatnih tipov. Gre za območje, ki slovi po ostankih potopljenega prekooceanskega parnika Rex in edinem morskem travniku morske trave pozejdonke v Tržaškem zalivu. Za zdaj ta morska trava, ki je endemit Sredozemskega morja, še vedno vztraja, čeprav je mogoče videti veliko problemov, s katerimi se sooča v naši mali luži na skrajnem severu Jadrana.
Ko zaradi sidranja plovil ali obalnih posegov izgubimo le en kvadratni meter pozejdonke, lokalno gospodarstvo vsako leto prikrajšamo za 39.000 do 89.000 evrov ekosistemskih storitev
Kontinuirana spremljanja travnika pozejdonke (Posidonia oceanica) potekajo, čeprav v nerednih intervalih, že od konca prejšnjega stoletja. Gre za vrsto, ki lahko raziskovalcem veliko pove o stanju okolja, saj ustreza trem standardnim kriterijem dobrega indikatorja, kot so univerzalnost (pojavlja se povsod v Sredozemskem morju), občutljivost (odziva se na spremembe v okolju) in merljivost (te odzive je mogoče izmeriti). Natančno kartiranje morske trave pozejdonke in njenih travnikov je temelj spremljanja in je nujno potrebno za oceno njihovega ekološkega stanja ter razvojnih trendov. Tudi spremljajoči podatki so izjemni. Opazovati pod vodo številne spužve možganjače (Geodia cydonium), ki so še pred dobrim desetletjem bile v Sloveniji znane le na piranski punti, je lep občutek. V rovih peščenjakovih teras, ki prekinjajo travnik pozejdonke, je mogoče videti veliko skritih belih datljevk (Pholas dactylus), v olivnozeleni listnati goščavi pa smo že imeli priložnost popisati med drugim tudi mlade zobatce (Dentex dentex).
V slovenskem delu Jadranskega morja že desetletja beležimo postopno umikanje pozejdonke v plitvejše dele. Pred več desetletji je bil njen globinski razpon znatno večji, danes pa se pojavlja le v globinskem razponu od enega do štirih metrov globine. V Sloveniji premoremo manj kot en hektar morskih travnikov pozejdonke, kar je neznatno v primerjavi s skupno površino dva milijonov hektarjev v Sredozemskem morju.
Dejavniki ogrožanja
V Sredozemskem morju je sidranje eden od najbolj pomembnih dejavnikov za krčenje morskih travnikov pozejdonke. Teh težav v našem delu Jadrana ni, se pa pozejdonka v slovenskih vodah sooča s spiranjem sedimenta iz flišne brežine in resuspenzijo peska in mulja v globljih predelih, povrhu vsega pa jo ogrožajo tudi salpe (Sarpa salpa). Slednja je edina prava rastlinojeda vrsta rib v našem morju, ki se pase na morskih travnikih in z algalno vegetacijo bogatih predelih v plitvinah. Pravzaprav je izraz paša (grazing) za salpo napačna, saj v morski ekologiji razumemo pašo kot strganje vegetacije s podlage, medtem ko salpa objeda predvsem vrhnje dele rastlin. In to je tudi tisto, kar je (zame) najbolj zaskrbljujoče na letošnjih vzorčenjih. Na nekaterih fragmentih morskega travnika pozejdonke je dobro vidno, da so vrhnji deli listov dodobra objedeni. Pozejdonka je zaradi tega znatno nižja kot sicer. Zaradi močnega objedanja in posledičnega skrajšanja listov pozejdonke se zmanjša celotna fotosintezna površina rastline in njena aktivnost. Salpe se lotevajo tudi drugih vrst morskih trav, ki tvorijo travnike, kot sta kolenčasta cimodoceja (Cymodocea nodosa) in mala morska trava (Nanozostera noltei). V Sredozemskem morju mnogi raziskovalci nenehno opozarjajo, da lahko salpe, ko se preveč namnožijo, z nenehnim objedanjem spremenijo bogate podvodne gozdiče v opustošena območja - ali pa tam ostane le še nizka blazinasta vegetacija.
Danes beremo v medijih o problemih z rebračami, klobučnjaki, prihodom tujerodnih vrst, kot so modra rakovica (Callinectes sapidus), mešičkasta kavlerpa (Caulerpa cylindracea), srebrnoproga napihovalka (Lagocephalus sceleratus) in plamenka (Pterois miles), a resnici na ljubo so te težave manj problematične. Za rebračo se je izkazalo, da je njen vpliv na jajca in ličinke rib res neznaten, zloglasni tujerodni vrsti pa se še nista uspeli prebiti do naših krajev. Modra rakovica je v slovenskih obmorskih lagunah zelo pogosta, a konkretnega vpliva na domorodno favno (še) nismo uspeli dokazati. Tudi zloglasna kavlerpa (Caulerpa cylindracea), ki se v zadnjih nekaj letih pojavlja v našem delu Jadrana, je zelo omejeno razširjena, obenem kaže, da ji domače vrste, kot je na primer kolenčasta cimodoceja, (za zdaj) dobro kljubujejo. Z morskimi travniki in gozdički rjavih alg pa je vseeno nekoliko drugače, saj gre za tvorce habitatov, predvsem pa za okolja, kjer mladice številnih, tudi komercialnih rib, odraščajo.
Impresivne številke
Zakaj so morski travniki pozejdonke (in drugih vrst) in združbe rjavih alg, kot so cistozire, tako pomembne? Gre za ključne habitate, ki vrstam nudijo zavetje, hrano in prostor za razmnoževanje. Kot nepogrešljiv člen morskih prehranjevalnih spletov poganjajo tudi kroženje hranil in ogljika. V njih živijo, kot že rečeno, mladice velikega števila rib, med katerimi so tudi komercialno pomembne vrste. Pozejdonka s svojimi koreninami in koreniko utrjuje sediment, zato lahko v takem okolju mnogi nevretenčarji vrtajo rove v sedimentno podlago. Ti rovi se ne sesedejo, kot bi se v okolju zunaj travnika. Obenem se na liste pozejdonke ujame sediment, travnik pa deluje tudi kot nekakšna trdnjava pred delovanjem valov, saj se njihova energija v njih izgubi, v plitvini za travnikom pa se vzpostavi nekakšna oaza, kjer valovi nimajo več velike energije. Še in še bi lahko našteval ...
Obstajajo ocene, da imajo morski travniki pozejdonke ekonomsko vrednost, ki je do trikrat višja od koralnih grebenov in kar desetkrat višja od amazonskega pragozda. Mednarodna zveza za naravo WWF recimo navaja, da lahko en hektar morskega travnika pozejdonke iz ozračja odstrani in shrani toliko ogljika kot 17 hektarjev neokrnjenega amazonskega gozda. Preberemo lahko celo take ocene, da se v podvodnih gozdičih drsti do ene četrtine vseh sredozemskih morskih rib, kar neposredno spodbuja lokalno ribištvo. Ko zaradi sidranja plovil ali obalnih posegov izgubimo le en kvadratni meter pozejdonke, lokalno gospodarstvo vsako leto prikrajšamo za 39.000 do 89.000 evrov ekosistemskih storitev.
Negotova usoda
Zaradi takih številk je ohranjanje pozejdonke za zanamce zelo aktualno vprašanje. K sreči smo na Morski biološki postaji Piran Nacionalnega inštituta za biologijo že sredi devetdesetih ugotovili, da je presajevanje pozejdonke mogoče, saj je dr. Aleksander Vuković z ekipo tedaj uspešno presadil petnajst sadik pozejdonke s predela blizu Žusterni v novo okolje pred postajo. Ko je z objavo dr. Claudia Battellija v znanstveni literaturi pricurljala vest, da smo leta 2015 izgubili bračiča (Fucus virsoides), me je to seveda zaskrbelo, a takrat sem mislil, da se bo morda nekoč spet povrnil, saj ga je bilo tedaj še ogromno takoj za hrvaško mejo.
Danes je bračiča težko najti v severnem Jadranu, saj je znanih le nekaj območij, kjer še vztraja. Zato je smiselno razmišljati že danes, kateri koraki bi lahko zaustavili krčenje ali postopno izginotje pozejdonke. Prav gotovo bi do neke mere lahko pomagal kakšen ukrep v zvezi z rednim in selektivnim izlovom salp v našem morju. Ta ukrep bi bil primeren ne samo zaradi pozejdonke, ampak tudi zaradi ohranjanja bogate algalne zarasti, ki jo v zalivu tvorijo vrste iz rodu Cystoseira s.l. (v širšem smislu). Skupina mojih kolegic in kolegov je pod vodstvom dr. Martine Orlando Bonaca razvila tehnike vzgoje cistozir in metodologijo njihovega ponovnega naseljevanja v naravno okolje. A da bi bilo takšno naseljevanje učinkovito, je potrebno nekaj storiti tudi v zvezi s salpami. Imeti pozejdonko, morsko travo z imenom morskega boga Pozejdona v naši mali luži na vrhu Jadrana, je dragocenost, ki jo moramo negovati, spremljati in ohranjati. Saj veste; ko je Odisej užalil boga morja Pozejdona, mu je ta pošteno zakompliciral pot domov.
