Čutim se počaščenega, da lahko pri svojem delu sodelujem z nekaterimi priznanimi in mednarodno uveljavljenimi raziskovalci, velikani na svojem področju. Eden takih je prof. dr. Christian Capapé, francoski ihtiolog. Gre za enega največjih specialistov na svetu za morske pse, prav gotovo pa za tistega, ki ima enega najobsežnejših znanstvenih opusov. Sodelujeva že od začetka tisočletja, videla pa sva se v Montpellieru, kjer še vedno občasno dela na tamkajšnji univerzi.
Ko smo se leta 2006 s sodelavcema Patricijo Mozetič in Borutom Mavričem udeležili strokovne delavnice v francoskem mestu Sète v zvezi z evropsko vodno direktivo, za katero sem bil zadolžen na Morski biološki postaji, sem po telefonu poklical Christiana Capapéja, ali bi se bilo mogoče srečati z njim. Montpellier pač ni bil tako daleč, zato se mi je to zdela izjemna priložnost spoznati slovitega ihtiologa v živo. V telefonskem pogovoru je z veseljem pristal na snidenje in nas povabil na večerjo ter mi dal navodila, kje naj bi se v Montpellieru dobili. Ni se ga dobro slišalo, a iz hreščanja v polomljeni angleščini sem razbral, da naj bi se srečali v središču mesta in omenil nekaj takega kot trees (drevesa) in grass (trava). Jaz sem to razumel, kot da je v središču mesta očitno nek park, kjer je veliko dreves in travnikov. Ko smo ob dogovorjeni uri prišli na mesto srečanja v Montpellieru, ni bilo ne duha ne sluha o drevesih in travi, samo beton in kamen ter ogromno ljudi na sicer prelepem mestnem trgu. Tako smo zaskrbljeni postali pri nekem spomeniku oziroma vodnjaku in razmišljali o naslednjih potezah. Ni minilo veliko časa, ko se je kar naenkrat pred nami prikazal Christian in nam rekel, da ga veseli, da smo očitno brez težav našli izhodišče in pokazal na spomenik za nami. In res, ko smo se obrnili in boljše pogledali spomenik, smo videli, da gre za vodnjak treh gracij (Les Trois Grâces). Moje napačno razumevanje točke srečanja poleg hreščanja opravičujem s tem, da očitno že takrat nisem dobro slišal ...
Težavno razlikovanje
Profesor Capapé se je ukvarjal z različnimi vrstami morskih psov, med drugim je leta 1972 s kolegom Quignardom opisal novo vrsto morskega psa, črnopikčastega morskega psa (Mustelus mediterraneus), skrivnostno vrsto, o kateri pišem v pričujočem prispevku. Njegovo latinsko ime Mustelus mediterraneus je bilo kasneje spremenjeno v Mustelus punctulatus zaradi prioritetnega načela v biološki nomenklaturi. To vrsto so pogosto zamenjevali s sorodnikom, navadnim morskim psom (M. mustelus). Črne pike na straneh telesa so bile prisotne skoraj izključno na črnopikčastem, medtem ko jih pri navadnem morskem psu praviloma ni. V Jadranskem morju obstajajo tri vrste; poleg omenjenih dveh še tretja, pegasti morski pes (Mustelus asterias) z belimi pikami. Če sta prva dva v slovenskem delu Jadrana med pogostejšimi vrstami morskih psov, pegasti morski pes vanj le redko zaide. Navadni morski pes je v slovenskem obmorskem prostoru ribičem znan kot kanjolin, o črnopikčastem morskem psu pa je zaradi velike podobnosti z navadnim še vedno malo podatkov. Navadni morski pes zraste do največ 176 cm in doživi do največ 25 let starosti, črnopikčasti pa do 140 cm in 22 let starosti. Tudi sicer je zelo verjetno, da je delež ulova navadnega morskega psa v ribiški statistiki zelo precenjen, saj se v teh številkah skrivajo tudi podatki za črnopikčastega morskega psa. Vrsto so zamenjevali tako ribiči kot trgovci, zato imamo v zapisih in poročilih izpred leta 2000 pogosto napačne ali vsaj pomanjkljive podatke glede dejanske identitete vrste.
Še posebej problematično je na ribjih tržnicah, kjer lahko zaradi nepoznavanja vrst spregledajo druge vrste, kot je na primer navadni trnež (Squalus acanthias), včasih pa celo kakšne mlade primerke sivega morskega psa (Carcharhinus plumbeus). To pa še ni vse; pogosto se lahko zgodi, da ribiči že na krovu oderejo kožo morskih psov ali celo filetirajo meso. Zato ni presenetljivo, da se pod imenom palombo na severnih jadranskih ribjih tržnicah, ki naj bi se nanašal na omenjene tri vrste iz rodu Mustelus, lahko skriva meso drugih vrst, kot sta na primer prej omenjena navadni trnež in sivi morski pes.
Zelo verjetno je delež ulova navadnega morskega psa v ribiški statistiki zelo precenjen
Še vedno prisotni
V oceni stanja ribolovnih virov v Jadranskem morju navajajo, da je navadni morski pes razširjen na sedimentnem dnu. Za celotni Tržaški zaliv in bližnjo okolico navajajo gostote, ki znašajo več kot 100 primerkov na kvadratni kilometer. Črnopikčasti morski pes pa se pojavlja v Tržaškem zalivu z gostotami, ki znašajo od 40 do 80 primerkov na km2, ob skrajnem robu Istre pa so bile gostote višje, in sicer do 80 primerkov na km2. Zgodovinski zapisi iz pregleda razpoložljive strokovne literature so omogočili italijanskim raziskovalcem, da so dokazali, da sta bila navadni in črnopikčasti morski pes sestavni del obalnega ribolova v celotnem Sredozemskem morju na začetku prejšnjega stoletja. Obe vrsti sta bili zelo pogosti v ribiških mrežah. Rezultati modela so pokazali, da se je število obeh vrst morskih psov od začetka prejšnjega stoletja zmanjšalo za 80 do 90 odstotkov, poleg tega so v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja ponekod skoraj izginili na območju svojega prvotnega območja razširjenosti. Smiselno je domnevati, da so plitvejša obalna območja pomembna za razmnoževanje in prehranjevanje te vrste. Za samice obeh vrst je namreč značilno, da so dokaj zveste izvornemu razmnoževalnemu območju, v katerega se redno vračajo, kar jih dela še bolj ranljive za prilov.
Sobivanje sestrskih vrst
Čeprav se navadni morski pes pogosto pojavlja skupaj s črnopikčastim na istih makrogeografskih območjih, globinah in habitatih, se ti sestrski vrsti razlikujeta po prehrani. Sestrske vrste so ožje sorodne vrste, ki so morfološko podobne in so znotraj meja svojih geografskih območij, vendar so med seboj reproduktivno izolirane, torej se ne morejo med seboj razmnoževati oziroma imeti plodnih potomcev. Prav severni Jadran je okolje, kjer sta obe vrsti prisotni in je mogoče razumeti, kako vrsti sobivata. Navadni morski pes ni izbirčen pri izbiri plena, ki je zelo raznolik. Prevladujejo različni raki, med katerimi je najpomembnejši bogomolčar (Squilla mantis), pomembno vlogo v prehrani pa imajo tudi razne vrste glavonožcev in nekatere ribe kostnice. V slovenskem delu zaliva je delež bogomolčarja 31,6 odstotka, v severnem italijanskem delu zaliva pa celo 80,3 odstotka. Črnopikčasti morski pes pa ima bolj pestro prehrano in posega predvsem po različnih mehkužcih, kot so glavonožci in školjke. Viden je tudi ontogenetski preskok v razvoju, ki se kaže v specializaciji odraslih primerkov v plenjenju glavonožcev. Mlajši primerki plenijo različne skupine rakov, medtem ko so glavonožci v prehrani zanemarljivi. Ko pa postanejo bolj spretni in izkušeni plenilci, pa se postopno lotevajo lova raznih glavonožcev, kot so sipe, hobotnice in lignji.
Naša majhna luža na vrhu Jadrana gosti dve vrsti morskih psov, ki se še vedno bolj ali manj redno pojavljata. Še več; zadnje čase je vedno več dokazov, da se obe vrsti v našem delu Jadrana tudi razmnožujeta, njihovi mladiči pa v njem varno dozorevajo. Peter Valenčič, potapljač in velik entuziast, mi je pred poldrugim letom poslal filmski posnetek, ki so ga posneli otroci 9. septembra 2024, prikazuje pa manjši primerek najverjetneje navadnega morskega psa, ki se pojavlja na globini, manjši od enega metra, na plaži z veliko gnečo ljudi v Simonovem zalivu. Fotografije in posnetki povedo več kot tisoč besed, pravijo ...
