Tomaža Miheliča resnici na ljubo ne poznam preveč dobro. A redno spremljam njegovo delo in ga zato izjemno cenim. Nekdo ga je strnjeno predstavil kot gozdarja po izobrazbi, ornitologa po poklicu in zagretega ljubitelja narave po duši. Ukvarja se z mnogimi karizmatičnimi vrstami ptic in si prizadeva za njihovo varovanje. Ne gre za ptice parkov in vrtov ali obmorske ptice; gre za prebivalke strmih ostenj, skalnih previsov ali skrivnostne ptice planinskega sveta, do katerih ne prideš kar tako z avtom.
Tomažu Miheliču je terensko delo zelo blizu in tako prebije veliko časa v naravi. Bolj kot kontinuiranemu in rednemu objavljanju v znanstveni literaturi se posveča konkretnim rešitvam problemov z nekaterimi vrstami. Sodeloval je pri ključnih dogovorih z elektrodistributerji za izolacijo nevarnih srednjenapetostnih stebrov, s čimer so drastično zmanjšali primere poginov velike uharice (Bubo bubo) zaradi električnega udara (elektrokucije). Vodil je številne raziskave, projektne aktivnosti in koordiniral nastanek novega Atlasa ptic Slovenije. Svoje znanje podarja mnogim različnim skupinam navdušencev v upanju, da jim bo približal nujo po varovanju narave in prepričal z argumenti.
Vzpostavil je in dolgoletno koordiniral nacionalno mrežo prostovoljcev, ki aktivno spremljajo stanje na gnezdiščih po vsej Sloveniji. Njegov karizmatični pristop in sposobnost, da navdušuje širšo javnost, sta veliko uharico spremenila v simbol uspešnega sodelovanja med človekom in naravo. Privržencev ne manjka, med najbolj zagretimi je tudi peterica vedoželjnih otrok, ki sta jih z ženo vzgojila v goreče naravoslovce.
Med vašimi raziskovanimi objekti izstopa velika uharica? Zakaj prav ona?
Vedno so me privlačile vrste, o katerih le malo vemo - predvsem to, kaj omejuje njihovo številčnost in ali lahko kaj storimo, da njihove trende obrnemo navzgor. Velika uharica je bila zaradi svoje karizme sicer dobro poznana, a ko si začel raziskovati, kje in koliko jih pri nas sploh živi, je znanja hitro zmanjkalo. Leta 1992 smo na Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) poznali le dve še vedno aktivni gnezdišči, že istega leta pa smo odkrili tretje. Takrat se je začela zgodba, ki me drži še danes.
Eden izmed vaših dosežkov je Gugalnica, skupinski popis velikih uharic, ki vsako leto v marcu privablja številne entuziaste. Človek bi pomislil, da se kaj takega zgodi le v Združenem kraljestvu, kjer so ptičarji pomemben delež prebivalstva?
Tukaj mi seveda pomaga tudi velika uharica s svojo karizmo. Pomemben je tudi pravi trenutek - februarja vsi že močno hrepenimo po terenu, ob mirnem sončnem zahodu pa se zdi, da še posebej začutimo moč vse daljših dni in toplejšega sonca. Popis je preprost, zato lahko pri njem sodeluje skoraj vsak. Seveda si ne želimo popisovalcev, ki ne bi znali ravnati odgovorno in bi zaradi fotografiranja ali drugih razlogov obiskovali gnezdišča. Mislim pa, da je najpomembneje to, da se iz leta v leto vidi napredek pri varstvu vrste in da ljudje začutijo, da so lahko del te zgodbe. Vse skupaj smo začeli s Primožem, Andrejem, Željkom in Barbaro, ki je danes moja žena. Na prvi Gugalnici leta 1998 je sodelovalo enajst udeležencev. Danes nas je vsako leto okrog 200, število pa smo morali zaradi logistike omejiti. Na srečo ne geografsko. Po vzoru naše so danes Gugalnice tudi na Hrvaškem, v Črni gori, Srbiji in Italiji.
Zamislili ste si tudi resničnostni šov, monitoring na gnezdu velike uharice, ki je vsakomur omogočil, da je prek kamer v živo spremljal dogajanje. Se je poskus obrestoval?
Prav neverjetno je, koliko ljudi to spremlja. Še bolj pa me preseneča, koliko skrbi in sočutja pokažejo do ptic. Kličejo in sprašujejo, zakaj danes ni prinesla hrane, zakaj se mladič še ni vrnil v gnezdo ali kako bodo zdržali dež. Posebej se je ljudem v srce usedla sterilna stara samica, ki ji je v petih letih le enkrat uspelo znesti jajce, pa še to je bil klopotec (jalovo jajce). Tudi sam sem se s pomočjo teh kamer ogromno naučil.
Novi Atlas ptic Slovenije dokazuje, kako izjemna je Slovenija glede ptičje favne, so pa tudi primeri, da so nekatere vrste pri nas že izumrle ali na robu izumrtja. Kaj smo izgubili in kaj se da narediti, da ne bomo izgubili še drugih?
Največje spremembe so se nedvomno zgodile med pticami kmetijske krajine. Danes smo le bleda senca pestrosti in bogastva, ki sta bila značilna še pred nekaj desetletji. Ljudje se veliko premalo zavedamo, da so ptice pomemben pokazatelj zdravega okolja, hkrati pa tudi smerokaz, kakšno hrano pridelujemo in jemo. Temu namenjamo premalo pozornosti. Posebej zaskrbljujoče je, da nam vrste izginjajo pred očmi, večina ljudi pa tega sploh ne opazi. Ko sem se na primer preselil v Grosupeljsko kotlino, so tam še peli poljski škrjanci - vrsta, ki jo je pred petdesetimi leti poznal skoraj vsak Slovenec. Danes na celotnem Grosupeljskem polju in tudi v Dobrepoljski dolini ni več niti enega. Pa ne zato, ker bi izginili travniki in polja. Težava je v tem, da so postali tako osiromašeni, da poljski škrjanec, nekoč povsem običajna vrsta, tam ne more več preživeti. Podobno, le da na državni ravni še veliko bolj dramatično, se dogaja s črnočelim srakoperjem, vrtnim strnadom ... Če želimo ta trend ustaviti, moramo v kmetijsko krajino vrniti več narave - več cvetočih travnikov, mejic, neobdelanih robov in manj intenzivne rabe prostora. Brez tega bomo izgubljali ne le ptice, temveč tudi kakovost okolja, od katerega smo odvisni vsi.
Veliko delate na Kraškem robu in na Primorskem, kjer raziskujete redke, a značilne gnezdilce, kot so planinski orel, sokol selec, puščavec in podobni. Se Slovenci zavedamo izjemne zakladnice narave, ki jo premoremo v teh krajih?
Pri nekaterih vrstah zagotovo. Velika uharica je dober primer, saj jo starejši domačini še vedno skoraj vsi poznajo - seveda pod imenom gugo. Mlajše generacije ta stik z naravo postopoma izgubljajo. Pogosto pa je zavedanje omejeno predvsem na deklarativno raven. Večina se strinja, da imamo izjemno naravno bogastvo in da ga je treba varovati, dokler se to ne križa z njihovimi interesi. To se hitro pokaže, ko bi bilo treba kakšno steno prepustiti naravi in v njej ne urediti plezališča ali ko postane sporna omejitev katere od enoslednic za spust s kolesi. Pravo zavedanje vrednosti narave se namreč pokaže šele takrat, ko smo zaradi njenega varstva pripravljeni sprejeti tudi kakšno omejitev. Dober preizkus bo spoštovanje omejitev mirnih območij v visokogorju.
Kaj pa prihodnost? Bodo otožni klici velike uharice še naprej odmevali v skalnih okoljih Kraškega roba in širše Slovenije?
Za veliko uharico se ne bojim. Ima preveč varuhov, ki smo jih vzgojili na Gugalnicah, zavedanje o tem, da ji je treba pomagati, pa je doseglo praktično vse konce Slovenije. Danes probleme smrtnosti rešujemo skupaj z elektrodistributerji, vznemirjanje na gnezdiščih pa usklajujemo neposredno s plezalci. Pred desetletjem bi se nam kaj takega zdelo skoraj nepredstavljivo. Najlepše pa je, da so rezultati vidni na terenu v konkretnih številkah.
"Leta 1992 smo na Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) poznali le dve še vedno aktivni gnezdišči, že istega leta pa smo odkrili tretje. Takrat se je začela zgodba, ki me drži še danes"
Slišal sem, da ste svoje otroke za njihove rojstne dneve obdarovali na precej nenavaden način.
Uf, to pa je dolga zgodba. Imam takšno delo, da ne morem vedno vzeti vseh s seboj, zato so me otroci ves čas spraševali, kdaj bodo lahko šli z mano na kakšen zanimiv teren. Začelo se je z Borom in mojimi novembrskimi tereni v visokogorju. Vedno je spraševal, kdaj bo dovolj velik, da gre z mano. "Ko boš star sedem let," sva določila. "Takrat si že velik." Spomnim se, kako je komaj čakal svoj sedmi rojstni dan aprila, da je lahko novembra šel z mano opazovat gamse. Potem je svoje naredila še malo otroška nevoščljivost in tako so za sedmi rojstni dan na gamse potem šli vsi. Še Kalina, Gaber, Ruj in Tisa. Od takrat je imelo vsako leto svojo dogodivščino. Pri osmih letih jerebi, pri devetih divji petelini, pri desetih ruševci ... in tako naprej. Vedno smo te izlete povezali s tereni in potrebnimi popisi. Meni je bila najbolj pri srcu dvanajstica, ki se vedno začne na Hribaricah med novoletnimi počitnicami, še v temi, preden se oglasijo belke (snežni jerebi). Takšna izkušnja človeku vzbudi pravo strahospoštovanje, ko na lastni koži vsaj malo izkusi surovost zime na nadmorski višini krepko nad 2000 metri. Te izkušnje so jim zgradile neverjetno zdrav odnos do narave. Pri nas je vedno na prvem mestu narava in vedno poskušamo vanjo posegati čim manj ter ji povzročati čim manj škode.
