V času prebujanja narave na kraškem robu pogosto prekine tišino le mogočno krokarjevo oglašanje. Značilen in močan zvok spremlja veliko ptico v povsem črni opravi in s prepoznavnim klinastim repom. Največji predstavnik družine vran je s svojim poldrugim metrom v premeru kril impozantna ptica in ena od mojih najljubših živali.
Kljub temu da se urbanih in suburbanih središč izogibajo, krokarji že od nekdaj sobivajo s človekom. Ta povezava nudi številne priložnosti za prehranjevanje, ki jih ponujajo človeška bivališča. Vseeno pa si krokarji za razliko od večine preostalih vran, kot so srake, šoje, kavke in druge, raje izberejo gnezdišča v skalnih masivih ali kakšnih daljnovodih. Ornitologi jih štejejo za funkcionalnega tekmeca ujedam. Na nek način ujede tudi ogrožajo. Tako so ponekod ugotovili, da krokarji pogosto kradejo hrano plenilcem, kot so planinski orli (Aquila chrysaetos) in lisice. Pogosto napadajo gnezda in pojedo znaten del plena, ki ga starši prinesejo mladičem v gnezdu, zlasti v zgodnjih fazah njihovega razvoja. Znani so tudi po tem, da se družijo z volkovi, kar jim olajša odkrivanje mrhovine. Zaradi velikosti in združevanja v skupine imajo krokarji le malo naravnih plenilcev. V Sloveniji je danes pogosta vrsta, za katero obstaja sicer malo zastarela ocena - med 1000 in 1500 pari.
Med mitom in resničnostjo
Le malo ptic je bilo v preteklosti tako tesno povezanih z ljudmi in vzbudilo toliko zanimanja in pozornosti v izročilu ljudstev v Evropi, Aziji in Severni Ameriki. Iz vraževerja izvirajoči miti krokarja označujejo za skrivnostno, zloveščo in temačno ptico. Nekaterim je predstavljal utelešenje zla in prekletih duš. V Evropi so nekoč celo imeli navado na vrata hiše prikovati mrtvega krokarja, da bi tiste v notranjosti zaščitili pred nesrečo. Fran Erjavec (Domače in tuje živali v podobah, 1868) pravi, da je v krokarju "čudna zmes dobrih in slabih lastnosti. Moder je in previden, prevejan in pretkan, kar je lisica med sesavci, ti je krokar med ptiči. Na drugej plati je pa drzan, neusmiljen, požrešen in krvoločen, od nog do glave silovit, nesramen tolovaj. Torej se ne bodemo čudili, da je ta ptič obenem znamenje groze in nesreče, na drugej strani pa spet podoba premišljenosti in vsevednosti."
Za mnoga domorodna ljudstva je krokar bitje stvarjenja in preobrazbe, glasnik med svetovi. V nordijski mitologiji sta Hugin (misel) in Munin (spomin ali um) krokarja, ki sta upodobljena, ko sedita na Odinovih ramenih. Bila sta njegova sla, ki sta obiskovala svet ljudi (Midgard) ter mu poročala o tamkajšnjem dogajanju. Po nekaterih legendah naj bi angleško kraljestvo padlo v trenutku, ko bo šesterica krokarjev zapustila znamenito londonsko trdnjavo Tower. Krokar je tudi prva žival, ki je zapustila Noetovo barko. V notorični seriji Igra prestolov nastopa trioki krokar, znan po svojih preroških videnjih.
Dickensova ljubljenka
Krokar je tesno povezan tudi s kraljem Matjažem oziroma Matijo Korvinom. Korvin oziroma Corvinus, po latinsko, se nanaša na krokarja. Še vedno lahko v Budimpešti naletimo na kipe krokarja s prstanom v kljunu, ki je tudi grb dinastije Hunyadi, tej je pripadal tudi kralj Matjaž. Mnogi poznajo krokarja zaradi mrakobnega pesnika Edgarja Allana Poeja in njegovega dela Krokar (1845), v katerem pooseblja neskončno žalost.
Resnici na ljubo je krokar vse kaj drugega kot ptica, ki prinaša nesrečo. Gotovo ima pri tem pomembno vlogo tudi črna barva, saj so podobno kot vrane in krokarja za vražje ptiče okarakterizirali tudi vranjeke in kormorane. Edgar Allan Poe naj bi omenjeno delo napisal na podlagi prijateljevanja s pisateljem Charlesom Dickensom, ki je imel krokarja z imenom Grip. Bila je samica in je znala govoriti. Uporabljala je stavke kot denimo: "Polly, put the kettle on, we'll all have tea." (Polly, pristavi kotliček, pili bomo čaj …) Terorizirala je družinskega psa, novofundlandca, in mu kradla večerjo. Dickens je krokarko uporabil v romanu Barnaby Rudge (1841). Po njeni smrti jo je dal pisatelj nagačiti, ko pa je tudi on umrl, so nagačeno krokarko prodali na dražbi, bila je predmet izjemnega povpraševanja za nakup.
Bistre ptice
Krokarji in vrane so izjemno inteligentne ptice. Pri sraki (Pica pica) so dokazali, da se prepoznava v ogledalu. Sraka je tako ena redkih ptic in sploh živalskih vrst, pri katerih so dokazali sposobnost samoprepoznavanja. Za krokarje je značilno, da imajo sposobnosti reševanja problemov, ki so primerljive s tistimi pri velikih opicah. Njihovi možgani so med največjimi v ptičjem svetu. Imajo napredne kognitivne sposobnosti in znajo uporabljati orodja. Krokarji blestijo v mimikriji, reproduciranju človeškega govora, živalskih zvokov in umetnega hrupa - pogosto v natančnosti prekašajo papige. Znani so tudi po sposobnosti učenja drug od drugega. So tudi zelo igrivi, še posebej mladi. Opazili so jih, kako se zabavajo pri prevračanju kozolcev po zasneženih pobočjih.
Že basnopisec Ezop je v basni Vrana in vrč pripovedoval o žejni vrani, ki najde vrč z malo vode. Ker s kljunom ne doseže vode, prične v vrč metati kamenčke, dokler se gladina ne dvigne dovolj, da lahko pije. Ezopov nauk je v tem, da sta zvitost in vztrajnost močnejši od surove moči. Ornitologi so želeli preizkusiti, ali je kaj verodostojnega v tej basni, in prišli do spoznanja, da so vrane dejansko sposobne metanja kamenčkov, da bi prišle do ponujene vabe, ki je na plutovini plavala na površini vode v poskusni posodi. Ugotovili so, da nekatere odrasle ptice situacijo pregledujejo več minut in nato ta večstopenjski postopek izvedejo v samo 30 sekundah brez poskusov in napak - kot da bi točno vedele, kaj počnejo.
Ne moreš jih pretentati
Krokarji izstopajo tudi po neverjetnih komunikacijskih sposobnostih in sposobnosti prepoznavanja ljudi. Znani so po tem, da sumničavo reagirajo na krokarje, ki jih ne poznajo, so pa sposobni tudi prepoznave človeških obrazov! Ornitolog Bernd Heinrich, zaslužni profesor na Univerzi v Vermontu, je o krokarju napisal nekaj knjig, med drugim tudi Mind of the Raven (Krokarjev um, 1999). Njegove raziskave so pokazale, da imajo krokarji prefinjene sposobnosti individualnega prepoznavanja, ki jim omogoča razlikovanje med določenimi ljudmi na podlagi preteklih interakcij. Jennifer Ackerman v knjigi The Genius of Birds (Genialnost ptic, 2016) o Heinrichu piše, da je, da bi skril svojo identiteto pred krokarji, nosil kimone, lasulje in sončna očala ter skakal ali šepal, da bi spremenil vzorec hoje, a krokarjev mu ni uspelo pretentati, da ga ne bi prepoznali.
Na pacifiških otokih sta dve vrsti vran, novokaledonska vrana (Corvus moneduloides) in havajska vrana (Corvus havaiiensis), pritegnili pozornost zaradi specializirane uporabe orodij. Novokaledonska vrana iz delov rastlin izdela kljukasto orodje, s katerim izbrska ličinke žuželk iz drevesnih razpok. Ko so ji v poskusu ponudili žičko, je njen konec s kljunom zavila in iz nje ravno tako naredila kljukasto orodje. Uporaba orodij se je pri teh dveh vrstah razvila neodvisno, kar dokazuje, kako lahko različni ekološki pritiski spodbujajo isto vrsto reševanja tehničnih problemov pri sorodnih vrstah. Prepričan sem, da nam bo prihodnost postregla z mnogimi novimi odkritji vedenjskih vzorcev teh izjemnih ptic iz družine vran.
Ko boste naslednjič opazili krokarja, ki z značilnim, prepoznavnim krokanjem, ki odmeva v njegovem okolišu kraškega roba, opozarja nase, si vzemite trenutek za občudovanje te čudovite in inteligentne ptice.
