Golob grivar (Columba palumbus) je danes povsod v Sloveniji pogosta vrsta, ki se ponekod pojavlja v velikem številu. To velja tudi za slovensko Istro, vendar je treba poudariti, da se število te vrste postopno povečuje že od konca prejšnjega stoletja. Ta izvorno gozdna ptica se danes pojavlja tudi v različnih urbanih habitatih manjših in večjih mest, predvsem v mestnih parkih in javnih zelenicah.
Grivarja spoznamo predvsem po okroglih belih lisah na obeh straneh vratu, ko pa leti, ga izdata beli prečni progi na krilih. Je tudi znatno večji od drugih naših golobov, torej domačega goloba (Columba livia domestica), skalnega goloba (Columba livia) in duplarja (Columba oenas). V višino lahko meri med 40 in 44 cm in tehta do pol kilograma.
Grivar lahko gnezdi tudi trikrat na leto, sezona gnezdenja pa se lahko podaljša v kasno jesen
Zahodnoevropski grivarji so bolj ali manj stalnice, srednjeevropski delni selivci, grivarji iz vzhodne Evrope in Fenoskandije pa popolni selivci. Grivar je monogamen, po gnezditveni sezoni pa se združuje v večje jate. Na grivarja lahko naletimo danes v številnih in raznolikih življenjskih okoljih. Hranijo se z raznoliko prehrano, kot so plodovi in semena dreves pozimi in žita poleti in jeseni. Ker se združuje v velike jate in je torej zelo številčen, ga bolj ali manj povsod obravnavajo kot veliko grožnjo kmetijstvu.
V Sloveniji je grivar pogostejši v vzhodnem, nižinskem delu. Za razliko od zahodnih evropskih držav, kjer populacije grivarjev štejejo v nekaj milijonih osebkov, je grivar v Sloveniji znatno manj številčno zastopan. Glede na dejstvo, da je v mnogih evropskih državah podvržen velikemu lovskemu pritisku, saj lovci vsako leto postrelijo več kot 9,5 milijona osebkov, se lahko hitro zgodi upad populacij.
Presenečenje na domačem pragu
V zadnjem času je grivarjev, kot že omenjeno, čedalje več tudi v Slovenskem primorju. V zadnjih dveh letih opažam grivarja, kako si ustvarja gnezdo v nasajenem borovcu v manjšem drevoredu pred Morsko biološko postajo v Piranu. Majhen bor, ki si ga je izbral za gnezdišče, ima v premeru krošnje komajda kaj več kot kakšen meter! Naravnost nenavadno je videti, da si v tako majhnem drevesu, komajda nekaj metrov nad tlemi, grivar naredi gnezdo. Ko sem od spodaj previdno opazoval gnezdo, sem videl, da se pri gradnji gnezda grivarji ne potrudijo kaj preveč, saj je njihovo z vejicami nametano gnezdo zelo preprosto. Nenavadno je tudi dejstvo, da si je gnezdo naredil tik ob kolesarski stezi in promenadi na piranskih Fornačah, kjer se vsakodnevno sprehaja ali kolesari velika množica ljudi.
Še bolj sem bil presenečen, ko sem na grivarja naletel dobesedno pred kuhinjskim oknom v svojem domačem kraju. V večjem, a razmeroma visokem zimzelenem grmu lepljivcu (rod Pittosporum) si je par spletel preprosto gnezdo iz tankih vejic, ki ga je prislonil k deblu. Vsekakor je bilo gnezdo zelo dobro, mojstrsko zakrito. Le iz mojega okna se ga je dobro videlo. Tako sem izza zavese vsako jutro za zajtrk špegal, kaj se dogaja na gnezdu. Prizor je bil vedno isti; samica je ležala na jajcih v njem, nepremično in brezizrazno kot figure v muzeju Madame Tussauds. Je previdna samica stavila na svojo nevidnost ali pa je morda presodila, da je vsiljivec (če ga je sploh opazila), ki jo le nekaj metrov stran gleda iz kuhinjskega okna, nenevaren?
Včasih sta bila na gnezdu oba starša, pogosteje pa je bila na njem samo samica. V par tednih ni bilo več ne duha ne sluha o grivarjih. Ali sta uspešno odgnezdila in so mladiči odleteli, ne vem. Se pa pogosto zgodi, da par poskusi z novo rundo gnezdenja. Grivar lahko gnezdi tudi trikrat na leto, sezona gnezdenja pa se lahko podaljša v kasno jesen.
Selitev v mesta
Grivar je zelo prilagodljiva vrsta, zato ni čudno, da se grivarji v zadnjih desetletjih tako hitro širijo. A včasih ni bilo tako. Fran Erjavec v svoji knjigi Domače in tuje živali v podobah o grivarju piše: "Grivar živi po vseh naših lesovih, rajši vendar v jelovih, videti ga je pa redko, ker je neznansko plah, ter mu bister vid in tenek sluh kmalu človeka ovadi."
Domnevajo, da je ta izvorno gozdna vrsta začela naseljevati suburbano krajino in kasneje tudi mestna jedra zato, da bi se na ta način izognila plenilcem, na primer kragulju (Accipiter gentilis), samicam skobca (Accipiter nisus) ali pa sokolu selcu (Falco peregrinus). Bolj ranljivi so njegovi mladiči, medtem ko je ocenjeno preživetje odraslih v enem letu ocenjeno na okoli 70 odstotkov.
Glede na to, da populacije grivarjev počasi, a kontinuirano rastejo, je verjetno vpliv plenjenja manj pomemben. V primeru ogrožene azorske podvrste grivarja (Columba palumbus azorica) pa so ugotovili, da so domače mačke (Felis catus) in črne podgane (Rattus rattus) glavni plenilci gnezd in so povzročile hud davek na populaciji otoških grivarjev, saj je bil uspeh gnezdenja le med devetimi in devetnajstimi odstotki.
Po drugi strani so urbana okolja pomembna kot vir hrane in razpoložljivih gnezdišč. Grivarja povezujejo s pojmom sinurbizacije. Ta pojav se nanaša na učinke urbanizacije na prilagajanje divjih živali in na to, kako se živali, ki živijo v urbanem okolju, razlikujejo od živali, ki živijo v naravnem okolju. Gre za številne spremembe, ki se zgodijo v kolonizaciji novega okolja, kot so na primer povečanje populacijske gostote, zmanjšanje plahosti (izguba strahu do človeka do neke mere), podaljšana življenjska doba, povečana agresivnost do sovrstnikov, spremembe v gnezditvenih navadah (za gradnjo gnezda uporabijo druge priročne materiale) in drugo.
V preteklosti se je tako golob grivar kot značilna gozdna vrsta postopno začel prilagajati urbanim habitatom in od začetka 19. stoletja začel naseljevati mesta zahodne in srednje Evrope. Danes je ena najpogostejših vrst evropskih ptic, ki je takrat znatno razširila svoj areal. Zveni paradoksalno, ampak o širjenju grivarja je še vedno le malo znanega. V Združenem kraljestvu, ki je bilo vedno v samem vrhu z vidika ornitologije, so poročali, da so se grivarji na začetku novega tisočletja pričeli naseljevati v britanska mesta in predmestja, danes pa so prisotni in pogosti skoraj v polovici londonskih vrtov in približno dveh tretjinah vrtov v Manchestru. V tem obdobju se je delež njihovih sorodnikov, domačih golobov (Columba livia domestica), zmanjšal za 27 odstotkov v londonskih vrtovih in 34 odstotkov v vrtovih v Manchestru. V urbanem okolju pokriva podobno ekološko nišo kot grivar turška grlica (Streptopelia decaocto), ki za zdaj uspeva sobivati z njim v naših parkih.
Ni se držal predpisov
Golob grivar pa je znan tudi po nenavadnem dogodku, ki se je zgodil 13. februarja 2019 v nemškem mestu Bocholdt na zahodu Nemčije. Mestne oblasti so na svoji spletni strani objavile fotografijo letečega grivarja, ki jo je posnel stacionarni radar in zabeležil hitrost 45 kilometrov na uro pri letu v stanovanjskem naselju. Bolj za šalo kot zares so k fotografiji dodali spremljajoče besedilo: "Tudi ob upoštevanem odstopanju v višini 3 kilometrov na uro, je bil golob še vedno prehiter za 12 kilometrov na uro. Njegovo početje je nevarno in predstavlja resno grožnjo voznikom, pešcem in ostalim udeležencem v prometu." Niso sporočili, kdo bo plačal globo v višini 25 evrov za prekršek ... Golob grivar, ki je bil še v časih Frana Erjavca izključno gozdna ptica, postaja v naših krajih, mestih in naseljih vse pogostejši. Je očitno povezan s spremembami, ki smo jim priča v zadnjih desetletjih. Obenem je primer uspešne vrste, ki je v novemu urbanem okolju že našla svojo nišo in se mu uspešno prilagodila.
