To je okolje, ki je hkrati tudi vroča točka za številne tujerodne vrste. Še posebno v lagunskem delu zatoka je bilo potrjenih več morskih in lagunskih tujerodnih vrst, ki se lahko pojavljajo v velikem številu.
Med njimi lahko v laguni najdemo predvsem različne vrste polžev in školjk, nekatere mnogoščetince in tudi ribe. V kopenskem in sladkovodnem delu pa se pojavljajo nekatere vrste tujerodnih rastlin, plazilcev in sesalcev, med slednjimi so še posebno pogoste nutrije (Myocastor coypus).
V Škocjanskem zatoku se pojavljajo tudi nekatere tujerodne vrste ptic. Na več aprilskih obiskih zatoka sem imel priložnost videti in fotografirati več tujerodnih ptic. Gotovo najbolj znana tujerodna vrsta ptice pri nas je fazan (Phasianus colchicus), za katerega domnevajo, da naj bi bil v naše kraje naseljen že v 15. stoletju. Do začetka 20. stoletja je bil redek, danes pa je povsod zelo pogost. Če ga že ne vidiš, pa ga pogosto slišiš po značilnem oglašanju.
Za ornitologe je gotovo zanimiva najdba črnega laboda (Cygnus atratus). V Evropo je bil naseljen v poznem 18. stoletju, sicer pa je priljubljena vrsta vodnih ptic v živalskih vrtovih, parkih in na zasebnih posestvih. Pobegli primerki so se uspeli naseliti v več evropskih držav, kjer so vzpostavili divje populacije. Ta vrsta, ki izvira iz Avstralije, ima lastnosti dobrega kolonizatorja. Je namreč dovolj velika, da jo plenijo le maloštevilni plenilci, uspešno tekmuje z domorodnimi vrstami, poleg vsega pa je rastlinojeda vrsta, ki v mokriščih nima težav z razpoložljivo hrano. Pri ljudeh taka vrsta vzbuja empatijo, še posebej zaradi kontrasta z belimi labodi.
Mandarinček na obisku
April 2025 si bom zagotovo zapomnil po pojavljanju samčka race mandarinke (Aix galericulata), ki se je družil z družino mlakaric (Anas platyrchynchos). Za racmane številnih vrst so značilne čudovite barve in barvni vzorci, ki krasijo glavo, samček mandarinke pa je s tega vidika prvak med temi lepotci. Tako ime je ta raca dobila, ker spominja perje samcev v času gnezdenja na praznična in živo pisana oblačila kitajskih vladarjev mandarinov.
Mandarinka ni nenavadna le zaradi svoje izjemne lepote, ampak tudi zato, ker gre za ptico duplarico. Poleg tega je ta vrsta monogamna, saj se samec pari z isto samico več gnezdilnih sezon zapored. Zaradi tega mandarinka na Kitajskem pooseblja zakonsko zvestobo.
Mandarinka na Kitajskem pooseblja zakonsko zvestobo
Za to vrsto domnevajo, da so jo v Veliko Britanijo naselili že pred letom 1745. Ptice, ki so zbežale iz ujetništva, so postopno ustvarile populacije v divjini v drugih evropskih državah in v Severni Ameriki. V Veliki Britaniji naj bi populacija štela 7000 ptic. Omenjajo, da bi lahko bila potencialen tekmec drugim pticam duplaricam, a za zdaj primanjkuje konkretnih tovrstnih dokazov. Sliši se nenavadno, a mandarinka, ki se širi po svetu, je v matičnem arealu na Kitajskem ogrožena vrsta zaradi krčenja primernega življenjskega okolja, izsuševanja in onesnaževanja mokrišč in lovcev.
Sveta nadloga
V Škocjanskem zatoku se sveti ibis (Threskiornis aethiopicus), ptica, ki so jo častili že v starem Egiptu, pojavlja v zadnjih letih. Kako pomemben je bil v starem Egiptu, priča dejstvo, da so našli v katakombah Tuna el-Gebel več kot štiri milijone mumij svetega ibisa, v Saqqari pa še 1,75 milijona mumificiranih ostankov svetih ptic, ki so jih darovali bogu Totu, katerega naj bi ibis tudi poosebljal. Ta lepa belo-črna ptica se je v naše kraje razširila iz Italije.
Marsikje v Sredozemlju poročajo o njegovem pojavljanju, ponekod tudi o velikem številu. O tej vrsti ni razpoložljivih nobenih paleontoloških (fosilnih) ali arheoloških podatkov o njenem pojavu v Evropi. Poleg tega tudi ni bilo primerov ptic, ki bi v Evropo priletele iz subsaharske Afrike, kjer je sveti ibis domoroden, severneje, v Egiptu na primer, kjer je bil včasih splošno razširjen, pa ima danes status izumrle vrste. Zato ornitologi domnevajo, da gre za v Evropi pojavljajoče se svete ibise za pobegle primerke iz ujetništva, ki so se razširili v divjino.
Prvi pobegi iz ujetništva naj bi se zgodili že v 19. stoletju v različnih italijanskih mestih. Na francoski atlantski obali pa naj bi se vzpostavila populacija, ki so jo ustvarile pobegle ptice iz živalskih vrtov v Bretanji. V novih okoljih naj bi ibis povzročal težave, saj ni izbirčen v prehrani, poleg tega pa ogroža manjše domorodne vrste ptic v mokriščih, ker naj bi plenil njihova jajca. Privošči si tudi nekatere tujerodne vrste, saj so ga v severnojadranskih italijanskih mokriščih opazovali, kako se hrani z invazivno modro rakovico (Callinectes sapidus).
V množici prebranih prispevkov, ki opozarjajo na problem s svetim ibisom, sem naletel tudi na zelo kritično in razmeroma prepričljivo lani objavljeno raziskavo, ki zavrača mnoge argumente o škodljivosti svetega ibisa. Že zaradi nerodnega kljuna na primer avtorji omenjene raziskave trdijo, da si sveti ibis težko postreže z raznimi vretenčarji. Avtorji navajajo, da je potreben jasen in uravnotežen prikaz tako škodljivih kot pozitivnih učinkov svetega ibisa na domorodne vrste in ekosisteme, preden vrsto opredelijo kot invazivno, torej tisto, ki nedvomno povzroča ekološko in ekonomsko škodo.
Previdnost ni odveč
Kljub vsemu je treba stanje tujerodnih ptic z vso resnostjo spremljati, pa naj bodo ti prišleki še tako lepi in zanimivi. Se je že dogajalo v preteklosti, da je potrebno pri naseljevanju vretenčarjev v nova okolja biti zelo previden. Da bi se na primer znebili strupenjač na otoku Mljetu, so leta 1910 naselili peščico malih indijskih mungov (Herpestes auropunctatus). Po več kot 100 letih od vnosa je postal mungo na Mljetu pogost, pojavlja pa se tudi na drugih otokih in na Pelješcu.
Nekaj podobnega je bila recimo naselitev kunca (Oryctolagus cuniculus) v Avstralijo. Leta 1859 so na avstralska tla naselili 24 kuncev, do petdesetih letih 20. stoletja pa naj bi se njihova populacija namnožila na milijardo primerkov. Gre za vnovičen dokaz, da lahko imajo nepremišljena dejanja človeka daljnosežne posledice. Že res, da to niso ptice, a tudi v tem pogledu obstaja negativna izkušnja.
Pisal sem že o farmacevtu Eugenu Schieffelinu, predsedniku organizacije American Acclimatization Society, ki si je na koncu 19. stoletja prizadevala za vnos evropskega rastlinstva in živalstva v ZDA. Še posebej je Schieffelina gnal motiv, da bi v Ameriko naselil vse ptice, ki jih omenja William Shakespeare v svojih delih, da bi "popravil" ameriško domorodno favno, ki se mu je zdela revna po številu karizmatičnih vrst. Njegovi poskusi naselitve škorca (Sturnus vulgaris) v Centralnem parku v New Yorku so se izkazali za še posebej uspešni, saj so se od tam škorci uspeli hitro razširiti po celotnem ozemlju ZDA vse do zahodne obale. Nesrečni farmacevt se očitno ni zavedal, da bodo njegova prizadevanja povzročila katastrofalne spremembe v novem okolju. Danes naj bi štela populacija škorcev več kot 200 milijonov, na 800 milijonov dolarjev pa je ocenjena škoda, ki jo škorci vsako leto povzročijo na pridelku na poljih žitaric in v sadovnjakih ter kot preteča nevarnost na letališčih.
Tujerodne vrste, ki sem jih aprila opazoval v zatoku, nimajo znatnega vpliva na domorodne vrste ptic in drugih vrst. Le v primeru svetega ibisa se postavlja vprašanje, če in v kakšni meri bi lahko povzročal posledice na življu v zatoku. Zavoljo podatkov iz strokovnih objav iz bližnjih držav, pa naj si bodo preverjeni ali ne, je smiselno in upravičeno to vrsto pozorno spremljati.
