Morski biologi so letošnjega februarja ob obali Tenerifov (Kanarsko otočje) posneli globokomorsko ribo, ki je plavala blizu površine. Posnetki nenavadne ribe iz globin so sprožili veliko navdušenje med biologi in ljubitelji narave, saj taka bitja običajno živijo v znatno globljih vodah. V bistvu je do zdaj le malo srečnežev imelo priložnost videti to vrsto, ko je morje kakšen primerek naplavilo na obalo - ali pa v omenjenem primeru v bližini Kanarskih otokov.
Poznavanje morskega življa pada z naraščajočo globino. Večja kot je globina, manj poznamo življenje v njej. Pravzaprav so življenjska okolja na dnu oceanov med daleč najmanj raziskanimi. Obstajajo ocene, da poznamo komaj deset odstotkov globokomorskega morskega življa.
Osvajalci globin
Že od nekdaj so se ljudje spraševali, kaj se skriva v temnih globinah oceanov. Željo po spoznavanju podvodnega okolja je imel tudi Leonardo da Vinci, ki je pred več kot petsto leti izdelal prve načrte potapljaške opreme. Potrebno je bilo še nekaj sto let, da so se raziskovalci sistematično lotili raziskav globin. Zares se je začelo pravzaprav z odpravo Challenger, ki je leta 1872 začela večletno vzorčenje, na katerem je vlekla mreže po velikih globinah in zbirala vzorce ter uspela zbrati veliko dokazov o bogatem življenju na dnu oceana.
Eden prvih, ki je prispeval fotografije iz globokomorskih jarkov na 8000 metrih globine, je bil sloviti Jacques Cousteau. Globino Marijanskega jarka, najgloblje točke planeta, so do zdaj dosegle le tri osebe. Prva sta to bila švicarski oceanolog Jacques Piccard in mornariški častnik Donald Walsh, ki sta 23. januarja 1960 z batiskafom Trieste, izdelanim v ladjedelnici Cantieri riuniti dell'Adriatico v Monfalconu (Tržiču), dosegla dno. To je uspelo le še slovitemu režiserju Jamesu Cameronu, ki je sam s podvodnim plovilom Deepsea Challenger 25. marca 2012 ponovil podvig.
Poznavanje morskega življa pada z naraščajočo globino
Omenjene odprave so strokovni javnosti ponovno potrdile dejstvo, da tudi največje globine oceanov naseljujejo organizmi, čeprav je tlak na dnu Marijanskega jarka (10.911 metrov) tisočkrat večji kot na površini in je več kot 1000 barov - in tudi siceršnji pogoji so za življenje zelo neprijazni. Tam doli je tudi mrzlo, saj znašajo temperature kvečjemu nekaj stopinj Celzija, edina svetloba pa izvira iz bioluminiscence, ki jo proizvajajo globokomorske živali. Tudi razpoložljivost hrane je hud problem, zato ne preseneča dejstvo, da so včasih mislili, da v globinah oceanov zaradi odsotnosti svetlobe ni življenja.
Parazitski samci
Izkazalo se je, da spada skrivnostna riba iz globine med globokomorske trnkarice, in sicer gre za vrsto Melanocetus johnstoni. Požela je veliko simpatije med sledilci socialnih medijev in nekdo jo je krstil za Ikarusa, bajeslovnega letalca, ki se je preveč približal Soncu. In tako kot je končal Ikar, je končala tudi trnkarica. Zdaj je shranjena v Prirodoslovnem muzeju v Santa Cruzu na Tenerifih. Ta vrsta prebiva v coni somraka oziroma v mezopelagialu med 200 in 400 metri globine. Primerki so črni, njihova oblika pa je vrečasta in daleč od značilne ribje hidrodinamične. Plavuti so slabo razvite in ne omogočajo hitrega plavanja, oči so bolj ali manj za dekoracijo.
Je pa o tej malo znani vrsti oziroma o širši skupini globokomorskih trnkaric, ki izvirajo iz območja cone somraka, znanih veliko zanimivosti. Prva je ta, da so samice znatno večje od samcev. Globokomorske trnkarice privabljajo plen s svetlobno vabo (esca), z izrastkom na telesu, ki je v bistvu podaljšana prva plavutnica hrbtne plavuti z okroglo bunko, ki moli izpred njene glave. Po tej prilagoditvi je trnkarica dejansko dobila ime. Svetlobne pulze, ki jih oddaja trnkarica, sprožijo bakterije v izrastku. Vse kaže na to, kot da so globokomorske trnkarice dovršeno izpopolnile veščine globinskega ribolova. Pošiljanje svetlobnih pulzov pritegne in zavede potencialne plenilce, ki postanejo nič hudega sluteče žrtve, ki jih bo uplenila trnkarica. Ko se plen preveč približa svetlobni vabi, ga trnkarica zagrabi s kavljastimi zobmi in pogoltne z ogromnimi režastimi usti.
Svetlobni utrinek v območju večne teme je lahko marsikaj; od že omenjenega privabljanja potencialnega plena do impulza, ki ga prepoznajo primerki iste vrste ob združevanju v jate, ali morda snubitveni korak, s katerim poskuša samica pritegniti samca. Nepričakovana najdba globokomorske trnkarice v Atlantiku bo pomagala raziskovalcem razkriti nova spoznanja o nedostopnih globokomorskih ribah. Ihtiologi, ki take ribe raziskujejo, so namreč navajeni, da so njihovi primerki iz raznih globokomorskih odprav prepojeni z alkoholom za konzerviranje, slabo ohranjeni, mumificirani, brezbarvni in milo rečeno nagrbančeni ali popačeni. Samci so veliki kvečjemu nekaj centimetrov. Takoj ko se izvalijo iz jajc, se posvetijo njihovemu edinemu življenjskemu poslanstvu, saj pričnejo iskati samico. Ko se jim nasmehne sreča, se na samico pritrdijo in oplodijo jajčeca, sami pa postanejo spolni paraziti in se hranijo z njeno krvjo. Pri različnih vrstah trnkaric so variante na temo lahko drugačne, a samčeva strategija je ista, čim prej priti do samice.
Med resničnostjo in domišljijo
Tudi sicer so živalske oblike v globokem morju daleč od običajnih pričakovanih. Gre za skrajnosti vseh vrst. Praviloma so recimo globokomorske ribe zelo majhne, saj merijo le nekaj centimetrov, največje med njimi pa morda kvečjemu dober meter v dolžino. To velja tudi za mnoge glavonožce, ki praviloma dosežejo komajda kaj več od par decimetrov, in mnoge druge pridnene nevretenčarje. A velike globine oceanov skrivajo tudi največje orjake med mnogimi morskimi organizmi. Med ribami lahko jermenovka (Regalecus glesne) doseže neverjetnih 17 metrov v dolžino. Pojav je znan kot gigantizem in se pojavlja pri različnih vrstah in skupinah.
Zdi se, kot da bi to jasnovidno pred 150 leti predvidel že sloviti mladinski pisatelj Jules Verne, avtor knjige Dvajset tisoč milj pod morjem (1870), v katerem opiše med drugim dvoboje med podmornico kapitana Nema in orjaškim lignjem. Sicer izvira mit o krakenu, orjaškemu lignju podobni morski pošasti, ki potaplja ladje in vzbuja nočno moro mornarjev, že par stoletij pred tem, saj se je najstarejši zapis pojavil leta 1639. Izkazalo se je, da lignji orjaških razsežnosti dejansko obstajajo, saj danes vemo, da v globinah oceanov živijo vrste velelignjev (rod Architeuthis), ki lahko dosežejo tudi več kot dvajset metrov v dolžino. Zveni nenavadno, a za obstoj velelignjev so vedeli že stari Grki in stari Rimljani. Plinij starejši je v prvem stoletju našega štetja opisoval velelignja z orjaškim sodčkastim telesom in devet metrov dolgimi lovkami.
Mikroplastika je povsod
Iz globin prihaja veliko zaskrbljujočih novic. Ena od teh je tudi dejstvo, da so skoraj pri 75 odstotkih od 233 vrst globokomorskih rib v njihovem želodcu naleteli na mikroplastiko. Tudi če gre za človeku nedostopno in od njega oddaljeno okolje, se posledice njegovega delovanja kažejo tudi v največjih globinah oceanov. Kaj je globokomorsko trnkarico prignalo iz velike globine na površino? Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti, saj spoznanja o globokomorskem okolju in dogajanju v njem zelo počasi kapljajo v primerjavi z drugimi področji bioloških ved. Selitve številnih globokomorskih organizmov iz spodnjih plasti oceana v zgornje so sicer nekaj običajnega. Nekatere vrste, ki štejejo orjaško število primerkov, se ponoči povzpnejo z globine do dveh kilometrov pod vodno gladino v zgornje tokove oceana, nato pa odplavajo nazaj, ko sonce vzide. A to ne velja za trnkarico, za katero raziskovalci domnevajo, da gre prej za kakšno bolezensko stanje, pobeg pred plenilci ali kaj tretjega.
Morda pa je tudi pojavljanje trnkarice na površini oceana povezano z zaskrbljujočim pojavom, da se v zadnjih desetletjih globinske vrste morskih psov zaradi pomanjkanja kisika v globini pojavljajo v plitvejših predelih. Tudi v naši plitvi luži na vrhu Jadrana smo nekatere globinske morske pse in druge ribe že nekajkrat zabeležili ...
