Ko pes postane človekov partner

Ko Darja Špan in njen črni labradorec Car stopita na ulico, je videti, kot da pes vodi človeka. »V resnici je njuna naloga bolj zapletena: Darja je navigator, Car je pilot,« pojasnjuje Darinka Lečnik-Urbancl iz SLO-CANIS, ki je psa tudi izšolala. Darja ve, kam želi priti, Car pa ji to pomaga varno uresničiti. Za njunim mirnim in samozavestnim korakom so leta šolanja, številne ponovitve in predvsem zaupanje, ki sta ga morala zgraditi drug do drugega. Če vidimo, lahko predvidevamo situacije in psu pravočasno damo pravo navodilo. »Slepi človek tega ne more, zato mora biti pes res zelo dobro izšolan, da lahko nalogo opravi stoodstotno pravilno. Pes mora zato znati situacijo pred seboj prepoznati in se nanjo ustrezno odzvati,« poudarja Darinka. Darja to dobro pozna iz vsakdanjega življenja. Če se med prečkanjem ceste pojavi nevarnost, Car ne bo slepo sledil njenemu ukazu. »Če bi avtomobil pripeljal skozi rdečo luč, se lahko ustavi in mi prepreči nadaljevanje poti, zato morava poslušati drug drugega in sodelovati,« pravi Darja. Tudi ovire na poti rešujeta skupaj. Car lahko poišče pot okoli dela na cesti ali druge ovire, Darja pa mu z navodilom pove, kaj želi, in si po potrebi pomaga orientirati z belo palico.

Dve leti šolanja in nič ni prepuščeno naključju

Car je Darjin prvi pes vodnik, ki ga je uradno prejela junija 2024. Od prvega srečanja z njim je vedela, da sta si značajsko blizu. »Bil je prijazen, igriv in poln življenja,« se spominja. Tempo njegove hoje in način vodenja sta ji ustrezala, ob njem pa se je, kot pravi, hitro počutila bolj varno in samozavestno. Car jo danes spremlja na fakulteto in na drugih poteh ter ji pomaga pri varnem premagovanju vsakdanjih poti. Pot je tako veliko lažja kot nekoč. Toda Car ne odloča namesto Darje. Ona pozna cilj in daje navodila, on pa jih v prostoru uresničuje. Za takšnim partnerstvom je veliko sistematičnega dela. V Društvu SLO-CANIS Maribor se šolanje začne že pri mladičku, starem dva ali tri mesece. Takrat preverjajo, ali je pes dovolj samostojen, motiviran in pripravljen sodelovati s človekom. Testiranja se ponavljajo, šolanje pa je sistematično in zahtevno. »Samo šolanje traja dve leti, začnemo že z mladičkom od dveh, treh mesecev, ga najprej testiramo, ali je primeren, dovolj samostojen, motiviran in želi sodelovati s človekom,« pravi Darinka. Poseben izziv je socializacija, saj mora biti pes pripravljen na različna okolja, ljudi in situacije, vendar mora znati tudi sam presojati. »Če je znana pot, jo pes večinoma prepozna, ve, kje je, in sam vodi. Da je pes povsem samostojen, mora imeti v času šolanja veliko ponovitev.«

V zadnji triadi šolanja se morajo v vlogo slepega človeka vživeti tudi inštruktorji. Nadenejo si prevezo čez oči in se učijo slediti psu, ki mora v različnih situacijah poiskati zebro, semafor, stopnice, dvigalo ali vrata. Tako preverjajo, kako se odziva na situacije, ki jih človek ne more predvideti. Ko pes šolanje konča, se začne nova pomembna faza – partnerstvo. Kandidat se v proces vključuje postopoma, najprej z druženjem, pozneje pa vse bolj aktivno. Naučiti se mora razumeti ukaze, vedenje in odzive psa. »Kandidat in pes se morata ujeti, da bosta uspešna ekipa prihodnjih deset let,« pravi Darinka in dodaja, da sta se Darja in Car takoj spoprijateljila. »Darja je bila tudi izjemno spretna z belo palico, zelo dobro je orientirana v prostoru in ima dober hod, zato smo lahko hitro napredovali.«

Ko se oprtnica spremeni v službo

Car pa kljub odgovorni nalogi ni ves čas »v službi«. Ko nima oprtnice in navodil, je Darjin ljubljenček, prijatelj in družabnik. Lahko se igra, gre na sprehod in uživa v pasjem življenju.

»Ima tisti del dneva, ko je v službi, in tisti, ko je prost,« pove Darja. Pri njem se prehod hitro opazi: ko dobi navodilo, se umiri in osredotoči. »Zelo pomembno je, da zna ločiti, kdaj dela in kdaj ne. Poleg tega pa ne sme biti preobremenjen in mora tudi počivati,« poudari Darja. Car je z njo obiskoval fakulteto v Ljubljani, zdaj pa jo v Mariboru, kjer mirno spremlja dogajanje in ostaja ob njej. Pogosto zazna tudi njeno počutje in ji, ko ji je težko, z drobno gesto pokaže svojo bližino – na primer položi tačko na njeno nogo ali glavo v njeno naročje. Car je zanjo veliko več kot pomoč pri premagovanju poti – je tudi njen zelo dober prijatelj. Delujeta kot ekipa in to Darji omogoča nekaj, kar je za vsakega človeka dragoceno: več samostojnosti in svobode. Njuno sodelovanje temelji na natančni komunikaciji, izkušnjah in medsebojnem razumevanju. Morda je prav zato pomembno razumeti, kaj vidimo, ko na ulici zagledamo psa v posebni oprtnici. Ne le psa, ki lepo hodi ob človeku, ampak žival, ki opravlja pomembno nalogo.