Pes ne zahteva razlage in ne ocenjuje. Lahko pa preprosto pritegne in nam olajša prvi korak do stika.
Na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor takšen stik že nekaj let vključujejo v program terapije s pomočjo psa (TSP), ki so ga uvedli leta 2022 v sodelovanju z Zavodom PET. A za prijaznimi očmi in mahajočim repom je precej več, kot se zdi na prvi pogled: premišljeno postavljeni terapevtski cilji, načrtovane aktivnosti, usposobljeni ljudje, skrbno izbrani psi in odnos, v katerem morata biti slišana tako človek kot žival.
Pes ni cilj, ampak pot do cilja
Ciljno usmerjeno terapijo, pri kateri je ustrezno izšolan pes pomemben del terapevtskega procesa, izvajajo na oddelku enkrat na teden. Pri njenem načrtovanju in izvajanju sodelujejo delovni terapevti, terapevtski tim in vodnik terapevtskega psa, aktivnosti pa prilagodijo sposobnostim in trenutnemu zdravstvenemu stanju posameznika oziroma skupine. »TSP ni le druženje s psom ali obisk psa, ampak načrtovana terapevtska dejavnost, ki temelji na potrebah in ciljih posameznika oziroma skupine. To pomeni, da pacient izvaja aktivnost, pri kateri ima v vsakodnevnem funkcioniranju težave. Za doseg terapevtskega cilja je potek terapije določen vnaprej,« pojasnjujeta delovna terapevta Tanja Sraga in Matej Kraner. »Pes v procesu ni cilj sam po sebi, ampak je sredstvo za doseganje terapevtskih ciljev. Ustrezno usposobljen terapevtski pes je pomemben terapevtski medij in deluje kot motivator.« Posameznika lahko motivira za dejavnost, spodbudi komunikacijo, pomaga pri vzpostavljanju odnosa, omogoči pozitivno senzorno izkušnjo ter poveča njegovo zanimanje in aktivno sodelovanje. Srečanja lahko potekajo individualno ali v skupinah do deset oseb in navadno trajajo od 45 do 60 minut.
Tudi igra ima lahko terapevtski cilj
Da bi takšna terapija delovala, pa ni dovolj dobro vzgojen pes. V ozadju procesa je ekipa, delovni terapevt mora program pripraviti vnaprej, določiti terapevtske cilje, izbrati aktivnosti, jih prilagoditi sposobnostim in potrebam posameznika ter jih uskladiti z vodnikom psa. »Aktivnost lahko vključuje motorične, senzorne, kognitivne in socialne komponente,« o programu razložita delovna terapevta. »S tem se približamo celostni obravnavi posameznika, pri kateri posamezne funkcije ne obravnavamo ločeno, temveč jo vključujemo v smiselno in motivacijsko aktivnost.« Aktivnosti so lahko na videz zelo preproste. Pri gibalnih nalogah pacient vodi psa skozi določeno pot, pri čemer vadi koordinacijo, ravnotežje, gibanje in sledenje navodilom. Pri kognitivnih nalogah lahko sodeluje pri pantomimi, prepoznava pasme, rešuje kvize ali vadi pozornost, spomin, načrtovanje, besedno izražanje in sodelovanje z drugimi. »A vsaka aktivnost je izbrana z namenom doseganja konkretnega terapevtskega cilja,« poudarja Tanja Sraga, dipl. del. ter.
Tanja Sraga in Matej Kraner, delovna terapevta: »Pes v procesu ni cilj sam po sebi, ampak je sredstvo za doseganje terapevtskih ciljev. Ustrezno usposobljen terapevtski pes je pomemben terapevtski medij in deluje kot motivator.«
Zelo pomembna je tudi pozitivna čustvena izkušnja. »Pacientu odnos s psom omogoča stik brez neposrednega ocenjevanja ali kritike, kar lahko ustvari razmere, v katerih se lažje aktivno vključi v dejavnost in doživi občutek uspešnosti,« dodaja Matej Kraner, dipl. del. ter. Pes lahko tako postane most med človekom in okoljem. V skupini je skupna točka, okoli katere se začne pogovor, dejavnost, povezana z njim, pa lahko olajša prvi stik tudi človeku, ki se sicer težko vključuje v komunikacijo.
ZAVOD PETZavod PET je neprofitna prostovoljska organizacija, ki izvaja terapijo, aktivnosti in izobraževanje s pomočjo psov. Za kratico se skriva Pasja Enota Terapevtov, kar opisuje jedro njihovega delovanja – strokovno usposobljene pare vodnikov in psov. V angleščini beseda »pet« pomeni hišni ljubljenček, kar odseva ljubečo vez med človekom in psom, ki je osnova za terapevtsko delo. Zavod izvaja posredovanja s pomočjo psa, kot so terapija s pomočjo psa (AAT – Animal Assisted Therapy), aktivnost s pomočjo psa (AAA – Animal Assisted Activity) in izobraževanje s pomočjo psa (AAE – Animal Assisted Education). A srce Zavoda PET je prostovoljstvo, saj zavod v celoti sloni na ljudeh, ki svoj prosti čas brezplačno posvečajo pomoči drugim. Terapevtski par – vodnik in pes – mora prestati strokovno šolanje, obsežna testiranja in redna letna licenciranja, da dokaže primernost za delo z ranljivimi skupinami. Šele potem lahko obiskuje varstveno-delovne centre, bolnišnice, rehabilitacijske centre, domove za starejše, šole in vrtce, kjer s svojo navzočnostjo prinaša toplino in motivacijo. Delo Zavoda PET lahko podprete z SMS na 1919: PET1 za donacijo en evro, PET5 za pet evrov ali PET10 za deset evrov. |
Od stika do sodelovanja
Cilji TSP so odvisni od posameznika oziroma skupine. Področja, na katera želijo vplivati, so več socialne interakcije in vključevanja v skupino, zmanjševanje stresa in napetosti, izboljšanje razpoloženja in dobrega počutja ter spodbujanje kognitivnih in motoričnih funkcij. Pomembna sta tudi pozitivna senzorna izkušnja in odnos, ki temelji na sprejemanju, in ne na kritičnem vrednotenju. Delovna terapevta dodajata, da bolniki zadovoljstvo in ugodje pogosto izrazijo že med samo terapijo, ko se aktivno vključujejo v aktivnosti, navezujejo stik s psom in drugimi udeleženci ter sodelujejo v pogovoru. Ob viziti naslednji dan pa poročajo o dobrem počutju in izrazijo željo po vnovični vključitvi. »Glavna prednost TSP je možnost povezovanja različnih področij človekovega delovanja v eni aktivnosti – od gibanja in kognitivnega procesa do socialne interakcije, čustvenega doživljanja in senzorne izkušnje,« se strinjata Kraner in Sragova. »A za uspešno izvajanje programa so najpomembnejši skrbna izbira pacientov, jasno opredeljeni terapevtski cilji, strukturirano načrtovanje aktivnosti, sodelovanje med delovnim terapevtom in vodnikom terapevtskega psa ter upoštevanje varnostnih kriterijev.« Delovna terapevta poudarjata, da TSP ni samostojna oblika zdravljenja, ki bi nadomestila druge terapevtske metode, temveč jih dopolnjuje. V eni aktivnosti poveže gibanje, razmišljanje, čustveno doživljanje, sporazumevanje in stik z drugim živim bitjem. Prav v tem prostoru med strokovno postavljenim ciljem in pristnim odnosom se začne tudi zgodba terapevtskega para – človeka in psa, ki morata najprej sama znati dobro sodelovati.
Terapevtski par ni samo pes
»Vodnik terapevtskega psa mora biti fizično zdrava in osebnostno zrela oseba, usposobljena za posredovanje s pomočjo psa. Spoštovati mora ljudi in živali ter imeti smisel za delo z njimi,« pojasnjuje Ana Marija Jeličić, vodnica terapevtskega psa pri Zavodu PET. Pot do terapevtskega para zato ni kratka. Prihodnji vodniki se najprej seznanijo z delovanjem zavoda, temeljnimi načeli posredovanja s pomočjo psa, osnovami veterine ter predvsem z zaznavanjem vedenja in počutja psa. Opraviti morajo tudi seminar prostovoljstva na Slovenski filantropiji. »Teoretično znanje dopolnjujejo s praktičnimi prikazi izkušenih terapevtskih parov, pozneje pa tudi z obiski ustanov pod mentorstvom. Za pridobitev licence morajo opraviti najmanj 25 obiskov v različnih ustanovah ter teoretični in praktični izpit,« pojasnjuje Jeličićeva. »Naloga vodnika je, da skrbi za dobrobit psa. Pri izvajanju aktivnosti je osredotočen na psa, na njegovo varnost, opazuje počutje, mu zagotovi počitek ali umik iz situacije, ki je zanj neprijetna.« Spomni še na izzive in dejavnike v različnih okoljih, na katere je treba biti pozoren, kot so zdravila, ostanki hrane, močne vonjave, hrup, včasih pride tudi do nehotenih grobih dotikov. Vodnik ves čas aktivnosti vstopa v stik z ljudmi, odgovarja na vprašanja, predstavlja svoje delo in Zavod PET. »Vodnik ima pripravljene iztočnice za vzpostavitev stika, kot je pozdrav ob prihodu, nabor vprašanj in podobno, a največkrat ob psu ni zagate v komunikaciji,« se nasmehne. »Ko s psom odhajaš domov, te preveva občutek, da je bil vajin obisk smiseln in da sta nekomu polepšala čas. In čeprav si morda utrujen, ti to pri naslednjem obisku daje energijo in moč, da k ljudem pristopaš spoštljivo in s pozitivno naravnanostjo. Hkrati pa se moraš zavedati osebnih mej in upoštevati smernice strokovnih delavcev.«
Ana Marija Jeličić: »Ko terapevtski pes vstopi v prostor, je tako, kot da bi močno posijalo sonce skozi vsa okna v prostoru.«
Na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor je posebej pomembno tesno sodelovanje z delovnimi terapevti, ki na začetku predstavijo terapevtski par ter pojasnijo namen in pravila srečanja. »Ko je vodnik s psom na obisku, je njegova pozornost osredotočena na psa. Kadar ima pes aktivno vlogo, vodnik spremlja psa, poskrbi za njegovo varnost in pravilno izvedbo aktivnosti, opremo in drugo. Izvajanje zadane aktivnosti, počutje in odzive uporabnika pa spremlja strokovni delavec. Seveda pa poteka tudi interakcija med vsemi udeleženimi v tem procesu,« poudarja Jeličićeva. Kot mentorica je spremljala že veliko pripravnikov, jim dala osnovne usmeritve pred obiskom in po njem v sodelovanju z njimi opravila tudi analizo obiska.
Tudi terapevtski pes ima svoje meje
V pogovoru s sogovornico lahko kmalu ugotovimo, da izkušnje prinesejo tudi nekaj, česar ni mogoče ujeti v priročnik. »Ko v prostor vstopi terapevtski pes, je tako, kot da bi močno posijalo sonce skozi vsa okna v prostoru,« ubesedi občutek Jeličićeva. »Pogovor se umiri, središče dogajanja postane terapevtski pes, začuti se pričakovanje.« Na oddelku je to večkrat opazila ob obisku s svojim terapevtskim labradorcem Freddiejem. Večkrat se je napotil k osebi, za katero se je zdelo, da je miselno odsotna in nerazpoložena. Legel ji je k nogam. Če to ni bilo dovolj, je nastavil trebušček za božanje. »Navadno mu je uspelo in uporabnik se ni mogel upreti božanju,« se spominja sogovornica. Pomembno pa je tudi, da vodnik zna opaziti spremembo pri svojem psu. Po približno letu dni obiskov je tako opazila, da je Freddie hitreje utrujen. Skupaj s strokovnima delavcema so zato spremenili in zmanjšali obseg nekaterih vaj. Tudi to je del terapevtskega dela: prepoznati trenutek, ko je treba dejavnost ustaviti ali prilagoditi. Danes na oddelek prihaja z novimi pripravniki in njihovimi psi ter jim predaja izkušnje, ki jih je nekoč nabirala sama. »Prav vsi razveseljujejo uporabnike. Lepo je tudi, ko me kdo pozdravi z: »Vi ste pa k nam hodili s Freddiejem, tistim črnim labradorcem,« pa bo že dve leti od njegovega zadnjega obiska na Oddelku za psihiatrijo. To mi pove, kako pomemben je bil zanje. In prav to je morda potrditev, da terapevtski psi puščajo globoke sledi,« povzame poslanstvo Zavoda PET. Terapevtski obisk traja omejen čas, odnos pa lahko ostane veliko dlje – v spominu človeka, ki je psa pobožal ali se z njim igral, in v vodniku, ki svoje znanje preda naprej. Tako pes ni cilj, ampak pot do človeka.
Lidija Ozmec: »V Zavodu PET pravimo, da moramo biti advokat svojemu psu. Ti oceniš, ali je prostor primeren, kakšna je okolica, pozneje psa opazuješ in poslušaš njegove odzive. Prepoznati moraš vse znake, da veš, kako se pes počuti.« / »Za Rubi se zdi, da je svojo posebno vlogo že našla – da razveseljuje ljudi.«
Pripravniški par Zavoda PET: Lidija in Rubi se učita skupnega korakaKo Lidija Ozmec svoji Rubi nadene posebno oprsnico in vzame povodec, psička ve, da gresta »na delo«. Takrat se njena pozornost spremeni, pripravljena je na svoje naloge. Lidija pa ves čas spremlja njene odzive, gibe in počutje ter razmišlja, koliko zmore in kdaj potrebuje premor. A zdi se, da je imela Rubi že celo življenje, še preden je postala pripravnica Zavoda PET. Lidija jo je spoznala med epidemijo, ko so jo skupaj z drugimi mladički našli v zelo slabih razmerah. Bili so zaprti v železni kletki, brez hrane in vode. Lidija jih je vzela k sebi, poskrbela za veterinarsko pomoč in jim skupaj z družino poiskala domove. »Dve psički sta ostali in ko je prijazna gospa prišla po Rubi, se je ta skrila v hiško in ni želela priti ven,« pripoveduje Lidija. »Druga psička pa ji je brez pomisleka skočila v naročje in z njo odšla domov. Rubi je tako ostala pri nas in dela družbo našemu Toru, ki je tudi rešenček.« Od prestrašene psičke do terapevtskega psaNa začetku je bila zelo plašna, bala se je celo svoje sence. Z učenjem in socializacijo je počasi pridobivala samozavest, Lidijina hčerka pa je z njo začela trenirati agility. Rubi je bila na tekmovanjih tudi večkrat na stopničkah. Ko je zaradi težav z zadnjimi nogami začela podirati ovire, pa se je odprla nova pot. »Hčerka me je spodbudila, da grem na testiranje za terapevtskega psa. Rubi se je odlično izkazala in je bila zelo uspešna.« Tako sta začeli pripravništvo pri Zavodu PET. Po teoretičnem delu od januarja letos pridobivata praktične izkušnje v različnih ustanovah in z različnimi uporabniki. Njuna mentorica je kinologinja Živa Ketiš. Na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor pa ju spremlja Ana Marija Jeličić, ki ima na tem področju veliko izkušenj in je sodelovala že pri začetkih uvajanja tovrstnega sodelovanja na oddelku. »Če ne bi bilo mentoric, tako gospe Žive kot gospe Ane Marije, bi bili prvi koraki v ustanovah zelo težki,« priznava Lidija. Na Oddelek za psihiatrijo si je želela že dolgo, a je sprva mislila, da Rubi ni primerna za to delo. Pri odločitvi ji je pomagalo tudi poklicno ozadje. Lidija je po poklicu medicinska sestra, zato ji okolje psihiatrije ni bilo povsem tuje. »Pred prvim obiskom me je bilo malo strah, ker nikoli ne veš, kako se bo pes odzval na nov prostor, ljudi in naloge. Ampak Rubi je bila mirna in samozavestna.« Obiskali sta že številne ustanove in različne skupine uporabnikov, tudi otroke z motnjami v duševnem razvoju, gibalno ovirane in slepe otroke ter otroke z avtističnim spektrom. »Rubi zelo hitro in dobro začuti ljudi. Na enem od obiskov se je tako sprostila, da je legla med slepe otroke in otroke na invalidskih vozičkih. Takrat res greš domov z občutkom, da si naredil nekaj dobrega in da je Rubi uspelo.« A niso vsi odzivi enaki. Ob neki deklici z avtističnim spektrom je bila Rubi povsem sproščena, dovolila ji je celo krtačenje, pri nekem najstniku pa se ni počutila dobro. Lidija mora zato ves čas spremljati vsak dotik, gib in spremembo v njenem vedenju. »V Zavodu PET pravimo, da moramo biti advokat svojemu psu. Ti oceniš, ali je prostor primeren, kakšna je okolica, pozneje psa opazuješ in poslušaš njegove odzive. Prepoznati moraš vse znake, da veš, kako se pes počuti.« Pes ni nikoli samNa Oddelku za psihiatrijo ji pri delu pomaga Ana Marija Jeličić, ki ji svetuje in jo spodbuja. Lidija tudi vodi dnevnik, v katerega zapisuje svoje misli in odzive Rubi. Pomemben del ekipe sta delovna terapevta Tanja Sraga in Matej Kraner, ki pripravljata vsebino posameznih srečanj. »Imata ogromno izkušenj in znanja, tako da sem se tudi sama marsičesa naučila. Najprej predstavita Zavod PET oziroma se z Rubi predstaviva, potem pa povesta, kaj bomo delali.« Včasih so srečanja zelo aktivna, drugič je dovolj, da uporabnik psa poboža. »Veliko ljudi ima doma hišne ljubljenčke in jih pogrešajo. Veseli so, da lahko pobožajo psa, čeprav ne svojega. Tako za trenutek pozabijo svojo stisko in skrbi.« Tudi delovna terapevta opažata, kako pomembni so ti obiski. Uporabniki že zjutraj pri viziti sprašujejo, kdaj bo pes spet prišel. »Polepšali smo jim dan. Občutek sreče, radosti in večja volja do življenja, včasih je to največ vredno.« Pri tem Lidija ves čas posluša tudi Rubi. Psička je aktivna, učljiva in dobro socializirana, pozna številne ukaze in trike, navajena je drugih psov, ljudi, tekmovanj, zvokov in vonjev. »A ko ji dam posebno oprtnico in vzamem povodec, vedno rečem, da gremo delat. In ona je takoj pripravljena.« Za zdaj na oddelek prihajata enkrat ali dvakrat na mesec. Po pridobitvi licence ju že pričakujejo tudi v Ormožu in okolici, kjer terapevtskih parov ni veliko in je potreba po njihovem delu velika. Lidija pri tem ne razmišlja samo o tem, koliko dela bi lahko opravili, temveč predvsem o tem, koliko ga zmore Rubi. Terapevtski par se namreč ne ustvari čez noč. Skupaj se učita skozi različne prostore, odzive in nepredvidljive trenutke. Njuna zgodba je tudi zgodba o zaupanju. O psički, ki se je nekoč bala še svoje sence, danes pa samozavestno opravlja svoje delo. In o človeku, ki se ob njej uči, da pri terapevtskem delu ni najpomembnejše, koliko narediš, ampak kako dobro znaš prisluhniti. »Za Rubi se zdi, da je svojo posebno vlogo že našla – da razveseljuje ljudi,« pravi Lidija. In ko skupaj stopita skozi vrata ustanove, se zdi, da se še vedno učita istega koraka: kako hoditi druga ob drugi, sodelovati z uporabniki in vedeti, kdaj naprej in kdaj je dovolj. |
