S slabimi 26 evrskimi tisočaki, ki so jih na ministrstvu porabili za tri letalske karte do Japonske in nazaj, bi lahko pokrili mesec dni šolske prehrane - torej dopoldansko in popoldansko malico ter kosilo - približno 215 učencem prve triade. S stroškom napovedane selitve ministrstva v Novo mesto bi bila ta številka zagotovo še veliko višja, pa ne le v mesecu dni, ampak v celem šolskem letu. Tudi stroške dodatnega sprejema za najboljše dijake, ki se bodo morali v dveh tednih dvakrat voziti na Brdo pri Kranju, ker minister ni želel stati na tradicionalnem sprejemu ob predsednici države, je mogoče pretvoriti v prehrano še za kakih sto učencev na mesec. Kar lepemu številu družinam bi torej z nekoliko več racionalnosti na ministrstvu lahko znižali odhodke. Za otroke gre? Tokrat očitno ne. "Ampak reforma bo," bi najbrž odvrnil Rončević.
Minister je te dni reformo - skupek visokoletečih besed, kako je treba dvigniti ugled učiteljev in v ospredje znova postaviti znanje, od konkretnih predlogov pa le spremembo devetletke v osemletko, brez utemeljenih razlogov, zakaj - predstavljal tudi na neformalnem zasedanju ministrov EU za izobraževanje. Medtem pa doma stroko še naprej zmerja s pedagoškim establišmentom, na "strokovna" srečanja, ki potekajo po novem, pa smejo priti le poimensko povabljeni. Zainteresirani javnosti, ki ministra tudi po družabnih omrežjih sprašuje, kako se lahko pridružijo, se ne zdi vredno niti odgovoriti. V učiteljskih vrstah so tako razjarjeni, da so spisali javni poziv, pod katerega zbirajo podpise, podporo še eni peticiji pa nabirajo tudi v Svizu. Več kot očitno je, da zaposleni v vzgoji in izobraževanju ne podpirajo njegove reforme, kot se hvali minister in ob tem pomaha "z javnomnenjsko raziskavo" Parsifala, s katerim je bil svojčas lastniško povezan.
Ne govorimo le o denarju, ampak o še precej dragocenejši valuti - znanju
Rončević govori "o pomembnem koraku pri krepitvi učiteljskega poklica" in napoveduje ustanavljanje učiteljske zbornice. Zgledi iz takrat še Orbanove Madžarske pač vlečejo. A ni nenavadno, da o učiteljski zbornici govori oblast? In ali ne bi 50 tisoč učiteljev v treh desetletjih, če bi res imeli interes, idejo o učiteljski zbornici, ki je zrasla na zelniku nekaj posameznikov, že zdavnaj uresničilo? O tem, kako "pomembni" so za ministra učitelji in kako si jih želi "krepiti", pa dovolj zgovorno priča, da jim jemlje število mest v svetih šol ali pa to, da ob mednarodnem dnevu učiteljev niso, kot običajno do zdaj, podelili priznanj za najboljše v poklicu. Podelili jih bodo šele v naslednjih dneh. Tudi to, da ministra ni bilo na predstavitev prejemnikov najvišjih nagrad in priznanj za znanstvenike in raziskovalce, medtem pa se je na omrežju X imel čas prepirati o tem, zakaj mu pripadajo letalske karte za osem tisočakov, je še ena prilika iz iste malhe. A že večkrat izpostavljene karte in še vsa druga zgoraj omenjena zdravila za ministrovo nečimrnost so drobiž v primerjavi s tem, koliko nas bodo stali ukrepi napovedane reforme vzgoje in izobraževanja brez strokovnih podlag in utemeljitev. V tem primeru seveda ne govorimo le o denarju, ampak o še precej dragocenejši valuti - znanju. Očitno nekdo računa na neuko rajo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
