Cres je znan po samotnih zalivih, slikovitih kamnitih vaseh in beloglavih jastrebih, v samem osrčju otoka pa se skriva naravni fenomen, ki je za življenje otočanov neprecenljiv. Vransko jezero je ogromno sladkovodno jezero, ki obiskovalce privlači z nenavadno modrino in skrivnostnostjo, toda do njegove obale se ne moremo preprosto sprehoditi. Dostop je zaradi zaščite izjemno pomembnega vira pitne vode omejen.
Jezero meri približno 5,75 kvadratnega kilometra, v najglobljem delu pa sega 74,5 metra globoko. Njegova gladina leži v povprečju okoli 13 metrov nad morsko gladino, kar pomeni, da je najgloblja točka dna več kot 60 metrov pod gladino morja. Zaradi tega Vransko jezero uvrščamo med kriptodepresije. V njem je približno 220 milijonov kubičnih metrov vode.
Voda iz jezera je danes življenjskega pomena za velik del cresko-lošinjskega otočja. Vodovodni sistem sega od mesta Cres na severu vse do Ilovika južno od Lošinja. Voda je tako kakovostna, da pred prihodom v gospodinjstva potrebuje predvsem mehansko obdelavo. Sistem so začeli graditi po drugi svetovni vojni; Orlec je vodo dobil leta 1952, mesto Cres leto pozneje, leta 1962 pa je pritekla še v Mali Lošinj, piše Punkufer.
A Vransko jezero ne buri domišljije samo zaradi svojih naravnih posebnosti. Okoli njega že dolgo kroži legenda o sestrah Gavankah. Na območju današnjega jezera naj bi nekoč ležalo rodovitno polje, na katerem sta živeli bogata in pohlepna sestra ter njena revna in skromna sorojenka. Po legendi je bogato sestro zaradi njene brezsrčnosti doletela kazen: zemljo je stresel potres, nato pa je območje zalila voda. Njen dvorec naj bi še danes počival na dnu jezera.
Zgodba gre še dlje. Ob hudih nevihtah naj bi bilo iz globin mogoče slišati celo zvonjenje zvonov potopljenega dvorca, ribiške mreže pa naj bi nekoč zapenjale ob njegove ostanke. Precej bolj zemeljska razlaga govori o kamnitih ogradah, ki so jih prebivalci okoliških vasi postavljali za živino in so postali vidni ob večjih padcih vodostaja.
Čeprav se jezeru zaradi varovanja pitne vode ni dovoljeno približevati, ga je mogoče občudovati z okoliških razglednih točk. In morda mu prav nedostopnost daje še nekaj dodatnega čara. Sredi kraškega otoka, obdanega s slanim Jadranom, leži ogromna zaloga čiste sladke vode, od katere je še danes odvisno življenje tisočev otočanov – obenem pa kraj, o katerem domače pripovedi še vedno govorijo o potopljenem dvorcu, zvonovih iz globine in celo vilah, ki naj bi prebivale v bližnjih jamah, še piše PunKufer.
