Mislite, da o včerajšnjem fazaniranju veste vse? Ne veste. A še sreča, da berete Večer. Če ste starš, boste celo lahko videli, kaj vaš sonček počne na prvi šolski dan. In seveda primerno ukrepali. Tako, da nam boste napisali nekako v tem slogu: 'Hčerka je samo enega pošpricala. Sedaj se jo enači z ostalimi. Zahtevam, da se odstrani njena slika. Zaradi sramu noče v šolo in je v stiski.' Prišel je včeraj prvi tovrsten mail s prošnjo po odstranitvi fotografije, sledil je drugi, pa tretji ... Eden je bil celo hvalevredno zapisan v prvi osebi, brez pomoči mame, češ, 'policista sem le nekaj spraševal, a se lahko ustvari napačen vtis o meni, kar škoduje mojemu ugledu in povzroča neprijetnosti' ...
Ja, fazaniranje je dobilo drugi polčas. Po dopoldanskem črednem nagonu se je popoldne vzbudilo reševanje lastne kože. Oziroma so to za otroke počeli starši. Toliko o odgovornosti. Med vsemi maili niti ene samokritične ugotovitve, če so bile pri lastnih dejanjih neprijetnosti povzročene še komu drugemu. Na primer zaposlenim trgovkam in gostincem, njihovim kupcem in gostom, mimoidočim, policiji, reševalcem in nenazadnje samim žrtvam nasilja ... Ne, globok premislek je vodil do sklepa, da so žrtve sodelujoči v lovu na fazane. Ne zato, ker so središče mesta spremenili v smetnjak moke, jajčnih lupin in barv v spreju, temveč, ker so jih pri onesnaženju javnega prostora ovekovečili fotoaparati.
Kljub debeli koži v času spletnih komentarjev smo novinarji še vedno dovzetni za stiske drugih. In da otrokom ne bi kratili pravice do izobraževanja ali jim krnili ugleda, tovrstnim prošnjam ugodimo. A ostane grenka ugotovitev, da je razgrajanje po središču mesta (ali po stadionih, na cesti itd.) le simptom pomanjkanja odgovornosti. Bodo že starši pri novinarjih poskrbeli za izbris fotografije, pri učiteljih za boljšo oceno, pri trenerjih za več igralnih minut ...
Škoda le, da jih ob informativnih dnevih ne spremljajo tudi na prvi šolski dan. Bi imeli kaj videti. Da jajca in moka niso le za peko, temveč tudi za metanje v glavo. Pa da za uporabo barve v spreju, namenjene lesu in kovini, ni potrebno imeti zaščitne maske in očal, temveč se jo celo da špricati naravnost v oči. In da si za zasebno lastnino ni treba beliti glave, pleh je pleh, fasada pa fasada, vedno se jo da popraviti. Glavno, da smo mi zdravi. Aja, ups, eno dekle ni imelo te sreče ...
Kako je lahko nek nedolžen obred, pri katerem si še pred nekaj leti prejel le štampiljko "F" (kot fazan) in pest koruze v glavo, uspel institucionalizirati nasilje, v katerem starejši prežijo na mlajše, večji na manjše, močnejši na šibkejše, moški na ženske? Prvi september je očitno postal dan, ko je dovoljeno vse. Celo kršiti 18. člen ustave, ki so jo fazani prejeli v roke.
Ah, pa kaj bi se slepili? Saj menda nismo živeli v iluziji, da mladina v šolske klopi prihaja vedoželjna, lačna akademskih dosežkov? Saj imamo zdaj umetno inteligenco, google itak vse ve, za vse ostalo je tu - mamin mail.
