"Ker zaradi tekaške tekme s časom nisem zmogla sesti na javni avtobus na relaciji Jurovski Dol–Maribor, da bi se protesta osebno udeležila, sem bila 'obsojena' na vtise, ki so mi jih posredovali internetni zapisi, spletni, radijski in televizijski mediji ter nekaj telefonskih klicev. Na koncu sem bila skoraj prepričana, da bi morala edini protest organizirati župan in njegov projektant; protest proti krivičnim, zlonamernim in popolnoma nepoučenim meščankam in meščanom, ki protestirajo o rečeh, o katerih nimajo niti pojma niti pristojnosti, kaj šele poštenih namenov.
Češ: posekali so sedem dreves, zasadili pa jih bodo dvanajst. E?! Kdo tukaj ne zna računati?! Sploh pa je projekt v igri že sedem let; vmes se je en stari (poredni!) kostanj, ki ga nihče ni vzdrževal (ni bilo časa in denarja, razumete), celo zvrnil po tleh in poškodoval šolo in parkirišče za invalide (to je šele predrznost, če bi vsaj padel na običajno parkirišče, tako pa je očitno, da so ta drevesa nabasana s posebno zlobo), vmes se je celo župan zavzel, naj stari kostanji ostanejo, pa je profesionalni projektant odločil, da je veliko bolje, če stara drevesa posekajo in na njihova mesta (potem ko uredijo parkirišča, postavijo razsvetljavo in fino asfaltirajo cestišče, kolesarsko pot in pločnik) po najnovejši tehniki s kunštnim imenom Stockholm (izobrazite se malo, kmetice, ki ste v duhu in telesu ostale v Jurovskem Dolu!), ki drevesom zagotavlja več prostora in boljši dostop do vode in zraka, zasadijo nova, vitalna, mlada drevesa, polna prihodnosti.
Kake kmetice, me, ki skušamo vsak dan vzgojiti mlado drevo, pa ne gre, ker pač: klimatske spremembe. Kake nepoučene budale, me, ki bi dale skrinjo zlatnikov za en stari kostanj."
