Med mogočnimi stenami kanjona Velike Paklenice se skriva kraj, mimo katerega bi lahko hodili, ne da bi slutili, kaj je vklesano globoko v Velebit. V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je jugoslovanska vojska tam v največji tajnosti zgradila obsežen sistem podzemnih rovov, ki naj bi državnemu in vojaškemu vrhu zagotavljal zavetje v primeru vojaškega spopada. Danes nekdanji skrivni bunker ni več nedostopen – postal je sodoben obiskovalni center Narodnega parka Paklenica, piše portal PunKufer.
Razlog za gradnjo se skriva v enem najbolj napetih obdobij povojne Jugoslavije. Po sporu med Josipom Brozom Titom in Stalinom ter prekinitvi tesnih odnosov s Sovjetsko zvezo je obstajal resen strah pred morebitnim sovjetskim napadom. Jugoslovanska vojska je zato med letoma 1950 in 1953 v kanjonu Velike Paklenice gradila podzemni kompleks, namenjen zaščiti državnega in vojaškega vodstva. Gradbišče je bilo tako skrivnostno, da je bil del kanjona v času del zaprt celo za domačine in obiskovalce. Po podatkih narodnega parka je pri gradnji sodelovalo približno 500 vojakov in zapornikov.
O tem, kaj se skriva za zaprtimi vhodi, se je desetletja predvsem ugibalo. Punkufer piše, da naj bi morali ljudje, ki so sodelovali pri gradnji, o projektu molčati, prav zaradi stroge tajnosti pa številne podrobnosti še danes niso povsem pojasnjene. Ko je kompleks po desetletjih vendarle odprl svoja vrata, se je pokazalo, da se v notranjosti skriva prava podzemna mreža hodnikov, večjih prostorov, skladišč in tehničnih prostorov.
Rovi so bili opremljeni s prezračevanjem in zbiralnikom za vodo, debeli betonski zidovi pa so bili zasnovani tako, da bi konstrukcija lahko prenesla tudi močnejše eksplozije. Posebno zanimanje že dolgo vzbuja prostor na koncu sistema, za katerega se domneva, da bi lahko bil namenjen Titu. Šlo naj bi za najbolj zaščiten del kompleksa z lastno kuhinjo in kopalnico, vendar njegova dejanska namembnost ni zanesljivo potrjena.
Po Stalinovi smrti in umiritvi razmer je objekt izgubil prvotni pomen, vhodi pa so ostali zaprti vse do leta 1991. Takrat je prostore začela uporabljati hrvaška vojska, predvsem kot skladišče. Po koncu vojne je kompleks prešel v upravljanje Narodnega parka Paklenica, kjer so postopoma začeli razmišljati, kako nenavadni ostanek hladne vojne vključiti v turistično in izobraževalno ponudbo.
Danes je nekdanji vojaški objekt popolnoma drugačen svet. V njem deluje obiskovalni center, posvečen Paklenici in Velebitu, v katerem obiskovalci spoznavajo geologijo, rastlinstvo in živalstvo ter življenje ljudi na tem območju. Del razstave govori tudi o alpinizmu in plezanju, saj Paklenica velja za eno najpomembnejših plezalnih območij tega dela Evrope, predstavljeno pa je tudi delo hrvaške gorske reševalne službe.
Nekdanji bunker tako danes nima več naloge skrivati državnega vrha pred morebitnim sovražnikom. Postal je prostor, v katerem obiskovalci odkrivajo naravo in zgodovino Velebita – obenem pa ostaja nekoliko skrivnosten opomnik na čas, ko se je globoko v skali Paklenice pripravljalo zavetje za scenarij, za katerega so vsi upali, da se nikoli ne bo uresničil.
