Kdor ob omembi grškega otoka najprej pomisli na bele hišice, neskončne peščene plaže, elegantne hotele in živahne plažne bare, bo na Samotraki dobil nekoliko drugačno Grčijo. Otok na severu Egejskega morja je divji, zelen in gorat, njegova največja bogastva pa se pogosto skrivajo daleč od morske obale – med gozdovi, rekami in slapovi.
Samotraka leži blizu grško-turške meje, nad njeno pokrajino pa gospoduje 1611 metrov visoki Saos, najvišja otoška gora v Egejskem morju. Njena pobočja prekrivajo platane, hrasti in cedre, skozi bujno notranjost pa tečejo reke, zaradi katerih je otok precej bolj zelen, kot bi pričakovali od tipične poletne grške kulise, piše portal PunKufer.
Posebnost, zaradi katere se številni obiskovalci na Samotrako vračajo, so tako imenovane "vathres" – naravni bazeni, ki jih je voda skozi čas izdolbla med skalami. Pod slapovi nastajajo skoraj pravljična zelena jezerca, v katerih se je mogoče kopati, če vas seveda ne moti precej hladnejša voda od tiste v morju. Med najbolj znanimi so tolmuni ob reki Fonias. Pot do prvih je razmeroma prijetna, nadaljevanje proti višjim slapovom pa postaja vse zahtevnejše in zahteva primerno obutev ter nekaj pohodniških izkušenj.
Tudi tisti, ki jim je ljubše morje, ne bodo ostali praznih rok. Plažo Kipos prekrivajo značilni temnejši prodniki, Pachia Ammos na jugu pa velja za edino pravo peščeno plažo na otoku. Še bolj pustolovska je Vatos, do katere se je mogoče prebiti peš ali precej udobneje pripeljati s čolnom. Z morja je mogoče občudovati tudi Kremasto Nero, nenavaden slap, ki ob dovolj veliki količini vode pada neposredno z visoke pečine proti morju.
Toda Samotraka ni zanimiva samo zaradi narave. Prav tu so v 19. stoletju našli eno najbolj prepoznavnih skulptur antičnega sveta – krilato Niko Samotraško. Monumentalna boginja zmage iz 2. stoletja pred našim štetjem danes kraljuje na stopnišču pariškega Louvra, na otoku pa je mogoče obiskati Svetišče velikih bogov, nekoč pomembno versko središče antičnega sveta.
Glavno otoško naselje Hora se skriva nekoliko više na pobočju. Nad kamnitimi ulicami bedi utrdba iz 15. stoletja, spodaj pa se vrstijo majhne trgovinice, taverne in kavarne. Poseben pečat otoku dajejo tudi koze, ki jih je mogoče srečati skoraj povsod – ob cestah, med skalami in celo na drevesih. Ni presenetljivo, da je kozliček tudi ena od zvezd lokalne kuhinje, pripravljajo ga z vinom, slivami ali nadevanega z rižem, pinjolami in rozinami.
Samotraka tudi zvečer ostaja precej drugačna od najbolj razvpitih grških počitniških otokov. Therma zaživi ob stojnicah z ročno izdelanim nakitom in usnjenimi izdelki, dolgih večerjah ter tradicionalni glasbi, množičnega turističnega vrveža pa tukaj praviloma ni, dodaja PunKufer.
In prav v tem je njen čar. Samotraka ni otok, na katerem bi ves teden ležali na istem ležalniku. Zahteva dobre čevlje, nekaj radovednosti in pripravljenost, da se za najlepše prizore nekoliko potrudite. Nagradi pa z Grčijo, ki je marsikje drugje skoraj ni več mogoče najti – zeleno, divjo, skrivnostno in presenetljivo neokrnjeno.
