… vsaj morala bi biti. Neusmiljena meritokracija, ureditev, ki temelji na sposobnostih, znanju in kakovostnem delu. V akademskem okolju to pomeni na referencah (objavah) temelječe znanstveno-raziskovalne, predavateljske in strokovne kompetence.
Novoizvoljeni rektor Univerze v Mariboru se je v predvolilnih srečanjih predstavil kot meritokrat, vsaj sam sem njegov program tako razumel. Verjel sem in ga volil. Tudi za aktualnega dekana Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede UM, kjer delam, sem razumel, da je, kot izvrsten znanstvenik, meritokrat. Verjel sem in ga volil. Na žalost se je vsaj del moje vere izkazal za idealistično zablodo. Ampak najprej od začetka.
S pristojnega ministrstva smo na našo fakulteto nedavno prejeli poziv k imenovanju predstavnika v delovno skupino za pripravo novele Zakona o zaščiti živali. Kot dosedanji član Strokovnega sveta za zaščito živali ter tudi predavatelj in raziskovalec na tem področju sem bil v preteklem obdobju močno vpet v pripravo sprememb taistega zakona, ki jih je uvajala prejšnja vlada. Zato problematiko precej dobro poznam. V novelacijo zakona sem vložil precej dela, časa in energije. Zadeve sem izpostavljal tudi medijsko – kar ni bilo lahko, ker se do takrat, zaradi delikatnosti tematike, nihče ni upal javno izpostavljati. Šele po tem je stekla javna razprava, v kateri je moje strokovno mnenje podprla veterinarska in živinorejska stroka, tudi mnogi sedanji ter bivši študenti naše fakultete. Takratni pozivi k spremembam v zakonu niso bili uslišani, bo pa to mogoče s tehtnimi utemeljitvami doseči v delovni skupini, ki se sedaj ustanavlja. Ustanovitev te skupine razumem kot epilog zgodbe, ki se vleče od lani in zame osebno pomeni zaključek dela, ki sem ga na tem področju do sedaj opravil, za kar se po vsem preteklem dogajanju konec koncev čutim tudi dolžnega in odgovornega.
Po črki meritokracije bi torej upravičeno pričakoval, da me bo dekan v to delovno skupino imenoval ali pa se z mano o tem vsaj posvetoval. A dekan se je odločil, da me v delovno skupino ne imenuje, in kot kandidata predlagal drugega kolega, ki je strokovnjak za prehrano živali in se z dobrobitjo in zaščito živali resno ne ukvarja, zato ima na tem področju tudi relativno skromne reference. Prav. Dekan je navkljub preteklim praksam, da se ob imenovanju v strokovna telesa najprej posvetuje z dosedanjim članom danega telesa, če je pripravljen nadaljevati delo, sprejel odločitev. Povsem legitimno. Ampak v tem primeru človek pričakuje vsaj tehtno argumentacijo (npr. nevestno opravljanje ali neopravljanje dela v preteklosti, nestrokovnost, pristranskost, ali pa boljše reference in s tem višje kompetence drugega kandidata itd.).
Dekan resnega argumenta svoje odločitve ni podal. Pojasnil mi je, da gre tudi za strateško odločitev, češ da je dobro, da ima fakulteta in s tem univerza na ministrstvih čim več različnih predstavnikov. Razumem. Vendar, dolžnost institucije, ki jo ministrstvo prosi za pomoč pri strokovnih vprašanjih, je imenovati najbolj kompetentnega strokovnjaka danega področja, s preverljivimi referencami in kompetencami. Ne trdim, da sem to jaz, in takoj sprejmem imenovanje drugega, kompetentnejšega človeka v strokovno skupino. A imenovanje zgolj zaradi povečevanja nekakšne "univerzitetne kvote na ministrstvih" je neresno in neodgovorno do pristojnega ministrstva ter konec koncev tudi do države. Pa tudi če sprejmemo to argumentacijo, bi lahko dekan z vsaj površno preverbo ugotovil, da s tem imenovanjem ne povečuje števila predstavnikov univerze na ministrstvu, ampak ga celo znižuje – dekanov kandidat namreč sedi tudi v drugem živinorejskem strokovnem telesu ministrstva (od dveh).
Dolžnost institucije, ki jo ministrstvo prosi za pomoč pri strokovnih vprašanjih, je imenovati najbolj kompetentnega strokovnjaka danega področja, s preverljivimi referencami in kompetencami
Naslednji dekanov "argument" je bil, da želi "zadeve umiriti". Kaj natančno želi dekan umiriti ali utišati? Je imel v mislih medijski pomp, kakršen se je odvijal lani v zvezi s spremembami tega zakona? Kritičen diskurz v strokovnem telesu? Naj opozorim dekana, da strokovne skupine ministrstev niso "glasovalni stroji", vsaj ne bi smele biti, ampak polje strokovnega, kritičnega diskurza. Ne želim špekulirati, a glede na to, da odločitve ni znal tehtno utemeljiti, se težko znebim občutka o morebitnem zunanjem vplivanju in višjih interesih – vem namreč, da sem bil zaradi svojega kritičnega pristopa marsikomu trn v peti.
Morda pa dekan zgolj ne verjame v sistem, ki temelji na sposobnostih, znanju, kompetencah. Tudi to razumem. Meritokracije namreč ne gre idealizirati, takšna ureditev ima tudi svojo temno plat, ki se v akademskih krogih manifestira s fantomskimi objavami oz. referencami (podarjenimi ali ukradenimi), fiktivnimi kompetencami in zaslugami. Te posameznik lahko pridobi z izrabljanjem dela drugih, plagiatorstvom in izvajanjem drugih (znanstvenih) goljufij. Vse zavoljo na videz bogate bibliografije in napredovanja na področju delovanja.
A glej hudiča. Prav dekanov kandidat je bil v preteklosti že vpleten v nečedne znanstvene rabote, večkrat. Najprej s "poobjavljanjem" pravzaprav identičnih člankov v različnih znanstvenih revijah (multiplikacija referenc za pridobivanje habilitacijskih točk). Univerza je bila takrat s tem seznanjena. Zgodilo se ni nič. In če se je takrat dotični kolega celo predstavljal kot žrtev, češ bil je mlad, neizkušen in je zaupal odgovornim avtorjem člankov, pa se je nedavno spet poslužil znanstvene goljufije. Tokrat kot odgovorni avtor, torej avtor, ki prevzema odgovornost za korektnost objavljenega dela. Objavil je članek, ki je v večini dobesedni prepis/prevod dveh diplomskih nalog, pri čemer študenta, avtorja diplomskih nalog, nista navedena kot soavtorja članka, niti nista v članku citirana. Torej gre po definiciji za plagiat. V to nečastno raboto je potegnil tudi svojo kolegico, sicer soavtorico članka, ki je najverjetneje svoje delo korektno opravila, a zaupala postopek objave neodgovornemu odgovornemu avtorju, ki jo je izigral. Univerza (še "pod" prejšnjim rektorjem) je bila tudi s tem seznanjena. Zgodilo se ni nič. Nasprotno, kolega se je nedavno habilitiral v naziv izrednega profesorja – torej, bil je nagrajen.
Je to okolje, v katerem želimo kot akademska skupnost delovati? Si res želimo takšno akademsko okolje, kjer je lahko vsak strokovnjak za vse, kjer vsak lahko predava vse, dela vse, in pri tem celo goljufa? Si želimo akademsko okolje, kjer se subtilno šikanira delovne, kreativne, zavzete, poštene in produktivne zaposlene, medtem ko se dopušča popolno degradacijo delovne in znanstvene etike ter integritete s strani določenega dela zaposlenih, ki je za to celo nagrajen? Jaz si ga ne. In vse to me frustrira, navdaja z malodušjem in celo jezo. In verjamem, da se podobno počutijo tudi mnogi drugi kolegi s korektnim, odgovornim in etičnim odnosom do dela ter visoko stopnjo integritete.
