"Oba politična pola za aktivacijo volivca na tem referendumu potrebujeta nekaj povsem drugega – eden mora aktivirati najnižje strasti v državljanih, drugi jih skoraj poziva k plemenitosti. Na eni strani imamo politično šolo resentimenta: državljana k aktivaciji nagovarja prek njegovih občutkov prikrajšanosti, nezaupanja, zavisti in zamere. Zoperstavlja se ji politična šola idealizma, ki volivce poziva k družbenemu zaupanju, človekoljubju ter zaščiti vrednot humanizma in skupnega javnega dobrega.
Ne glede na to, kam se nagibamo, referendumska vprašanja že s tem, da so postavljena, iz državljana izvabljajo individualista, političnega potrošnika "daj-dam". Nekoga, ki se – podobno kot politiki, ki jih voli – sme izviti iz spon sramu in občutkov krivde, ki se mu ni treba kesati ali opravičevati za ozkosrčni pragmatizem, za razumevanje politike izključno skozi prizmo transakcijskih koristi. Referendumska vprašanja že z obstojem v javnem prostoru dajejo odvezo za kanalizacijo sovraštva do pripadnikov ranljivih manjšin in najbolj izpostavljenih državljanov. Podpornike odvezujejo, da bi se morali kot politična bitja prizadevati za ideale ali tehtati moralnost svojih prepričanj. Sugerirajo, da je človekoljubje laž, zagovor skupnih dobrin in zaščita ranljivih skupin pa v humanizem preoblečeno parazitiranje na državnem proračunu in delovanje proti "našim" interesom. Pravzaprav – mojim interesom. Nedeljski referendum legitimira vprašanja, kot so: Kaj imam jaz od tega in zakaj bi moral jaz plačevati za druge? Zakaj bi nekdo od zunaj odločal o moji skupnosti? Zakaj bi moral sistem ščititi nekoga, ki se sam ni dovolj potrudil? Zakaj bi oblast omejevali, če s tem lahko zaščitimo svoje interese?"
