(SAMOGOVOR) O, moj Maribor, tvoje stene so tanke

Berem v Večeru o bivanjskih stiskah na Pobrežju. O nevzdržnih razmerah v bloku, kjer stanovalci že celo leto zahtevajo izselitev hrupne sosede, najemnice javnega stanovanja, ki s svojimi prijatelji kali dnevni mir, nočni mir in še kakšnega. Ja, s sosedskimi odnosi zna biti hudič. Verjemite mi na besedo, kajti živel sem v blokih na številnih koncih. In vsakič se najde kakšen posebnež, ki narobe razume sosedsko sožitje. Okej, ta tolažba obupancem s Pobrežja prav nič ne pomaga, ker najbrž res živijo nepredstavljiv pekel tam, kjer naj bi bil miren dom. A v večini primerov, seveda ne tako skrajnih primerov, ti preostane le uteha, da tudi najglasnejši stroj, najbolj brneča klima sčasoma omaga. Kako potem ne bi nekega dne splahnela volja človeka po zganjanju kravala in vznemirjanju okolice.

Živel sem v stolpnici, kjer sem se čudil performansom sosedskega para, ko se je spravil h ... khm ... onemu početju. Vem, te vrste hrup ni klasično kaljenje nočnega miru. A človek se vendarle počuti prav trapasto, ko sredi noči leže strmi v strop, skozi tanko steno pa posluša vzdihovanje, krike in cvilež. Še potožiti se nimaš komu, kdo pa bi to prijavil, ti je ja nerodno in ne bi bilo ... viteško.

Par z one strani je imel še to nadležno navado, da je med uživanjem ropotal, kot da je pohištvo prestavljal. Glede na pogostost in vnemo in trušč je bil interier v tistem stanovanju nadvse razgiban. Razmigan. Mimogrede, slišal sem za mariborski primer, ko je baba deda ven vrgla, ker sta med podobnim dejanjem premaknila kavč in so na povsem novem parketu ostale praske. Tako da je vsakič lahko še slabše, to vam hočem povedati.

Nočno veselje sem doživel, pardon, zgolj slišal tudi na levem mariborskem bregu. Tam je postelja na drugi strani stene škripala še bolj pogosto kot ona prej omenjena. Vsakič, ko sem se zvečer vrnil domov, sem pred blokom srečal novega moškega, ki je živčno kadil ali se prestopal, kot da je v nekakšnem napetem pričakovanju. Eni so pozdravili, drugi so gledali v tla. Jaz pa sem se čudil, od kod toliko sosedov v tako majhnem bloku.

Sčasoma sem dognal, da vsi ti domnevni sosedje, sami moški, zahajajo v isto stanovanje. O, bog, o, moj Maribor, kako me je presunilo, naivneža, ko sem seštel ena plus ena. Ko sem za vedno zapustil tisto stanovanje, je priložnost zgrabil kolega in se vanj vselil on. Namignil sem mu, da bo za sosedo imel prodajalko ljubezni. Verjel sem, da bo s tem podatkom rokoval dovolj diskretno. On, teslo, pa ji je že prvi večer šel zvonit. In ko je odprla, jo je prosil za geslo za brezžični internet, ki je skozi stene vlekel. Menda ga je nesebično dala.

Na desnem bregu Drave sem živel v bloku, kjer sta hišnik in njegova žena bivanjsko udobje za vsakogar razumela po svoje. Stari je zlival pomije v park, da je nastalo pravo krmišče za vse sorte živali. Ko sem ga skozi okno opozoril, da se nam bodo zato v parku namnožile podgane, sem ob petih zjutraj prvič slišal rek Kdor nima rad živali, nima rad ljudi. Jaz, lastnik papige in pozneje psa?! Malce sem bil prizadet, a ne tako prizadet, kot je bila nekaj tednov pozneje njegova soproga. Pri upravljavcu bloka sta si izposlovala rumeno barvo in ona je nekega popoldneva pred blokom začela s čopičem risati rumene črte. Hitro je bilo jasno, da označuje parkirne prostore. Pohvalno, kaj naj rečem, nič več parkiranja počez.

Toda še istega popoldneva so rumeni okvirji na tleh začeli dobivati številke. Baba je zvonila po domofonu, ljudje so tiščali glave skozi okna in čez balkone, gor se jim je drla, katero številko boste pa vi imeli, in sproti seznam delala. To vam je privatizacija parkirišča za pogumne, tradicionalne gajbice v sezoni sneženja so mala malica za tole. Divja tranzicija skupnega dvorišča v zasebno lastnino je sijajno uspevala. Dokler pred blok ni zapeljal srboritež. Gospa ga je ustavila, mu s kazalcem dala vedeti, da tam nima kaj parkirati, ker je tisti prostor, številka deset, že rezerviran. Tip je podivjal, zanalašč parkiral točno tam in jo glasno preklel, da je vsa osupla sedla na kantico rumene barve, obraz zakopala v dlani in začela milo jokati. Razočarana, kako da svet še ni pripravljen na njeno briljantno idejo.

Ob vseh čagah in prepirih, ki se jih človek v svojem nomadskem življenju naposluša skozi tanke mariborske stene, sem živel tudi v bloku, kjer je sosed prodajal travo. Ja, ono travo. V znak sosedske zvestobe ga menda nikoli ni prijavil nihče. A verjemite, da se vonja po gandži, ki se plazi skozi kopalniško in kuhinjsko ventilacijo, saj so očitno imeli razkošne pokušine robe, ne navadiš. In ne nazadnje sem prebival v bloku, kjer je sosed kuril skupno elektriko. Zavidljivo električarsko znanje je moral pokazati, da si je žice s hodnika skoraj neopazno speljal tako, da smo njegov račun plačevali vsi.

A kot pravim: vedno obstaja tolažba. Naj bo še tako kilava. Vem za primer, ko je imel tip v kleti mariborskega bloka pravo pravcato delavnico s potratnimi stroji na – skupni pogon. Na elektriko vseh stanovalcev. Naše položnice so bile skromna žepnina v primerjavi z njihovimi.