Borut Planinšič
Že Jelko Kacin je rekel, da so jutra najlepša zjutraj. Mislim, da je bilo v času kovida, ko je narod žolčno reagiral na čisto vse - in tudi največji krizni komunikator, kar jih je dala država, je s tistim sporočilom na družbenih omrežjih ni odnesel najbolje. Človek mora priti v veteranska leta, da dojame, da je imel vrli Jelko prav.
Ni nas on s svojim sporočilom nagnal ven, v zgodnja mariborska jutra. Prej kot Jelko te lepša polovica nemilostno spravi v pogon. Za kondicijo, menda, in da ti cigareta ne roji po komaj zbujeni glavi. Naprej se trmasta moška duša upira. Naposled se vedno vda. Zdaj se navsezgodaj srečujemo mestni dedi, opazita se sočutje in solidarnost, ko se srečamo s pogledi v mestnem parku. Za ene viru neizmerne lepote narave na robu mesta. Za druge travmatičen kraj še iz časov, ko so tam visela opozorila pred želvo hlastavko, ki jo je Maribor poimenoval Vinko in je bojda iz rastlinja prežala, da ti fris odtrga. Nazadnje pa zato, ker je tolpa vran tam potolkla lesno sovo. A k živalim še pridemo ...
Če niste na poti v park, ko se mesto prebuja, naj vam na kratko predstavim sceno. Leon Štukelj ima spet glavo, potem ko so jo maznili in sem moral pred časom Nemariborčanom pojasnjevati zadevo, ker so že mislili, da smo Mariborčani ljubitelji najbolj obskurnih kipov. Kajti tudi spomenik knezu Koclju nižje dol po centru ima le konja in nikjer kneza. Z vsako stopinjo več se v parku množijo sprehajalci in tekači. Oziroma sprehajalke in tekačice. Neprimerljivo več je žensk. Za oboje pa velja: če te pozdravi, je tam bolj za razgled kot za kondicijo, če teče, je to predanost, če med hojo srepo zre predse v tla, je to ... ne vem ... nekakšen strah?
In smo pri neracionalnem strahu. Mnogi Mariborčani, berem, imajo te dni živalske fobije. Ker patrulje ljubiteljev živali mesto spreminjajo v nenavadno izkušnjo. Če gre na Dravo vodni skuter, trpijo labodi. Če nekoga opozoriš, naj po tleh ne meče pomij, ker se bodo namnožile podgane, si sovražnik golobov. Če je opera v parku, kot bo znova prihodnji petek, trgaš živce vevericam. Jaz pa sem, mislim, na stara leta fasal anatidaefobijo. Zbijte skupaj grško besedo za raco in phobos, strah, in je to to. Občutek, da te vedno in povsod opazuje raca.
Ameriški stripar je to fobijo predstavil v devetdesetih. Ena satirična ilustracija je bila dovolj, da je zaslovela. Toda kar je bil zanj vir absurdnega, smešnega strahu, so psihologi posvojili. Čeprav berem, da "ni znanih primerov, da bi raca dejansko opazovala človeka", so to fobijo pospravili v skupni predal znanj, kako lahko iracionalni strahovi vplivajo na vedenje človeka. Ne hodite s to samodiagnozo v zdravstveni dom, ker vas bodo ven vrgli, a povem vam, da je zadeva nadvse sumljiva.
Začelo se je na dopustu. Kamorkoli sem se obrnil, sem trčil ob nekaj, kar naj bi bila raca. Iz lesa izrezljana, na majico natisnjena, ker se letos ne čuti vročice svetovnega prvenstva in na štantih še ni ponaredkov nogometnih dresov. In nisem vedel, da je nekomu v glavo šinila ideja, da navadne gumijaste račke za v banjo spremeni v mednarodno blagovno znamko z zbirateljskimi racami in da se ti butiki množijo dol do hrvaške Istre. Jaz, bedak, pa sem pred leti race raje gojil. Ene so mi ukradli, druge sem prodal in mi je kmet iz Jakobskega Dola navdušeno, ker so polže žrle, naknadno navrgel kilo reber. Svinjskih, ne račjih, a mesa je bilo gor le toliko, kot da so račja. Zadnjo raco sem, naveličan dram, vrnil v Voličino.
Nadaljevalo se je v parku, ker je ravno sezona gnezdenja in tile hudiči iz vsakega grma skačejo in kvakajo. Okej, videti raco menda simbolizira zvestobo in pomen družinskih vezi. Kot nalašč za na zmenek oditi in te finte prodajati, da si človek kakšen pohod manj izprosi. In zgodilo se je. Prejšnji teden. Ker so nad mestom strele tolkle in vsakih nekaj minut se je ulilo. Bilo je jutro brez parka. Mir.
S kolegom, ki je na čakanju na penzijo, a mu niti to še ni prineslo miru, opažam, sva si privoščila izotonični napitek. Ne, to ni neka moška šifra za pivo, ko je bila, smo rekli, da gremo na čaj. Res je bil izotonični napitek. Prvi šluk, drugi šluk, paše limonca noter, a ne? In potem ... no, potem smo vsi v najožjem centru mesta komaj verjeli svojim očem. Čez Trg Leona Štuklja, čez mestno betonsko džunglo, so šli mama raca in njeni mladiči. Obstali so, ko so na spodnjem delu trga naleteli na promet.
Toliko o tem, da je anatidaefobija izmišljena fobija. Vnela se je debata, ali velja poklicati ... kdo bi vedel, koga. Florino, če se še s tem ukvarja, ali pa gospoda Kolarja v akvarij, on bi že vedel, kako in kaj, ded živi živali, v parku je sobival celo z ono morilsko želvo. Toda ljudje, ki včasih s svojo skrbnostjo povzročijo več škode kot koristi, so mati samohranilko in njenih osem otrok začeli gnati k Dravi. Čakaj malo, a ne bi bilo, če so jih videli priracati iz smeri Vinaga, bolj logično, da bi jih gnali gor, ne dol? Sem omenil. Pa so me ena gospa gledali, kot da imajo drugo vrsto fobije. Pogonofobijo. Strah ob pogledu na bradate ljudi.
