Hvaležna za teden brez tekoče pitne vode in z elektriko samo na nizki špuri. Ker potovanja so že fajn, ampak nekaj čisto drugega so tišina, ležalnik in morje. Še dve najstnici, zvlečeni skozi makijo v zaliv sredi ničesar, ugotovita – tu pa je res ultimativni čil plac. Še včeraj so ju zanimali kratki videi in instagrami, danes tekmujeta v tem, katera se potopi globlje in katera bo izvlekla najlepšega ježa. Še imena so dobili, preden so s pedicelariji urno odpeketali stran. Morski ježi pač ne živijo v skupnostih, predava mati, ki ji diploma iz biologije zagotavlja bolj kot ne le še kako inteligentno bliskavico tu in tam – recimo pedicelariji, ha! Ali pa znanje o tem, kje ima ježek usta in kje rit, pa da ima eksoskelet, dvojni, ha!
Ježki gor ali dol, tu nekako je zame smisel dopusta. Ko ponudim treking na najbližji breg – izjemna vzpetina ima vsega 170 metrov višine, požanjem štiri vzorčne sideeye (ne poznam prevoda, ampak gre za svojevrstno gledanje postrani, ki so ga starši najstnikov deležni ob vsaki preveč divji ideji ali opazki). Okej, okej, na dopustu smo, ne vzpenjamo se nikamor, čeprav sta obe športnici. In če smo čisto iskreni – tudi moje vabilo je bilo izrečeno približno tako entuziastično, kot bi ju vabila k učenju zgodovine recimo. Naj bo sup dovolj, edini premiki naj se zgodijo na tistih 20 metrih do morja in kjer sta edina človeka poleg nas nemški par v sosednjem zalivčku. Zato pa zremo v zvezde in iščemo kolesja in vozovja, beremo knjige, igramo jamb in enko, vsak dan posvetimo izbiri kosila kako uro, nato pa skuhamo najenostavnejše s pomfrijem iz dalmatinskega krompirja (vsak dan). Vklopljeni sta približno dve sivi celici naenkrat in temu jaz pravim dopust.
Vsi poznamo tisti občutek, ko strmiš v morje in preprosto odplavaš
Seveda imam v življenju ljudi, ki dopust merijo po dosežkih na Stravi, naj uživajo, jim voščim vse dobro, a priznam, da jih ne razumem. Sploh tistih, ki želijo mesece zakrnelosti odpraviti v tistem tednu ali dveh in se potem zaripli zaganjajo v strmine, njihova telesa pa dajejo videz skorajšnjega obiska katere od urgenc. Ampak vsak po svoje, meni je lepo ostati s svojimi mislimi, medtem ko morje buta ob obalo. Grem stavit, da mi je tudi moj kardiovaskularni sistem hvaležen, da ga ne poganjam naokrog pri 35 stopinjah, čeprav čez leto včasih kliče po kaki akciji. Ne bo šlo, zdaj gledam valove v najlepšem zalivu na svetu (a ne, Minja?).
Ampak obstaja tudi znanost za "odklopom", pri tem pa ima morje še posebno pomembno vlogo. Vsi poznamo tisti občutek, ko strmiš v morje in preprosto odplavaš. Fascinantno je, da psihologi temu pravijo nehotena pozornost. Možgani so ravno prav zaposleni z nežnim premikanjem valov, da se končno izklopijo iz tiste naporne, usmerjene pozornosti, ki jo vsak dan trošimo za e-pošto, službo, promet in skrolanje po telefonu. Voda nas dokazano meditira: v svetu modrih zaslonov, kjer smo vsi že precej živčni in trzajoči, je voda najbolj naraven protistrup, dokazujejo čisto resne raziskave, ki jih je v knjigi Blue mind zbral Philip Hoare. Voda nas zaziba v nekakšno privzeto stanje neusmerjene pozornosti. Še to, sanjarjenje in drsenje z mislimi dejansko porabita ogromno glukoze in kisika! Znanstveno dokazano: možgani ob morju resno delajo, da bi bili srečni. Sladoled? Lepo prosim!
Torej je paradoks naše nenehne želje po učinkovitosti še toliko večji. Če morje dokazano blagodejno vpliva na naše počutje in nam resetira možgane, zakaj bi v tiste dragocene minute brezdelja, default načina delovanja, na vso silo tlačili učinkovitosti, ki jih čez leto, ko smo že itak hiperučinkoviti, ne zmoremo? No, jaz si svoje nepozornosti in neusmerjenosti že ne pustim vzeti. Strmim v morje in razusmerjam svoje misli. In pri tem še trošim glukozo in jo nato nadomestim s pomfrijem!
