Pravo vprašanje zato ni, kako zaposlene narediti še bolj produktivne, temveč kako ustvariti organizacije, v katerih produktivnost ne bo dosežena na račun človekove svobode, duševnega zdravja in dostojanstva.
Če bi morali izbrati eno samo disciplino, ki najbolj značilno izraža duh poznega kapitalizma, bi bila to verjetno menedžerska psihologija. Ekonomija še vedno govori o kapitalu, sociologija o družbi ali razredih, pravo o pogodbah, politična znanost o institucijah. Menedžerska psihologija pa govori o človeku in prav zato je njena moč tolikšna. Nobena prejšnja oblika oblasti ni tako dosledno skušala prodreti v notranjost posameznika. Fevdalec je zahteval delo, država poslušnost, cerkev vernost. Sodobna organizacija zahteva profilirano osebnost. Današnji zaposleni ne prodaja več samo svojega časa in svojega znanja. Prodaja svojo komunikativnost, empatijo, nasmeh, ustvarjalnost, optimizem, fleksibilnost, čustveno inteligenco, celo svojo avtentičnost. V jeziku sodobnega menedžmenta postane celotna osebnost proizvajalno sredstvo. To ni več psihologija dela, to je ekonomija osebnosti.
Svetlana Slapšak









