Tap, tap, tap. Tap, tap, tap ... Kot udarjanje najbolj plastičnega prakerja po najbolj plastičnem tepihu. Kaj, za vraga, bi to bilo? Ob šestih zjutraj. Ko se je začelo, so bile še šolske počitnice. Jutra manj kričava. Zaspana. Zato je, četudi nežno, tolklo še bolj. Tap, tap, tap. V hitrih intervalih, da se ti usede v možgane kot kapljanje iz pokvarjene pipe. Prvo jutro se nisem posebej brigal za to. Si je že hišnik omislil kakšen nov opravek pred blokom s svojimi peklenskimi napravami in pomagali. Med stanovanjskimi bloki, zloženimi po urbanističnih zamislih iz osemdesetih, pač vsak zvok odmeva še bolj, zato sosed o sosedu ve več, kot bi si želel vedeti.
Drugo jutro pa spet. Tap, tap, tap. In tretje jutro tudi. Vsakič ob šestih. Me je že bolj zanimalo. Vstal sem in pogledal dol. Aha! Dobili smo še enega fantiča, ki ga je zajela nogometna vročica. Pod blokom je žongliral z nogometno žogo. Njegovo vnemo sem pripisal nedavnemu svetovnemu prvenstvu. Ostanek evforije pač, bo že minilo. Žal. Toda spomin na mundial je bledel, počitnice so počasi lezle h koncu, malček pa je še kar vztrajal. Žoga je v prvih nerodnih poskusih bežala na vse strani, malo po asfaltu, malo po stenah. Da so športno manj navdahnjeni že začeli gledati dol z balkonov in godrnjati. Jaz ne, prisežem. Jaz sem postal - navijač.
Hja, krhko je ravnovesje v sobivanju med bloki. Zdi se, da človeka dandanes že vse moti. Pa čeprav je to hišnik s smetiščnimi kantami, ki jih ob ustreznem ropotu za seboj vleče vsako sredo točno ob petih zjutraj, da bi si lahko po njem nastavil budilko. Kar sicer ne bo več trajalo dolgo, saj tudi mi kmalu dobimo potopne smetnjake, kante niso več dovolj imenitne za središče mesta. Sem mislil, da smo že vsega vajeni. Včasih z igrišča bližnjega vrtca slišiš ubrano skandiranje "Maribor, šampion!", kar kaže na pravoverne, strokovno podkovane pedagoge. Zadnjič pa je dekletce prepevalo "O-lim-pi-ja!", da se je zdelo, da je mesto v grozi za hip zastalo, da so še galebi na strehi Slovenskega narodnega gledališča umolknili. In mi smo vendar soseska, ki ima domofone enkrat prebarvane v roza, drugič v zeleno, odvisno od nočne forme mimoidočih performerjev. K sreči imamo esteta, grafitarja Teosona, da nam mesto slika na lepše, lisice, čebele, mačke, kokoši in, o ja, točajke, ni, da ni.
Malček pa se je od prvih poletnih dni znatno izboljšal, žongliranje se je zdelo že neskončno dolgo. Ker vse do zdaj niste vedeli, da vas to zanima, je tukaj nekaj podatkov iz Guinnessove knjige rekordov. Najdaljši čas žongliranja, sicer z dovoljenimi odmori po pet minut na uro za stranišče ali požirek vode, je postavil Brazilec Ricardinho, ki je z nogometno žogo žongliral kar petdeset ur, ne da bi vmes spal, in žogo brcnil več kot milijonkrat, ne da bi enkrat samkrat padla na tla. Najdaljši čas žongliranja brez odmora ima Martinho, Brazilec, se razume, ki je žogo v zraku zadržal devetnajst ur in pol.
Malo bolj blesav rekord: najdaljša prehojena razdalja med žongliranjem je 48 kilometrov, to je storil Anglež Dan Magness, ko je v Londonu prehodil trideset milj in med žongliranjem obiskal vseh pet takratnih londonskih stadionov premier lige. Trojica, Argentinec, Nizozemec in Španec, je postavila podobno blesavega, ko so hkrati žonglirali vsak s po petimi nogometnimi žogami.
In tako ti ne preostane nič drugega, kot da zgodaj zjutraj ležiš in navijaško poslušaš, do kod zmore fantič. Na enak način - ti, žoga in nikjer nikogar, da bi igral s teboj - sta se navsezadnje začeli karieri Maradone in Ronaldinha, zakaj se ne bi še ena. Četudi v središču Maribora nismo tako revni, kot so v getih Buenos Airesa ali Porta Alegreja. Ne še.
Potem pa neko jutro ... klok, klok, klok. Zvok najbolj plastične žogice ob beton. Hudiča! Naenkrat se pod blokom ni več zgolj žongliralo. Ata in hčerkica sta začela ob jutrih igrati pingpong na betonskih mizah. Na tistih mizah, ki smo jih nekoč imeli v vseh delih mesta in so eden najbolj nostalgičnih spominov na socialistično urbanistično snovanje mest po bivši Jugi. Vmes so izgubile svoj namen, v okrušeni podobi so ali žalostno samevale ali pa bile kot ustvarjene za veseljaško posedanje nočnih druščin, za katerimi so zjutraj ostale prazne steklenice vina ali piksne pira. Oče in hči pa sta si še mrežico napela in nabijala pingpong. To vam je revitalizacija mestnega jedra na športni način. Še kako prav bo prišla za kondicijo, zdaj ko ne bo več nikjer avtomobilov, ker ne bo več parkirišč.
In tako so pri nas v centru minevali športni dnevi, pardon, zgodnja jutra. Saj pride konec počitnic, ko bo treba v šolo in ne bo časa ne za žongliranje ne za namizni tenis, so se tolažili godrnjači. No, september je tu. Pravzaprav je skoraj že oktober. Hladna jutra. Namiznega tenisa se resda ne sliši več, ta kariera je bila nadvse kratka. Mali žongler pa ... tap, tap, tap. Še danes. Vsako jutro. Ob šestih. Čez teden, ko je šola. In ob vikendih, ko mesto še spi. Bravo, mali. Velika kariera nastaja streljaj od Ljudskega vrta. Dajte mu pogodbo, preden bo prepozno.
