/ PETEK, 2. oktober
Današnji dan je bil naš dan D v oktobru. Začel se je 32. Mednarodni festival računalniške umetnosti – MFRU32. Pravzaprav se je začel že lani, ko se je končala 31. edicija in so stekli načrti za naslednji festival, danes pa je bilo uradno odprtje. Zjutraj smo po osrednji razstavi Pôjem telo električno, ki bo v Minoritski cerkvi in Salonu+ na ogled še vse do 18. oktobra, popeljali novinarje. Pred tremi leti smo klasično novinarsko konferenco zamenjali za voden ogled osrednje festivalske razstave in mislim, da se je praksa dobro prijela. Interpretacija je pomemben del intermedijske umetnosti in novinarji lahko tako iz prve roke dobijo dober vpogled v temo festivala. Še vedno imam pred vsakim dogodkom za novinarje tremo, koliko jih bo prišlo in če so res vsi dobili moja vabila. Medijski prostor v Mariboru ni velik, dogajanja pa je ogromno, zato sem hvaležna vsakemu, ki se vabilu odzove. Ko začnejo prihajati, si oddahnem. Prišel je tudi Luka, ki obiskuje Novinarsko šolo MKC Maribor, in tudi on bo pripravil prispevek o festivalu za našo spletno stran.
Zvečer je sledila uradna otvoritev, ki se je začela v Minoritski cerkvi, potem pa sta nas kuratorki festivala – Sara Nuša Golob Grabner in Irena Borić – popeljali še po preostalih razstaviščih: Kulturnem inkubatorju, kjer so na ogled nagrajeni študentski intermedijski projekti, Salonu+ in na koncu še na sklepno druženje v Vetrinjski dvor. Razstava Pôjem telo električno v ospredje postavlja človeško telo, s čimer je festival, na katerem sodeluje kar 25 domačih in tujih umetnikov, Maribor spremenil v stičišče telesa in tehnologije. Kot je na otvoritvi povzela Sara, sodelujoči umetniki o telesu razmišljajo kritično in razslojeno ter se spuščajo v globino tega, kaj vse je človeško telo v sodobni družbi.
Domov pridem pozno in polna vtisov. Nastajanje festivalskega programa sem spremljala skorajda od začetka, sodelovala pri pripravi informacij za javnost in scenariju, a ko se vse zloži skupaj in se festival končno začne, je izkušnja drugačna. Preden končno zaspim, še preverim večerni jedilnik preostalih dveh članov družine. Tamali je pojedel svoj prvi hamburger pri sosedu – znani ameriški verigi s hitro hrano, ki smo se ji (očitno do zdaj) uspešno izogibali in kamor je zahajal le izjemoma na sladoled. Nisem si mislila, da bo sin to kulinarično izkušnjo doživel ravno v družbi prijateljice, katere oče vsak dan na igrala prinese lečin čips in suhe brusnice.
Živa Mijatović, organizatorka za stike z javnostmi pri Mladinskem kulturnem centru Maribor, ki je, preden je prestopila v PR, izkušnje nabirala kot novinarka za časopis. Posledično še vedno velika ljubiteljica tiskanih medijev pa dobre kave in temne čokolade. Najraje vsega skupaj.
/ SOBOTA, 3. oktober
Če sem še pet let nazaj rojstni dan praznovala v dobri restavraciji ali se grela in sproščala v savni, so, odkar smo trije, moje rojstnodnevne zabave precej drugačne. Lani sem bila prvo soboto po 1. oktobru, ko uradno piham svečke na torti, v motoričnem parku in tam premagovala različno zapletene poligone, letos pa sem v Radencih hranila opice, ovce in koze. Je pač tako, da se tudi praznovanje nas velikih prilagodi zadovoljstvu najmlajšega člana družine. Ko na koncu dneva pogledaš nastale fotografije, ne veš čisto točno, kdo je pravzaprav praznoval.
Kot MFRU32 se tudi jaz zadnje mesece trudim nekaj več pozornosti posvetiti svojemu telesu in iščem ravnovesje med gibanjem in digitalnostjo, v katero sem vpeta z dvema telefonoma, tablico in računalnikom. Ker je za analognost čas običajno šele takrat, ko ptiče zamenjajo netopirji, in ker celodnevno sprehajanje med kapibarami ni bilo dovolj, se tudi tokrat pred spanjem odpravim na nočni tek. Ljubljanski maraton, kamor sem se po dolgi tekaški pavzi optimistično prijavila, se nezadržno bliža in zdaj za izgovore res več ni prostora. Tolažim se, da deset kilometrov bom že zmogla, upam, da z nasmehom na obrazu.
/ NEDELJA, 4. oktober
Prvi konec tedna festivala MFRU32 je letos nekoliko bolj sproščen kot pretekla leta, ker je Lana, ki skrbi za objave na družbenih omrežjih, ves čas na terenu, redno objavlja in v objavah skrbno označuje sodelujoče. Jaz lahko dogajanje spremljam od daleč. Po obvezni kavi in branju Mladine sledijo tista klasična nedeljska opravila, med katerimi z enim očesom na telefonu spremljam odzive na družbenih omrežjih na sobotno delavnico MFRU32. Udeleženci so z umetnico Mary Maggic spoznavali okoljsko toksičnost in njen vpliv na telo, se potopili v zgodovino hormonov in mitov, ki jih obkrožajo, sledila pa je še praktična vaja grajenja utelešenega sveta z izločanjem hormonov iz urina.
Pred spanjem se razveselim še informacije o dobrem obisku performansa MFRU32 SHE'S A 10: Possess!, ki ga je izvedla umetnica Hannah Koselj Marušič. Performans, v katerem obravnava družbeno pogojenost dojemanja lastnega telesa in pogled nanj znotraj patriarhalno-kapitalistične družbe, je umetnica v sodelovanju z MKC Maribor izvedla že novembra 2025, zdaj pa je projekt nadgradila in se z novo verzijo vrnila v Kulturni inkubator.
/ PONEDELJEK, 5. oktober
Vrtec – služba – vrtec – dom, če parafraziram hit Kuća poso. Tako nekako bi lahko strnila današnji dan, ki izjemoma ni vključeval vmesnega postanka na igralih pred večerno vrnitvijo domov. Že odkar sin hodi v vrtec, je namreč praksa, da se skupinica prijateljev zbere na igralih. Tam skupaj divjajo do teme, starši pa pazimo, da se morebitni spori ne rešujejo z boksanjem, in vmes razmišljamo, ali bodoče poliglote vpisati na angleščino ali angleščino in nemščino. Poleti tako na klopci ob igralih modrujemo do približno desetih, zdaj malo manj. In ker osrednja igrala pri skate parku do nadaljnjega spreminjajo v bolj prestižno otroško igrišče, smo migrirali na novo lokacijo na drugi strani ceste. Tam štiri- in petletniki vsakič sklenejo dan blatni, prašni in s kakšno krasto več, predvsem pa zadovoljni.
Če se ob tem navežem na temo festivala MFRU32, se sobivanju s tehnologijo pri našem najmlajšem še kar uspešno izogibamo. V sklopu MFRU32 pa o vlogi in vplivu sodobne tehnologije na MKC Maribor ozaveščamo tudi in predvsem mlade. Festivalski dogodki se običajno zvrstijo konec tedna, med tednom pa na vodene oglede razstav peljemo dijake mariborskih srednjih šol. S tem jih povabimo, da tudi sami razmislijo o tem, kaj se zgodi z identiteto posameznika, ko naša telesa postanejo le še podatki na spletu, ter kako na oblikovanje osebnosti vplivajo družbena omrežja in umetna inteligenca.
/ TOREK, 6. oktober
Ljubljana me pozdravi z gosto jutranjo meglo. Čeprav sem petnajst let živela v glavnem mestu, me kontrast med soncem na eni in meglo na drugi strani Trojan še vedno preseneti. Kdaj se megla razkadi, ne vidim, ker Dan PR poteka v kinodvorani Odiseje. Dan odnosov z javnostmi v enem dnevu na oder pripelje več kot 20 predavateljev, ki so tokrat v ospredje postavili sobivanje komuniciranja in umetne inteligence ter predstavili primere dobrih praks promocijskih kampanj.
Preden prisluhnem prvemu predavanju, še preverim, če je otrok imel s sabo bidon, ker so se v vrtcu odločili teden otroka obeležiti s pohodom na Pekrsko gorco. Kako jim v nekem doglednem času uspe tja in nazaj, vmes pa še pomalicati in izvesti blagovno menjavo z bonboni in keksi, ostaja misterij.
Ker v Mariboru ''vse štima'', naslednjih šest ur preživim v svetu trendov, vizij in algoritmov s področja komuniciranja. Med odmorom srečam tudi nekaj znanih obrazov. Zanimivo, kako so PR dogodki postali priložnost za srečanje z nekdanjimi novinarji. Včasih smo skupaj hodili na novinarske konference, danes na PR izobraževanja.
/ SREDA, 7. oktober
Sreda se vsak teden začne v pisarni direktorice, kjer z Marjo pogledava, kaj je bilo narejenega na področju odnosov z javnostmi, katere promocije so v teku in kaj bi bilo dobro narediti v prihodnje. Delovni dan je bil po dolgem času bolj klasičen, kar pomeni, da se prebijem skozi elektronska sporočila, ki so se nabirala neprebrana, pripravim objave za spletno stran in družbena omrežja ter oblikujem tedenski e-novičnik MKC Maribor. V petek ga bom poslala naročnikom in jih povabila na naše dogodke. Teh ni malo: oktobra nas čaka mladinski družabni večer, v Kulturnem inkubatorju se bo odprla hiša strahov, pridružili se bomo Dnevu Maribora in 19. oktobra povabili na dogodek Mlade glave mislijo: glasovi z obrobja. Gre za prvi dogodek v sklopu cikla javnih diskusij, kjer bomo prostor za razpravo ponudili zanimivim, razmišljajočim in ustvarjalnim mladim. Potem bo že čas za Poezijo na mestnih ulicah, ko bo med 20. in 26. oktobrom klasične oglase na plakatnih mestih zamenjala poezija. A najprej četrtek.
/ ČETRTEK, 8. oktober
V inboksu odprem uradni urnik sobotne obletnice mature. Poigravam se z mislijo, ali naj sploh zapišem, katere. Pa naj bo: grem na 20. obletnico mature, zbrala se bo celotna generacija Gimnazije Ptuj, vseh sedem oddelkov z razredniki vred. Druženja se veselim, z nekaterimi se naše poti še vedno prepletajo, nekaterih pa nisem videla že dvanajst let, ko smo se nazadnje na obletnici družili v tako številčni zasedbi.
Še pred soboto me v srednješolske dni oziroma še nekoliko dlje v preteklost, ko smo v osnovni šoli pisali pesmi skoraj izključno z rimami na i, vrne Večer slabe poezije. Že četrtič zapored Tom Veber in Alja Pušič pod okriljem MKC Maribor na piedestal postavita slabo poezijo. Tako smo se nasmejali, ko na odru rime so brali, nato smo najboljšega z najslabšo poezijo izbrali in nagrado mu dali.
