Od izraelsko-ameriškega napada na Iran mineva teden dni. In nič ne kaže, da bi se vojna lahko končala v doglednem času. Še huje. Zdi se, da vojna poteka brez kakršnega koli načrta, namreč o tem, kakšne cilje bi agresorji radi dosegli. Je to res uničenje iranskega jedrskega programa, vojaškega in verjetno tudi civilnega, ki naj bi bil po trditvah ameriškega predsednika Donalda Trumpa menda uspešno uničen že v lanski dvanajstdnevni zračno-obstreljevalski vojni? A, ja, zdaj naj bi bil cilj še uničenje iranskega raketnega oziroma balističnega programa, šiitske revolucionarne garde, mornarice, protizračne obrambe in onesposobitev iranskega sponzorstva nad milicami v regiji ... Je ta cilj lahko širši, namreč padec režima ajatol v Teheranu, ko so vendar napadalci že takoj na začetku ubili iranskega verskega voditelja Alija Hameneja? Ali je cilj vsaj sproženje notranjega upora Irancev zoper teokracijo? K temu je tudi spodbujal ameriški predsednik, vendar brez kakršnega koli prevzemanja tveganj nase, kot bi bilo vkorakanje ameriških škornjev oziroma dobava demokracije na bajonetih v to državo, ki jo krasi pet tisočletij civilizacije. Napad na Iran tudi ne prinaša nobenega alternativnega načrta, sploh pa ne izhodne strategije. Pogajanja namreč, za zdaj, zavračata obe strani.
Je vsaj ZDA v napad na Iran prisilil Izrael oziroma njegov genocidni premier Benjamin Netanjahu, opogumljen z nekaznovanjem za apartheid in za požgano zemljo v Gazi ter za brutalno okupacijo na Zahodnem bregu pa tudi v Libanonu in delu Sirije? Donald Trump je to ob obisku ponižnega nemškega kanclerja Friedricha Merza v Beli hiši odločno zanikal. "Ne, verjetno sem jih v napad prepričal jaz," je dejal nesojeni Nobelov nagrajenec za mir, "kajti pogajali smo se s temi norci in sem menil, da bodo oni napadli prvi, če jih ne bomo mi!" Na ta način je Trump v svojem značilnem slogu v intervjuju za ameriško televizijo CNBC dodal še, da v Iranu "ZDA opravljajo odlično delo ne le zase, temveč za ves svet!" Trump je pri tem izigral lastni kongres, ki bi mu moral odobriti začetek nove vojne, ki bo po njegovem zatrjevanju trajala le štiri ali pet tednov. Vendar upravičeno računa, da mu bo republikanska večina "preventivno" vojno brez skrupulov požegnala za nazaj. Cinizem najhujše vrste pa je, da je ustanovitelj in dosmrtni predsednik tako imenovanega Odbora za mir, ki ga v največji meri financirajo zalivske države, prav tem državam zdaj namesto miru prinesel vojno.
Seveda se je Iran odzval na napad in odgovoril z raketami ter v ukrajinski vojni že preizkušenimi brezpilotniki nad ameriške vojaške baze in diplomatska predstavništva tako rekoč po vseh zalivskih državah in tudi po Izraelu. In mimogrede je neprehodno naredil Hormuško ožino, ozko grlo za izvoz nafte in zemeljskega plina - ter za nameček zaprl tudi civilno letalstvo na Bližnjem vzhodu. Rakete in šehidi pa ne padajo več samo po zalivskih državah, pač pa tudi po Cipru, kjer so britanske vojaške baze, in menda celo letijo tudi proti Turčiji in Azerbajdžanu.
Predsednik Odbora za mir je glavnim financerkam tega odbora namesto miru prinesel vojno
Če bi kdo na dogajanje gledal od daleč, bi zlahka podlegel mantri, da se je svet snel s tečajev, saj so mu zavladali nepredvidljivi in zmešani patološki množični morilci, katerih krvava nasilna dejanja vodijo kvečjemu pokvarjeni egoistični transakcijski načrti, porojeni iz sprevrženih kalkulacij naftnih lobijev in orožarskih industrij. Ampak v resnici je v vsej tej norosti, ki nam ne da miru, železna koristoljubna logika. Ob predvsem gospodarskem vzponu Kitajske ter naveličanosti globalnega juga nad brezobzirnim izkoriščanjem se namreč zahodni imperializem resnično boji izgube svojega z nadmočjo pridobljenega privilegiranega položaja v svetu z neokolonializmom vred. Vprašanje je, v kolikšni meri se zahodni oblastniki, ki se zdijo popolnoma iracionalni, nori in celo neumni, tega zavedajo. Pa vendar jim uspeva magari nezavedno preprečevati svoj zaton. Pri tem ne izbirajo sredstev in obidejo tudi mednarodno pravo, človekove pravice in vse demokratične postulate.
Ne pozabimo, da Netanjahuja brez vojne ne le pred Meddržavnim sodiščem ICJ zavoljo tožbe Južne Afrike čaka kazenski pregon tudi doma, Trump pa preusmerja pozornost ne le od Epsteinovih dokumentov, pač pa tudi od nezakonitega početja njegovih protipriseljenskih agentov ICE. Da ne govorimo o tem, kako mu je uspelo zavoljo pomagačev v Venezueli na hitro odstraniti avtokrata Nicolasa Madura, pa je oko vrgel še na Grenlandijo, kjer zgodba spričo zatišja ob eskalaciji z Iranom zagotovo še ni končana. Pri tem se svetovni nasilneži niti več ne potrudijo, kot je bilo pred 23 leti ob napadu na Irak, z lažnimi izgovori, kot je obstoj orožja za množično uničevanje, ali sponzoriranje svetovnega terorizma in zatiranje žensk, kot je bilo ob napadu na Afganistan, oprati svojih nezakonitih brutalnih dejanj.
Medtem si je Slovenija v času svojega dveletnega nestalnega članstva v Varnostnem svetu OZN zavoljo svoje načelne drže po svetu uspela pridobiti nesporni ugled. Toda z zadnjimi potezami, kot je vabilo zunanje ministrice Tanje Fajon iranski veleposlanici na pogovor, je tudi to postavila pod vprašaj. Seveda Iran zavoljo izraelsko-ameriškega napada v obupu meče bombe vsepovsod okoli sebe, toda v to je bil prisiljen. Garaško pridobljeno verodostojnost diplomacija majhne države, ki nima strahospoštovanja vrednih oboroženih sil ali pa vsaj svinjsko bogatih lobijev v najbolj vplivnih kuloarjih sveta, na ta način vse prelahko daje v nič. Španija, prav tako kot Slovenija članica EU in Nata, pod premierom Pedrom Sanchezom, recimo, ravna popolnoma drugače.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
