(POPULARNO) Vanessa Paradis na svojem novem vršacu

Le retour des beaux jours. Vrnitev lepih dni. O tem poje na svojem zadnjem albumu Vanessa Paradis, francoska pevka, igralka in dolgoletni Chanelov obraz, ki ima za seboj že skoraj štiri desetletja kariere in je lep primer, kako elegantno se je mogoče iz mladostne lolite razviti v zrelo ikono. Francozi jo obožujejo, dokaz so razprodani koncerti z njene aktualne turneje po Franciji in Evropi; tudi na tistem v petek, 22. maja, v Parizu je bilo razpoloženje presežno.        

Dvorana Zénith v parku La Villette je bila nabito polna, publika — okoli sedem tisoč ljudi — pa s pevko povezana od prvega do zadnjega komada. Ves čas s(m)o peli z njo. Nobenega pretiranega šova, zato pa fina, estetska animacija v ozadju. Nobenih močnih efektov ali dodatnih ekranov, zato pa glasba, sijajno ozvočena muzika. Čutiti je bilo pridih soula in šestdesetih, k čemur so morda sploh prispevali pozavna, saksofon, tolkala … Vanessa Paradis obvlada glasbeni posel in ima karizmo. Spretno komunicira tako z glasbeniki na odru — štirje moški in tri ženske — kakor s publiko, za povrhu je v vrhunski formi. Pri 53 letih deluje dekliško, najsi gre za njeno drobno postavo ali za še vedno precej nežen glas. Pa vendar izžareva izjemno moč: poplesuje energično, neutrudljivo. Med pesmimi govori, a bolj na kratko, ne pretirava z anekdotami, poudarek je zares na glasbi, na petju. Lepo jo je poslušati, tudi zato jo je fino poslušati, ker je z njo prijetno potovati po času. Čuti se, katere pesmi je podpisal legendarni Serge Gainsbourg, katere Lenny Kravitz, pri katerih je sodelovala z Benjaminom Biolayjem ali Matthieujem Chedidom … ter da je svoj zadnji, osmi album Le retour des beaux jours kot soavtorica besedil in glasbe soustvarila z Étiennom Dahojem in Jean-Louisom Piérotom. 

Že uvod je bil odličen. Kot predskupina je nastopil Arthur Ely, mladi francoski umetnik, pevec in pesnik, ki združuje pop, bosso novo, poezijo in rap. Vsekakor lepo odkritje. Zvezdnica večera Vanessa Paradis je bila sublimna, zelo šik. Večino koncerta oblečena v črno je odpela velike hite, kot so Joe le taxi, Marilyn & John, Divine idylle, Tandem, Dis-lui toi que je t’aime, Sunday Mornings, Il y a … Posebej čustvena točka skoraj dve uri trajajočega koncerta je bila pesem Mi amor, ki jo je izvedla z legendarnim Étiennom Dahojem, soustvarjalcem njenega zadnjega albuma; po osmih letih je izšel oktobra lani. Vanessa Paradis je vsekakor ikona, ne vede pa se kot diva. Nemara prav zato ji je publika jedla z roke tudi, ko je pela svoje najnovejše komade: denimo Coeur ardent … in Bouquet final čisto na koncu. Seveda jo je zatem priklicala nazaj na oder, da je v dolgi živo rdeči obleki odpela Natural High in Be My Baby. Nato je sedla še za klavir ter zaigrala in odpela pesem I Am Alive, ki jo je ustvarila njena hči Lily-Rose Depp. Lepo, presunljivo. 

Vztrajanje na poti … 

Legendarna Vanessa Paradis je svojo pevsko kariero začela zelo mlada in je, kakor jo zdaj z veliko naklonjenosti opisujejo francoski mediji, z nami zrasla in odrasla, vstopila v zrela leta. Iz leta 1980 se je ohranil posnetek njenega prvega javnega nastopa na televiziji, na katerem je videti kot porcelanasta punčka. A ključno je to, da se je voditelju takrat zlagala: starostna meja za nastop je bila sedem let, ona pa jih je imela že osem in pol. Začelo se je torej z drobno prevaro … in predvsem s podporo strica po mamini strani Didiera Paina, zdaj že pokojnega igralca in producenta, predvsem pa Vanessinega prvega menedžerja. 

Na francosko in svetovno glasbeno sceno se je katapultirala leta 1987 s komadom Joe le taxi. Takrat je bila stara komaj 14 let in je bila videti kot otrok, a publika jo je zagrabila in jo že takoj tudi … neizprosno izžvižgala. Vendarle je pela o zadevah, ki niso bile ravno primerne za njena leta: o nočnem vijuganju taksija po Parizu. S svojim značilnim poplesavanjem in precej seksualizirana je spravljala v zadrego. Delovala je škandalozno, kot lolita, kot ženska otrok. 

Tudi sam komad Joe le taxi je bil v tistem času nekaj posebnega, zvenel je sveže, pojavil se je kot meteor. Ljudje so ga oboževali, na vrhu lestvice 50 najbolj poslušanih komadov, celo pred takrat izjemno popularno Madonno se je obdržal kar enajst tednov, prodanih je bilo več kot tri milijone plošč. Vanessa Paradis se je znašla na domala vseh naslovnicah francoskih medijev, čeprav so se ljudje obenem ves čas zgražali, češ naj raje hodi v šolo, kakor pa da poje takšne pesmi. A ji vse to ni izpodrezalo nog, ampak je še zelo mlada, še vedno mladoletna, rinila naprej, in to ne samo po glasbenih odrih. Vstopila je v filmsko industrijo in v filmu Noce Blanche odigrala sila zahtevno vlogo, za katero je dobila cezarja za najbolj obetavno igralko. Film pripoveduje o gimnazijki, ki ima ljubezensko razmerje s precej starejšim profesorjem filozofije … Kmalu zatem je vstopila še v modo in pri devetnajstih postala obraz Chanela, kar je še danes. Takrat že dolgo ni več živela doma, saj je bila že pri petnajstih v vezi z enajst let starejšim Florentom Pagnyjem. V tistem času je bilo to predvsem viharno in škandalozno, danes bi bilo nedopustno, prepovedano, kaznivo.

Pozneje je ustvarjala v ZDA, kjer je bila profesionalno in intimno v razmerju s prav tako precej starejšim Lennyjem Kravitzom; leta 1992 sta skupaj ustvarila njen tretji album. Še pozneje jo je osvojil v tistem času najbrž najbolj zaželeni hollywoodski lepotec Johnny Depp, s katerim ima dva otroka. Štirinajst let, kolikor sta jih preživela skupaj, je družina bivala med Los Angelosom in Le Plan-de-la-Tourom na jugu Francije, nedaleč od Saint-Tropeza … Vse to beležijo francoski mediji, ki že leta pripovedujejo o njej predvsem prizanesljivo, spoštljivo in lepe reči. Hvalijo njeno nadarjenost in eleganco, tudi diskretnost, sploh ikoničnost. Sprejemajo igro, v kateri jim s svojim nežnim, a rahlo hrapavim glasom kaj pove, predvsem marsičesa pa ne.                

Kakor da se ne sploh stara 

Vanessin glas je ohranil mladost, čeprav ni več tako zelo sladek, kakor je bil nekoč. Kot je pred časom povedala v intervjuju za francoski Harper’s Bazaar, so svoje naredile cigarete. A takšen, kot je zdaj, ji je celo bolj všeč, saj je dobil patino. Zaveda se, da je njen glas njen instrument, njena prepoznavnost, unikatnost, zato ga skrbno neguje, kar pomeni, da veliko in redno pevsko vadi, da še naprej šola svoj glas. Vsa drobna očitno skrbi tudi za telo. Ker je več kot polletna turneja naporen projekt, redno izvaja jogo, dela sklece in trebušnjake, teče na tekalni stezi. Vse to je nujno, da lahko samozavestno opravi še s tremo, ki je menda tudi pred tokratno turnejo ni bilo malo, kakor so jo preganjali strahovi in dvomi. A vse to je nujno, da lahko na koncertu da vse od sebe …

Vsaj na tistem 22. maja v Parizu je bilo na koncu zares zelo čustveno in melanholično, a tudi zelo energično in predvsem elegantno. V ospredju je bila univerzalna tema: ljubezen, okoli katere se od nekdaj vrti svet, življenje, kakor si ga zapeljemo … Kaj naj bo vodilo? Treba se je veseliti lepih dni, poskrbeti, da se vračajo. Le retour des beaux jours. Vsakdo si lahko lepe dni povrne sam ob polnem zavedanju, da je življenje čudovito in da je paradiž, ki ga ima Vanessa v priimku, že na zemlji.