Mimi Podkrižnik
Po svetu hodimo tudi zato, da bi bolje videli, kako je doma: kako zvenijo domače pravljice. Tista o najlepšem mestu na svetu (pa najsi ga imamo še tako radi) ne zveni politikantsko in zmeraj bolj čudno samo na prekrasnih zahodnih koncih stare celine: recimo v Parizu, Lizboni, Madridu, ampak vse bolj tudi na vzhodu. Pred nedavnim me je navdušila Varšava, tako zelo, da me obseda vprašanje, v čem je moja zmota: uradna Varšava je tako zelo pogosto na tapeti progresivnih evropskih medijev, mesto Varšava pa se mi je prve dni letošnjega januarja zdela tako lepa tapeta; tapeta kot sinonim za čedno, čisto in urejeno mesto, tudi bogato in progresivno.
Ključ do razumevanja
Nekaj se zdi gotovo: človeštvo očitno potrebuje mite, zato pa nam jih kar naprej pripovedujejo. Pred desetletji se je v naših koncih razširil mit o milo rečeno ubogih Poljakih, ki se med vračanjem s kratkih počitnic, ki so jih preživeli ob Jadranski obali, ustavijo na Frankolovem nedaleč od Celja, potem pa tam poceni prodajo, kar Slovenci, Štajerci s Celjskega, kupiti hočejo: opremo za šotorjenje, od gorilnika do šotorskega platna, palic in klinov, celo napihljivih rokavčkov in plavutk, vmes pa še obvezni set orodjarskih ključev; takrat sem se naučila besedo gedore. Ko je bil posel sklenjen, sta bili najbrž obe strani zadovoljni, čeprav še danes ni jasno, kdo je bil v tisti zgodbi, ki bi jo po stari britanski seriji lahko naslovili Samo bedaki in konji, bedak in kdo konj. Najbrž ni nobena stran (komaj kaj uspešnega) poslovnega drobnjakarstva pripisala sebi, so pa mali ljudje na tej strani nevidne ločnice dobili občutek večvrednosti in vzvišen pogled. Ta se je ohranil še desetletja, ob živih pravljicah o domači Indiji Koromandiji pa se ta občutek zdi marsikdaj živ še danes. Kolektivna psihologija je popraskano ogledalo, v katero se tisti, ki je kolektivno kritičen in samokritičen, najbrž ne more niti noče zaljubiti.
O tem razmišljam, ko prve dni januarja hodim po sveže zasneženi Varšavi, še vsej praznično okrašeni. Tako krasno kičasta je! Zdi se mi, da čutim estetiko, ki veje iz Okornovega filma Pisma sv. Nikolaju. Drugačna je od tiste, ki smo je v božično-novoletnem času vajeni v domačih mestih, vsaj moj vtis je tak. Ker je zapadel svež sneg, je vse še bolj čarobno, magično. Skozi možgane mi, kdove zakaj, šine beseda gedore: najbrž zato, ker je prijaznost ključ do vsega. Zavrtiš ga v pravo smer, pa je vsem prijetneje, lepše. Mimoidočemu pogledam v oči, se mu prijazno nasmehnem, celo pokimam v pozdrav. Moj sogovornik, mladi Slovenec, ki študira v Varšavi, me opozori: "Poljaki ne delujejo ravno ljubeznivo, zato se ne trudi biti prijazna, če nočeš, da bo takoj jasno, da si turistka. Zase pravijo, da so kot kokos: navzven trdi, znotraj pa prijetni in sladki." Primerjava mi je všeč. Morda je res bolje biti kokos kot na primer mango, ki je mehak in slasten navzven, v jedru pa trd kot kamen. Novinarski kolega iz Gdanska Sebastian Łupak, s katerim se poznava že leta, me še odločneje postavi na trda tla, nekako v slogu, da ni vse lepo, kar se sveti.
Za Večer je razmišljal o novodobni poljski zgodbi o uspehu z (ruskim) zasukom:
"Konec decembra 2025 so tri lepe mladenke povzročile pravo senzacijo na poljskem TikToku. Oblečene v reprezentančne nogometne drese z belim orlom na prsih so govorile v brezhibni poljščini. A nekaj je bilo narobe: niso govorile o nastopih našega nogometaša Roberta Lewandowskega za domačo reprezentanco ali za FC Barcelona. Namesto tega so dejale, da bi morala Poljska zapustiti Evropsko unijo. 'Hočem polexit!' so izjavile z očarljivim glasom.
Videoposnetek si je na TikToku ogledalo na stotisoče Poljakov, večinoma mladih ljudi. A kmalu se je izkazalo, da gre za primerek ruske dezinformacije. Te 'lepotice' so z umetno inteligenco generirani deepfaki, verjetno ustvarjeni v Moskvi ali Sankt Peterburgu. Tako poljska vlada kot Evropska komisija sta izrazili resno zaskrbljenost. Lahko bi zamahnili z roko, češ da gre za očitno rusko propagando. Po drugi strani pa nedavne ankete kažejo, da je podpora polexitu zrasla že na 25 odstotkov.
Kakor pravi rek: v Kremlju odpirajo šampanjec. Za to imajo dober razlog.
Zgodba o uspehu
Ko moji prijatelji iz Londona ali Ljubljane obiščejo Varšavo ali Gdansk, govorijo o Poljski v superlativih. Vidijo bleščeče poslovne nebotičnike, trendovske restavracije in muzeje svetovnega kova. Sanje, da bi bila tudi naša mesta videti kot v Nemčiji ali na Nizozemskem, se uresničujejo. Imamo enake trgovske verige in enako luksuzno blago kakor na Zahodu. Ob sobotah stoji na parkiriščih pred nakupovalnimi središči nič koliko nadvse dragih avtomobilov. Poljaki ne objavljajo več samo počitniških fotografij z Majorke, zdaj je statusni simbol dopust na Zanzibarju. Tudi britanski tisk je opazil spremembo: v Daily Mailu objavljajo zgodbe o 'obratnem eksodusu'. Po brexitu se mnogi od milijona Poljakov, kolikor se jih je nekoč izselilo v Veliko Britanijo, vračajo domov, kajti življenjski standard v obeh državah je vse bolj primerljiv. Pred nedavnim je naš liberalni premier Donald Tusk napovedal zgodovinski vstop Poljske med 20 največjih svetovnih gospodarstev po podatkih Mednarodnega denarnega sklada. Naša gospodarska rast je 3,4-odstotna, kar je med najvišjimi v Evropi.
Zasuk po rusko
Zdi se torej, da je Poljska na zgodovinskem vrhuncu: bogatejša in varnejša je kot kdajkoli, za povrhu jo ščiti NATO, ki zdaj vključuje tudi Švedsko in Finsko v Baltski regiji. Poljska bi torej morala igrati 'prvo violino' v evropskem orkestru. A to je v veliki meri samo fasada.
Najprej zato, ker si po osmih letih populistične vladavine stranke Zakon in pravičnost (PiS) še vedno liže rane. V tem času jim je uspelo uničiti tako neodvisno sodstvo kot javne medije in izobraževalni sistem. Ženske so izgubile reproduktivne pravice, država pa je skupaj s Cerkvijo izvajala lov na čarovnice po skupnosti LGBT, ki so jo označevali za 'mavrično kugo'. Medtem ko so se državna sredstva stekala na zasebne račune desničarskih politikov, so za opozicijskimi politiki vohunili z nezakonito programsko opremo.
Obnavljanje države je zdaj naporen proces. Poljakinje se še vedno odpravljajo na tuje – v Nemčijo, na Nizozemsko ali na Češko –, da bi opravile abortus. Istospolni pari še vedno nimajo pravice do civilne partnerske zveze, kaj šele zakonske. Sodišča – vključno z vrhovnim in ustavnim – so skoraj paralizirana zaradi 'neosodnikov', imenovanih v prejšnjem režimu. Strokovnjaki za ustavno pravo in politiki se zdaj prepirajo, kateri pravni red sploh velja na Poljskem.
Hkrati se koalicija desničarskih strank že pripravlja na vnovičen prevzem oblasti po jesenskih volitvah 2027. Ti politiki v nasprotju z vsakršno logiko trdijo, da sestavljajo sedajo liberalno vlado 'agenti iz Berlina'. Poljski desničarski predsednik – nekdanji nogometni huligan Karol Nawrocki, ne, to ni šala – trdi, da bi morali danes Poljaki braniti zahodno mejo. Desnica pogosto sploh ne navaja Rusije kot primarne grožnje; namesto tega ponavljajo mantro, da nam grozita Berlin in Bruselj. Zato ne čudi, da je po najnovejših anketah pozitivno mnenje Poljakov do Nemcev padlo na najnižjo raven po letu 2008.
Ti desničarski politiki celo predlagajo, da bi morali odvzeli socialne ugodnosti ukrajinskim družinam, čeprav ti s svojim delom in davki pomembno prispevajo k poljskemu BDP-ju. Predsednik Nawrocki je dejal, da 'Ukrajinci ne bi smeli živeti bolje na Poljskem kot Poljaki'.
Na nogometnih stadionih huligani žalijo begunce, hkrati pa poveličujejo Janusza Waluśa, poljskega morilca, ki je leta 1993 v Južni Afriki umoril protirasističnega aktivista Chrisa Hanija. V razcvetu je populizem, usmerjen proti Ukrajincem, Nemčiji, skupnosti LGBT in liberalcem.
Naša zunanja politika se razgrajuje, ker se mora proevropski zunanji minister Radosław Sikorski spopadati z uradom predsednika države Nawrockega, o katerem se zdi, da verjame v Trumpov načrt za EU: da jo je treba oslabiti od znotraj.
Kaj nas sploh še združuje kot narod? Včasih sta bila ikoni Adam Małysz in Kamil Stoch, zdaj pa so poljski smučarski skakalci nekje na sredini lestvice, zato lahko Domnu Prevcu in Anžetu Lanišku samo zavidamo. Niti šport nas ne povezuje več.
Zdi se, da povprečni Poljak, ko se z dragim avtomobilom vrne iz nakupovalnega središča ali objavi selfi z Madeire, odpre družbena omrežja in zaužije vse, kar so zanj skuhali ruski troli v Sankt Peterburgu. Čedalje bolj jim verjame. Saj kako pa ne bi verjel lepi ženski v poljskem dresu?"
Pogled Evropejca na Poljsko
Guillaume Klossa je Francoz, Parižan, goreč zagovornik Evropske unije. O EU razmišlja v okviru mislišča EuropaNova, katerega ustanovitelj in predsednik je, zadnja leta je tudi redni gost Blejskega strateškega foruma Napisal je več knjig, v slovenščino je prevedena Sedem razodetij: dnevnik Evropejca v času covida, pred štirimi leti je izdal manifest za civilizacijo prihodnosti Evropski ponos (Fierté européenne, Manifeste pour une civilisation d’avenir). Vtis je, da nam evropskega ponosa primanjkuje, zato pa ne vemo, kam gremo. Ko v dnevih okrog svetih treh kraljev listam poljsko časopisje, v njem v zvezi z EU večkrat naletim na besedo muzej, celo mavzolej … Francoz Guillaume Klossa ima po očetovi strani poljske korenine, zato so njegove oči uprte tudi na Poljsko. Kako tudi ne bi bile! Poljska je s 37 milijoni Poljakov preveč pomembna, da ne bi bila v ospredju Evropejcev, zagotovo tistih, ki se še močno čutijo kot Evropejci. "Poljska piše zgodbo o uspehu in ima zdaj na oblasti politično elito, ki po mojem mnenju — v mislih imam Donalda Tuska — ne naredi dovolj, da bi ponosno nosila svojo evropejskost. Da so lahko zmagali na volitvah, so potisnili Evropo rahlo pod radar, kar je taktična napaka," razmišlja Klossa in brž prida, kako je treba v teh nezanesljivih časih razumeti večinski strah Poljakov pred Rusi. "Z Rusijo imajo staro zgodbo, ki je ne vi, Slovenci, ne mi, Francozi, ne moremo razumeti. Vi v resnici nimate prave izkušnje z Rusijo, saj ste bili vedno oddaljeni od nje, nas pa je skozi zgodovino vselej rahlo fascinirala … Toda Poljakom je jasno, da so jih Rusi pripravljeni napasti. Putin ne pozna mere. To je očitno."
Pomnik neslavne preteklosti
S tem tako kritičnim pogledom novinarskega kolega Sebastiana Łupaka v mislih se v Palači kulture in znanosti v središču Varšave z dvigalom povzpnem v 30. nadstropje. Impozantna stavba, visoka 231 metrov, s številnimi gledališkimi, koncertnimi dvoranami in kinodvoranami, muzeji ter še z več kot sto drugimi ustanovami, je iz leta 1955 in "darilo Sovjetske zveze poljskemu narodu". Kolikor mogoče visoko jo je dal postaviti Stalin, veliki Poljaki pa je kljub zgodovinski zameri do Moskve, kljub dilemam in razklanosti v lastnih vrstah naposled nikoli niso podrli …
S terase se na vse strani neba razgledam po sveže zasneženem mestu, tako nedolžno belem in, ker se v Varšavi hitro naredi noč, tako temnečem hkrati. Pred očmi se mi razgrne črno-beli svet, kakor se zdijo črno-beli tudi časi drugod na stari celini. Pa vendar se obenem vedno in povsod prižigajo tudi luči …
Poljska in ukrajinski begunci
Poljska vlada je 21. januarja sprejela predlog zakona, s katerim bo postopoma odpravila ukrepe za pomoč ukrajinskim beguncem. Te je s posebnim zakonom, katerega ključne določbe bodo prenesli v splošno zakonodajo o zaščiti tujcev, uvedla po ruski invaziji na Ukrajino leta 2022. Z zakonom o pomoči ukrajinskim državljanom iz leta 2022 so na Poljskem za ukrajinske begunce poenostavili pravila o prebivanju, zaposlovanju, socialnih prejemkih ter dostopu do zdravstvenega zavarovanja in izobraževanja.
V skladu z v torek sprejetim predlogom zakona, ki naj bi veljal od 5. marca, bo vlada v Varšavi ta sistem olajšav odpravila in ga nadomestila z enotnim sistemov začasne zaščite za vse tujce. Tako naj bi bili po novem do zdravstvenega zavarovanja upravičeni samo mladoletniki in zaposleni, žrtve mučenja in posilstev ter ranljivi odrasli. Za brezposelne Ukrajince bodo veljala enaka pravila kot za brezposelne Poljake, pomoč v hrani in bivališčih pa bodo zagotovili samo ranljivim skupinam. (sta)
Obiščite spletno stran brez oglasov.
