Plača je pomembna, a ni edino, kar delavca, delavko drži pokonci. "Človek potrebuje tudi dostojanstvo." Po mnenju čistilke Jožice Korošec je dostojen standard preprost: dostopno stanovanje, obvladljivi stroški, varnost v starosti in občutek, da te sistem ne kaznuje zato, ker delaš. "Ne prosimo. Delamo. Samo živeli bi radi malo manj na tesno," je rekla ena od naših sogovornic v tokratni prilogi V soboto, v kateri smo o plači, preživetju in standardih bivanja nasploh govorili z zaposlenimi različnih poklicev v več panogah in iz različnih krajev. Niso vsi na minimalcu in so, tudi glede na leta oziroma delovno dobo, v različnem položaju, a skupno jim je izpostavljanje pomena vrednosti dela, ki presega zgolj plačo. Tudi delavci, tako kot delodajalci, opažajo, da dvig minimalne plače, ki sledi povečanim življenjskim stroškom, neizogibno zadeva preostale plače in razporejenosti na plačni lestvici. Jasno je že leta - ponavlja se kot neomajna centrifuga, ki izžema - da so plače preveč obdavčene, stroški dela pa za podjetja najzajetnejši zalogaj.
Ponavlja se kot neomajna centrifuga, ki izžema
A, glede na realnost sploh ne populistično, kot je sicer lastno zlasti predvolilni politični retoriki, oblikovalec kovin z železarskih Raven na Koroškem Valentin Česnik pravi, da bi premnogi lastniki in poslovodstva tudi ob manj obdavčenih plačah našli kako luknjo, da morebitne manjše obdavčitve plač ne bi prelili v izplačila delavcem. Prej in raje bi si kupili še kakšno jahto, doda Česnik. Po 39 letih delovne dobe v fabriki je izkusil ali opazoval vse možne cikle - od kriz, prisilk, stečajev do razcvetov trga in ustalitve v stabilnem podjetju. In trendi, ki jih nasploh zaznava v industriji, niso nujno razvojni. Zlasti v podjetjih, kjer delavsko plačo pojmujejo izključno kot strošek. Posebno ne tam, kjer ne uvidijo, da dodana vrednost ne pride sama od sebe, temveč jo vselej soustvarijo delavci z znanji, veščinami, ne nazadnje s predanostjo, lojalnostjo podjetju in še vedno tudi s solidarnostjo v kolektivih. Seveda se delodajalcem (utemeljeno) zdi, da je pripadnosti in zavezanosti danes manj. Mlajši v povprečju (naj)prej vprašajo po plači oziroma neto izplačilu, se tudi manj navežejo na firmo, lažje prehajajo med zaposlitvami in stalna, dokončna zaposlitev tudi ni nujno cilj, kot je morebiti bila ena od vrednot preteklosti. Sindikalne izlete so pač zamenjali tako imenovani teambuildingi, ki so marsikdaj tudi na silo poskus zbliževanj v temelju nezdružljivega. Ni pa nujno tako. Konflikt med delom in kapitalom bo ostal neizogiben v podjetjih, kjer bo delavec že od daleč zaznal predvsem krivice namesto poštenega prepoznavanja njegovega prispevka k dobičku.
Vlada Roberta Goloba je ob izteku mandata z dvigom minimalne plače seveda potegnila predvolilno potezo, kot jo je že z božičnico, a tudi odzivi iz delodajalskih združenj so bolj politični kot čisto poenoten gospodarski glas. Da gre za "ekonomsko surov rez v stroške dela, odklopljen od gospodarske realnosti", za "nevarno predvolilno potezo" in celo "žebelj v krsto gospodarstva", smo se naposlušali v zadnjih tednih. Argumentacija se je pri obeh ukrepih oziroma običajno kar pri vsakem v prid delavstvu odvije po zdaj že znanem vzorcu: gospodarske panoge ne bodo preživele, podjetja bodo le še bolj izgubljala svojo konkurenčnost in trge, zato se bodo prisiljena seliti drugam, odpuščati. Da bodo sledile nove podražitve, sploh v storitvenih dejavnostih, je sicer verjetna posledica, o kateri govorijo nekateri. Seveda gre tudi ali predvsem za vprašanje življenjskega standarda, ne le v zvezi z minimalno plačo, ampak nasploh, tudi v povezavi z izjemnimi razlikami med ljudmi, ki so se z leti poglabljale. Zdi se, da najbolj bogatih ta trend ni ravno (z)motil. A tudi med njimi so razlike, morda najbolj v odnosu do zaposlenih, pa tudi v širši družbeni odgovornosti.
Da vlada oziroma koalicija ob zaokrožitvi štirih let pomembno posodablja še zakon o udeležbi delavcev pri dobičku ob davčni olajšavi, je dobra odločitev, gledano v predvolilni luči ali pač ne. Kot nakazujejo tudi prvi komentarji po drugem branju zakona v državnem zboru, med drugim tudi v političnem pogledu ne nepomembnega odziva predsednika Kluba slovenskih podjetnikov (SBC) Joca Pečečnika, bo "dobronameren" zakon večstransko koristen za vse, tudi za delodajalce. Zakon o participaciji zaposlenih pri dobičku in shemo delniškega nagrajevanja zaposlenih so namreč obljubljale vse vlade v zadnjih dvajsetih letih, zdaj veljavni zakon medtem ni deloval. Nezanemarljiv detajl je, da bodo ob tem morale tudi plače v podjetjih realno rasti, ob nagrajevanju oziroma vključenosti v razpoložljive sheme pa bo mogoče računati tudi na večjo motiviranost zaposlenih. Izražene bojazni iz sindikalnih vrst o prelivanju rasti plač v izplačilo dobička so v celotnem kontekstu in glede na trenutno situacijo drugotnega pomena. Pride tudi čas za pohvalo, kot je zapisal Pečečnik. Predvolilno "ugoden" ali ne, bi lahko bil zaokrožen paket pa vendarle večstransko koristen.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
