(REPORTAŽA) Po sledeh večne glasbe: Všeč mi je Chopin

Slišimo, kar hočemo slišati, in vidimo predvsem tisto, kar si želimo, da bi nam zaplesalo pred očmi. Recimo, da smo se podali po sledeh glasbe, večne glasbe Frédérica Chopina, zato nam v ušesih odzvanjajo klavirski napevi, od mazurk in polonez do preludijev, nokturnov, impromptujev in še mnogo drugega. O vsej tej lepoti, božanski lepoti chopinovske harmonije, zna po dolgem in počez pripovedovati prav tako književnost, zato prisluhnimo še njej. Medtem pa se za znamenitim poljsko-francoskim skladateljem, pianistom in učiteljem podajmo v Varšavo, da se bomo lahko zatem z njim sprehodili po Parizu, od tam pa skočimo v Nohant v osrednjo Francijo in na kratko celo na Majorko. In obenem še fantazirajmo, kako bi lahko, tako kot Poljaki in Francozi svojega Chopina, mi v družbeni zavesti in turizmu izpostavili … Ipavce na primer.

A najprej poletimo v Varšavo, Chopinovo mesto, kjer bomo pristali na mednarodnem letališču Chopin. Ime letališča ni nepomembno, saj pove o družbi več, kot si ta predstavlja: koga narod vsaj nezavedno, če ne zavestno slavi, kdo so njegovi junaki. Tujcu takoj pade v oči, kaj je v družbenem ospredju: kultura ali politika, znanost ali kakšna druga megalomanija. Kdo kolektivno uteleša prestiž? Kateri junak naj bi bil v družbi brand? Kdo je domača zakladnica? V Varšavi tujca, takoj ko stopi na poljska tla, pozdravi Chopin, v Parizu Charles de Gaulle, v Benetkah Marco Polo, v Salzburgu Mozart, na Madeiri Christiano Ronaldo, v Beogradu Nikola Tesla, pri nas Jože Pučnik. Predstavljam si povprečno radovednega tujca, ki prvič sliši za očeta slovenske države in bi rad vedel, kakšno mesto ima v nacionalni mitologiji, potem pa o njem ne najde domala ničesar; zagotovo ne tam, kjer hodi kot turist … Toda zdaj smo mi turisti na Poljskem in sledimo Chopinu, čudoviti glasbi tega svetovno znanega muzika, ki se je leta 1810 rodil v vasi Żelazowa Wola, pri komaj 39-ih pa umrl v Parizu. Ne bomo šli na izlet v njegovo domačo vas, od glavnega mesta oddaljeno okoli petdeset kilometrov, in tako niti vstopili v njegovo rojstno hišo. Zato pa hodimo za njim po Varšavi, kjer je preživel prvi dve desetletji kratkega življenja, preden se je po očetu Francoz odpravil v Pariz in se nikdar več vrnil domov.

Ne le talentiran, temveč genialen

Kje lahko torej srečamo Chopina, človeka, ki je človeštvu jasno pokazal, da je nekaj nadarjenost, nekaj drugega pa genialnost? Sam ni imel le talenta, bil je genij. V varšavskem parku Łazienki stoji njegov bronasti kip ob ribniku, ob katerem je poleti ob nedeljah mogoče prisluhniti brezplačnemu klavirskemu koncertu. Predstavljati si je, da je razpoloženje čudovito: narava in klavir igrata štiriročno. Tudi pozimi lahko vsak večer uživate na koncertu v Koncertni dvorani Fryderyk, kjer je 6. januarja denimo Chopinov recital pripravil znani pianist Maciej Poliszewski. Na koncu nam je zaigral znamenito Polonezo v As-duru, tako imenovano Herojsko. Chopin jo je napisal leta 1842 v Nohantu v osrednji Franciji, v hiši svoje ljubice in prijateljice, francoske pisateljice George Sand. Literatka je pohvalila njeno moč, energijo, heroizem .., ki so po svoje napovedovali prevratno pomad 1848 in še danes ohranjajo magnetizem. Da je klasična glasba turistični magnet, se v resnici zavedajo marsikje: v Benetkah denimo je mogoče vsak večer na koncert Vivaldijeve glasbe. Predstavljam si, da smo tudi pri nas posvojili ta pristop: vsak dan možnost odkrivanja zgodbe o Ipavcih, znamenitih skladateljih in zdravnikih iz Šentjurja, vsak večer možnost Ipavčevega koncerta, kar naprej krepitev branda Ipavec, v ozadju vedno znova Serenada za godalni orkester Benjamina Ipavca, nekdo piše že n-ti roman o Ipavcih … Ah, vrnimo se v realnost in v Chopinovo Varšavo.

O Chopinu je mogoče domala vse izvedeti v njegovem muzeju v palači Ostrogski, ki je letos zaradi obnove zaprta. Škoda, najbrž reče človek, ki obstane pred zaprtimi vrati, a nič zato. Literarni turizem se mi od nekdaj zdi najbolj zanimiva dogodivščina, zato vzamem v roke biografski roman Frédéric Chopin: Burno življenje, ki ga je leta 1961 napisal francoski pisatelj Jean Rousselot (slovenski prevod je tri leta mlajši), in se po tej knjigi podam po njegovih poteh. Tako si med drugim lažje predstavljam, kje je čudežni deček hodil v šolo, kje se je družil z vrstniki, kje je javno nastopal. Izvem tudi, da je družina Chopin – oče je bil učitelj francoščine – nekoč stanovala v Saksonski palači, ki so jo med drugo svetovno vojno Nemci porušili do tal; ohranil se je le fragment arkad, pod katerimi je danes grob neznanega vojaka z večnim plamenom in častno stražo … Če pa še vedno stojite pred zaprtimi vrati muzejske palače, se ozrite vsaj naokoli: znašli ste se v chopinovskem predelu mesta. Lučaj stran je Narodni inštitut Fryderyka Chopina, celo motel, poimenovan po njem in opremljen v glasbenem slogu. Za povrhu je po mestu razporejenih še petnajst interaktivnih klopi iz črnega granita, na katerih pritisnete gumb in zaigral vam bo Chopin, najsi nokturno ali valček, morda mazurko. Če poskenirate QR-kodo, izveste še marsikaj zanimivega o glasbenikovem življenju, na klopi pa je tudi zemljevid z označenimi preostalimi postanki; povabilo na samostojni sprehod s krasno zvočno kuliso. Zagotovo ne boste mogli mimo cerkve Svetega Križa, v kateri je, kakor je Chopin po svoje kar sam poskrbel za mit, shranjeno njegovo srce. Ker se je bal, da ga bodo v Franciji živega pokopali, je zahteval, da mu izrežejo srce in to odnesejo v domovino, na Poljsko; to je potem storila njegova sestra Ludwika, ki ga je v kristalnem kozarcu, napolnjenem s konjakom, odpeljala v Varšavo, kjer so ga vzidali v steber omenjene baročne cerkve. Telo so pokopali na pariškem pokopališču Père-Lachaise, kamor na njegov grob od nekdaj romajo občudovalci … Vse to in še mnogo več vam lahko kajpada pove tudi lokalni vodnik, ki vas vodi po Chopinovi Varšavi: med drugim postane pred Radziwiłłovo oziroma današnjo predsedniško palačo, v kateri je imel Chopin pri komaj osmih letih prvi javni koncert, pa še pred palačama Kazimierzowski in Czapski, v katerih je stanovala njegova družina …

Toda v veliki Varšavi je mlademu geniju kmalu postalo pretesno, leta 1831 ga je pri enaindvajsetih poklical mnogo večji Pariz. Čeprav je bil na Poljskem že prava zvezda in je imel za seboj tudi koncerte v Pragi, Dresdnu in na Dunaju, se je kakor vsak pravi odisej podal na dolgo potovanje v upanju, da se bo nekoč vrnil domov. Zaradi političnih viharjev in tuberkuloze, ki ga je prehitro pokopala, se mu želja ni uresničila.

Obožujem vas!

V francoskem mestu luči ne manjka lokacij, ki so tako ali drugače zaznamovale Chopinovo življenje in delo. Na bulvarju Poissonnière na primer je v petem nadstropju hiše št. 27 imel svoje prvo stanovanje s čudovitim razgledom na ulice od Montmartra do Panteona. Pariška hrup in sivina, mešanica romantične ležernosti in svetovljanstva, sta ga, kakor se je z romanom Frédéric Chopin: Burno življenje ohranilo tudi v književnosti, scela prevzela. Še druga lokacija: v Hôtelu Cromot du Bourg na ulici Cadet v devetem okrožju je 26. februarja 1832 odigral prvi javni koncert in se prebil v pariško intelektualno-umetniško elito. Koncertno dvorano je vodil Camille Pleyel, sin ustanovitelja slavnih klavirjev Pleyel. Pozneje je živel na Chaussée d’Antin, kjer je intenzivno poučeval, od leta 1842 pa v elegantnem Squaru d’Orléans, kjer je organiziral glasbene večere in promoviral najboljše učence, kot so bili Jane Stirling, Karol Mikuli in Marcelina Czartoryska. V bližini je stanovala njegova muza George Sand, ki mu je nekoč, ko sta se komaj spoznavala, na listek napisala: Obožujem vas! V Parizu sta se vrtela v istih krogih, v katerih so se dobivali še Balzac, Victor Hugo, Liszt in njegova Marie d’Agoult pa še Delacroix in mnogi drugi protagonisti zgodovine. George Sand, ki je imela za seboj že nič koliko ljubezenskih zgodb, tudi strastno razmerje z Alfredom de Mussetom, se je šest let mlajšemu Chopinu, kakor je zapisal Jean Rousselot, sprva zdela vulgarna, tako v čustvih kot v obnašanju. Za tisti čas predrzno je nosila hlače in turban, v rokah pa vrtela cigaro za cigaro. In vendar sta si s Chopinom z ramo ob rami stala skoraj desetletje, od leta 1839 do 1847., vmes pa tudi veliko hodila vštric.

Kakor je med drugim mogoče prebrati v knjigi Landhäuser auf Mallorca (Taschen), se je 8. novembra 1838 na Palmi de Mallorci izkrcala manjša skupina tujcev, med katerimi sta bila, kakor je završalo med domačini, tudi znameniti skladatelj in pianist ter baronica Aurore Dudevant, znana kot George Sand; prišla sta s Solange in Mauriceom, njenima otrokoma. Toda na Balearih ni bilo, kakor so jeseni zmotno pričakovali, nič kaj prijetno, ampak predvsem deževno in vlažno, jetični Chopin se je močno prehladil in na veliko bljuval kri. Trije meseci, preživeti na otoku, so se pokazali za čisto katastrofo, čeprav so se s Palme kmalu preselili v vasico Valldemossa, kjer so stanovali v nekdanjih celicah kartuzijanskega samostana in je Chopin tudi tam skladal na pleyelu … Toda antipatija je bila obojestranska: Chopin in posebno George Sand nista marala Majorke, Majorčani pa ne njiju, zato ker sta živela v smrtnem grehu. O tem groznem otoku opic brez vsakršnega intelektualnega življenja je George Sand leta 1842 napisala bridko avtobiografsko pripoved Un hiver à Majorque (Zima na Majorki). Njuna prigoda z Balearov, ki so se pokazali bolj za pekel kot paradiž, je danes lepa zgodba o literarno-umetniškem turizmu: v Valldemossi je odprt muzej Frédérica Chopina in George Sand.

S podobno radovednostjo je mogoče obiskati tudi muzejsko hišo George Sand v Nohantu, v pokrajini Berry v osrednji Franciji. Prekrasen dvorec s čudovitim angleškim parkom je leta 1793 kupil že oče pisateljice, ki se je rodila kot Aurore Dupin, potem pa postala Dudevant po možu, od katerega se je ločila po devetih letih zakona. Na svojem krasnem posestvu, ki ga je kar naprej prenavljala in je med drugim predstavljeno v knjigi Maisons d’artistes (Art&Décoration, Massin), je redno gostila velika imena iz prve polovice 19. stoletja: Balzaca, Flauberta, Delacroixa, Victorja Hugoja, Liszta in Marie d’Agoult. V hiši je imel tudi Chopin lastno sobo, v kateri je na svojem pleyelu, prenesenem iz Pariza, dokončal ali napisal številna pomembna dela: recimo slovito Sonato št. 2 v b-molu op. 35. Po razhodu z nekonvencionalno intelektualko, ki je proti koncu njunega razmerja zanj skrbela skoraj že materinsko, ni ustvaril nič več zares pomembnega. S svojo nežnostjo in čedalje hujšimi bolečinami je bil vitalno preveč odvisen od njene svobodne misli in ženske ognjevitosti, od njene življenjske sile … Februarja 1848 je tako v salonih Pleyel na ulici Rochechouart št. 22 odigral svoj zadnji pariški koncert in se simbolično poslovil. Fizično je umrl 17. oktobra 1849 v stanovanju na trgu Vendôme.

Od genija do mita

Geniji, kot je bil Chopin, se rodijo enkrat na petdeset let, miti, kakršen je v najbolj pozitivnem pomenu besede postal prav tako Chopin, pa se naredijo; naredijo se s ponosom. V času zgodbarjenja (storytellinga) bolj kot kdaj prej vemo, da si ljudje želijo anekdot o posameznikih, sploh genialnih, če ne samo nadarjenih. Zanimajo jih peripetije iz njihovega življenja, njihove obsesije, norije … Zato vsakič, ko se vozim na obisk v otroštvo na ulici skladateljev Ipavcev, pomislim, češ, še ena krasna, a vse bolj omledna zgodba, ki je ne znamo turistično prodati. Zgodba o Ipavcih, ki je ne znamo nacionalno obuditi (s tematsko potjo po Po sledeh Ipavcev na primer), ki je ne zmoremo na novo očlovečiti in (s festivali denimo) razširiti na nove generacije, ki je ne zmoremo popularizirati (v šolah) ter prenesti v kolektivni imaginarij, niti v domačega slovenskega, kaj šele (s turisti) v tujega … pa čeprav je Gustav Ipavec zložil lepo pesem Slovenec sem. Morda pa vsega tega niti nočemo.