/ PETEK, 16. OKTOBER
Ne morem verjeti, da ne najdem ključev. Dan prej sem zgubil vse ključe. Od sedanjega stanovanja, rezervne ključe hiše staršev in najpomembnejše – od svojega Placa. Za vse, ki ne veste, Plac je moje glasbeno zatočišče, preurejena pisarnica, ki jo najemam v bivši Tobačni tovarni v Ljubljani. Do te nujno rabim dostop, ker dokončujemo novo pesem, Palačinke, ki izide 28. oktobra, če bo vse po sreči. Za dokončanje novega komada manjkajo samo še moji spremljevalni vokali, shranjeni na disku, do katerega zdaj nimam dostopa. Ključe sicer iščem že od srede. Tu je vredno omeniti, da sem v življenju začasno izgubil veliko stvari, zaradi česar sem razvil izjemno temeljitost pri iskanju izgubljenih predmetov in neomajno samozavest, da sem sposoben vse najti. Do zdaj sem očitno imel srečo. Obsedeno nadaljujem iskanje. S kolesom se dvakrat odpeljem po poti, kjer menim, da sem ključe izgubil. Preverim pri vratarju Tobačne, kličem dve policijski enoti in seveda obrnem stanovanje na glavo. Ključev ni. Kljub nejeveri se odločim, da je morda pametno, da pišem lastniku Placa, v upanju, da ima rezervni ključ, to se mi zdi samoumevno. Dan mine v znamenju iskanja ključev. Lastnik Placa se do večera ne javi. Sklenem, da ne bom nikoli več izgubil ključev, in večer preživim v iskanju najboljše sledilne naprave za ključe. Zaspim z občutkom negotovosti v trebuhu.
/ SOBOTA, 17. OKTOBER
Dopoldne še vedno potiho pregledujem že stokrat pregledane kotičke stanovanja v upanju, da se nekje čudežno pojavijo ključi. Po novem valu obupanja nad uspehom se lotim planiranja snemanja drugega dela videospota, ki nas čaka v petek. Prvi del smo z režiserjem Janom Jordanom in igralko Injo Zalto posneli že prejšnji teden. Drugi del snemanja je bolj zahteven, saj na zunanji lokaciji postavljamo dnevno sobo. Eva Slana je naša scenografka in soba ima stene, kavče, luči, ni da ni. Malo si želimo podobnosti s sceno, ki smo jo postavili za slikanje teden prej. Dnevna soba bo rdeča nit videospota in koncerta.
Kličem okoli, kot da mi gori pod nogami, in se dogovarjam o lokaciji, kostumih, časovnici, scenografiji in zaradi narave videospota – projektorju. Sovražim klicati ljudi, ki jih ne poznam, zbirati ponudbe in se pogajati o denarju. Na srečo mi pri vsem priskoči na pomoč organizacijski guru in na mojo srečo tudi moj menedžer Andrej Žgank. Priskrbi ponudbe želenih lokacij, nato pa se skupaj s preostalim delom ekipe za snemanje pogovorimo o ustreznosti. Nekako nam uspe narediti plan, malo nas sicer skrbi odvisnost od vremena, ampak do zdaj smo se še vedno znašli. Vmes nekajkrat preverim na svojem telefonu, če je kaj novega glede ključev. Popoldne se odločim poslati še mail. Res rabim ključe. Predno zaspim, dobim odgovor, da lahko po nov ključ pridem v ponedeljek. Ko ugotovim, da na to ne morem vplivati, se sprijaznim, pišem Tomiju in poskušam preostanek sobote preživeti v bolj sproščenem vzdušju, kar mi začuda uspe. Jutri me čaka pomemben dan, prve vaje za moj največji koncert letos.
/ NEDELJA, 18. OKTOBER
Zbudim se na trnih. Imamo prve vaje za koncert v Siti teatru 28. novembra (ja, točno en mesec po izidu Palačink). Koncert bo iz več razlogov nekaj posebnega, zato bodo tudi vaje malo drugačne. Prvič bomo na koncertu imeli back vokalistke, hkrati pa bomo prvič predstavljali delček novega glasbenega poglavja. To pomeni, da bom imel prvič vaje s pevkama, prav tako moramo na teh vajah doreči aranžmaje za izvedbo novih komadov. Skrbi me, da se nisem zadosti pripravil, čeprav sem se pripravljal kar veliko. Pevki prideta prvi, pet minut pred dogovorjenim časom, seveda vem, da bo bend pozen, me pa preseneti, da zamujajo samo pet minut (celo bobnar Pavel). Vzdušje je sproščeno in po prvih desetih minutah vaje stečejo. No, ko s pevkama zaigramo komad Tebe ni, po izvedbi za par sekund obsedimo. Nato Pavel reče, da "ta komad ni še nikol zvenel tok dobr". Res je. Igranje je užitek, aranžmaji se gradijo sami od sebe (v resnici jih gradijo moji izjemni glasbeniki in pevki), novi komadi zazvenijo, vaje pa minejo prehitro. Če bi bilo vse v življenju tako nagrajujoče, bi bilo že kičasto. Zvečer zaspim hvaležen, da imam kljub vsem izzivom priložnost doživeti trenutke, ko se vse poklopi.
/ PONEDELJEK, 19. OKTOBER
Ključiiiiiiii. V resnici jih ne dobim čisto takoj, vendar mi po nepotrebnih zapletih uspe. Popoldne tako tečem do Placa in pošljem Tomiju svoje vokale in čakam na odziv. Snemanje vokalov in vse, kar je povezano z njimi, mi povzroča stres. Vedno je še treba kaj popraviti, kaj dopolniti, skratka, vedno gre kaj narobe. Bližje ko so zaključevanje komada in roki za oddajo, večji je kaos. Malo na trnih, da ne bo to to in da bo treba še snemati. Zvečer se slišiva. Jutri se dobiva za back vokale, da skupaj posnameva. Itak. Ne vem, ali sem kaj drugega pričakoval. Vseeno se mi zdi dobro, da bova morda že jutri rešila vse težave. Na srečo poznam veliko bendov, ki imajo enake probleme. Vsaj nisem edini.
/ TOREK, 20. OKTOBER
Ves dan pričakujem srečanje s Tomijem. Vem, da morava zaključiti. Da se morava tako kot o vokalih odločiti, kaj se bo zgodilo s komadom, ki je, mimogrede, na izid čakal deset let, medtem pa postal tako imenovani fan favourite, ker ga sam že zadnjih pet let igram na vsakem koncertu. To je del koncerta, ko bend počiva, jaz pa z akustično kitaro izlivam svoja čustva na pleča poslušalcev. Nazaj na snemanje. Ker imam izkušnje prvega albuma, vem, da je v zadnjih fazah potrebna neizprosnost – kar ne služi komadu, mora ven. Predno se lotiva snemanja back vokalov, komadu vzameva tretjo kitico, kar je težko, ker sem nanjo navezan, vem pa, da nima velike dodane vrednosti. Tomi je skeptičen, jaz pa vem, da je to nujno, ker se sicer komad malo vleče. Po par urah dela in snemanja vokalov nama uspe. Komad se kljub iztrgani kitici z dodatnimi back vokali poveže v celoto in z izostrenim rezilom zareže direktno v srce.
/ SREDA, 21. OKTOBER
Ker je bil vikend (spet) zelo deloven, se mi zdi, da bi moral biti že petek. Na žalost ni. Oddelam in pogledam, kaj je še ostalo nepostorjeno. Večinoma koordiniranje, organizacija in drugi neromantični vidiki glasbe. Popoldne zavijem v fitnes, ker zadnje čase brez njega ne bi zdržal tempa in pritiskov. Dobro dene, oddahnem si. Zvečer me na mailu čaka prvi mix. Nekaj popravkov še bo, ampak vem, da je to to. Pošljem Janu, ker ga potrebuje za planiranje snemanja videospota v petek. Mogoče se bo na koncu vendarle vse izšlo. Zvečer odidem na koncert v Kino Šiška, kjer bend Jet Black Diamonds predstavlja svojo drugo plato. Koncert je carski. Na splošno grem vedno zelo rad v Kino Šiška na koncerte meni ljubih glasbenih kolegov, ker so tam vsi glasbeni kolegi in somišljeniki, zato se pogovori zavlečejo pozno v noč. Najdlje zafilozofirava z Borisom iz Kokosyjev – o uspehu, izzivih in da je treba biti hvaležen, da lahko ustvarjamo glasbo. Želi me prepričati, da je za dobre komade treba biti v življenju tako ali drugače na psu. S tem se samo deloma strinjam, a priznam, da sem najboljše vrstice spisal v težkih trenutkih. Tudi prihajajoče Palačinke so take. Prvič dam izjavo za 24ur in všeč mi je. Člani benda Cona40 mi posodijo dežnik, da se v dežju prebijem do avta, jaz pa njim v zameno prevoz do afterja. Tam se zadržim kakih deset minut. Vem namreč, da me čaka nova verzija prihajajočega komada. Upam, da zadnja. V avtu na slušalkah in nato še na zvočnikih telefona prisluhnem komadu. Tomiju napišem "to je to". Po desetih letih dokončno zapečatiti tako ljub komad v digitalno obliko se zdi nenavadno. V prepletu različnih občutkov se odpeljem proti domu, predno zaspim, se posvetujem še z basistom Lukatom in on potrdi mojo "to je to" odločitev. Na srečo sem preveč utrujen, da bi mi poplava občutkov preprečila spanec.
/ ČETRTEK, 22. OKTOBER
Zjutraj me zadene realnost. Kot pričakovano, je še ogromno stvari za jutrišnje snemanje ostalo nedorečenih. Neprestano me izmenično kličejo različni člani ekipe. Ne vem, zakaj je vedno isto, ne glede na količino planiranja. Vse zadnji trenutek, ampak nekako sem sprijaznjen z usodo, samo da se jutri vse izide. Ker je vsak "to je to" treba prespati, se tudi tokrat spravim ponovno poslušati včerajšnjo zadnjo verzijo komada. Oddahnem si. Še vedno je to to. Kosilo zmečem vase, zaradi česar imam večino dneva težek občutek v trebuhu. Psičko Bino peljem na sprehod. Še vedno se boji moških. Še zlasti, če so glasni ali na kolesu. Sprašujem se, zakaj je pod stresom, ko pa vendar nima ene resne skrbi; odkar jo imava, ima z vsemi lepe izkušnje. Nato se zavem, da tudi jaz v resnici nimam velikih skrbi. Imam streho nad glavo, imam hrano, večino stresa, ki ga doživljam, sem si izbral sam, kar je velik privilegij. Pristopicljava do parka, jaz izgubljen v svojih mislih, ona z repom med nogami, ker je minuto prej mimo prišel gaser na skiroju (teh se še posebno boji). Tam jo čaka njena dobra pasja prijateljica Fibi (Pheobi? Ne vem, kako se napiše.). Ko jo vidim brezskrbno divjati po travniku, se zbudi tudi moj
serotonin.
