Ko v spomin prikličem svoja srednješolska leta (konec 70-ih in začetek 80-ih prejšnjega stoletja), ne morem mimo ene prvih drugogimnazijskih zapovedi, da si lahko karkoli, le šminker ne. Pa nam, fazanom, ki smo se na Drugo zgrnili iz vseh delov Maribora in vseh smeri okrog njega, sprva sploh ni bilo jasno, za kaj gre. A smo doumeli bliskovito hitro: "Čuj, na Prvi poslušajo disko, se oblačijo v Trstu, v pisane hlače na rob, v roza in rumene čeveljčke, v lepe srajčke in puloverje. Na Drugi dovolimo vse. Le šminkerjev ne maramo. Lahko si roker, darker, karkoli, alternativec ali celo panker. Samo šminker ne bodi!"
Malo besedne zgodovine
Beseda punk je celo na "Drugi, kjer je bilo dovoljeno vse", zvenela slabšalno. Če smo iskreni, je takrat nismo niti dobro razumeli. Punk smo povezovali z nečim slabim, čeprav nismo vedeli s čim. Beseda punk je bila že od nekdaj izrazito slabšalna. V 16. stoletju jo je uporabljal celo William Shakespeare, z njo je označeval prostitutko. To je veljalo nekaj stoletij, nato pa so v ZDA z besedo punk slengovsko opisovali ničvredneže, mlade prestopnike, huligane ali nepomembneže. V 50-ih in 60-ih letih je bil punk žaljivka za mladostnika, ki velja za nesposobnega, nevrednega spoštovanja ali problematičnega. Slaba popotnica novi kulturi, torej.
Minilo je še desetletje ali dve, ko so kot punk rock v ZDA označili novo, surovo, neposredno in uporniško rockovsko glasbo. In sredi 70-ih so pripadniki tega novega, skoraj revolucionarnega gibanja izraz punk rock sprejeli za svojega. Žaljivko so mirno prevzeli in jo spremenili v simbol ponosa in uporništva.
Rojstvo punka
Zagotovo ste že doumeli, da punk še zdaleč ni samo glasba. Punk je bil veliko več kot glasbeni slog. Punk je bil upor: kulturni upor proti velikemu, profesionaliziranemu rocku 70-ih let, upor proti družbenemu konformizmu, upor proti ideji, da moraš biti virtuoz, bogat ali povezan z industrijo, da lahko ustvariš glasbo.
Razvijal se je po dveh tirih: začelo se je v ZDA že v letu 1974, nadaljevalo na drugi strani Velike luže, kje drugje kot v Veliki Britaniji, kjer je punk v nekaj letih dosegel vrhunec. Medtem ko so se v ZDA upirali predvsem priljubljenim glasbenim trendom, so se v Veliki Britaniji začeli upirati vsemu, tudi ali predvsem družbeno in politično. Punk je bliskovito pridobival privržence. Mladi so že tako ali tako revolucionarji po duši in jih niti ni bilo treba pretirano nagovarjati. Čudno pa je bilo, da se je za punkerje izrekalo vse več starejših, tistih iz srednje in celo stare generacije.
Osnovna glasbena ideja je bila preprostost: kratke pesmi, hitri ritmi, malo akordov, glasne kitare, neposredno petje. Čim bolj preprosti teksti, kratki, zato pa provokativni do skrajnosti. Svoje je dodala še punkerska kultura oblačenja, ki je bila popolno nasprotje šminkerski: raztrgane majice, usnje, varnostne zaponke, verige, pobarvani ali nenavadno ostriženi lasje. Punk moda je bila sprva namenoma poceni, provokativna in proti "dobremu okusu", šele pozneje, ko so se tudi njeni glavni junaki začeli obračati h komercialnemu, je prav tako postala industrija. Svoje je dodalo slovito načelo DIY (Do It Yourself = naredi sam). Ustanovi svoj bend, organiziraj koncert, natisni plakat, izdaj ploščo sam. Če znaš tri akorde, lahko ustanoviš bend. Iz tega je nastala ogromna neodvisna glasbena scena. Punk je eksplodiral.
Junaki
Punk se je začel glasbeno oblikovati leta 1974, ko so se v znamenitem newyorškem klubu CBGB zbirali člani skupin Ramones, Televison, Blondie in Talking Heads ter posamezniki in posameznice, kot je legendarna Patti Smith. Družili so se navdušenci nad novimi trendi v rocku, ki so se že nekaj let sramežljivo vrteli po skritih newyorških kotičkih. Skupina Velvet Underground in njen umetniški vodja Andy Warhol sta sicer sodila med velikane, še ne tako zvezdniški je bil Billy Idol z The Stoogesi, ki so navduševali s surovo glasbo in provokativnimi nastopi, New York Dolls, ki so nekoliko po svoje interpretirali glam rock, ali MC5 s svojo eksplozivno glasbo in političnim radikalizmom. Ti izvajalci so dokazovali, da je lahko rock tudi neposreden, umazan, agresiven in povsem brez spoštovanja glasbenih pravil.
Razvoj je bil bliskovit, čeprav so ustvarjalci kmalu zavili vsak svojo pot. Ramones so še dolgo ostali zvesti punkovskim trendom, Patti Smith se je navdušila nad poezijo in umetnostjo nasploh ter ju začela povezovati z glasbo, Blondie in Talking Heads so izbrali druge glasbene smeri. A temelji so bili položeni: punk je zaživel in vse bolj prodiral tudi v Evropo, kjer je že čez nekaj let doživel vrhunec. Ko so Ramones leta 1976 prišli v London in zaigrali na legendarnem koncertu v dvorani Roundhouse, naslednji večer pa še v klubu Dingwalls, je punk dokončno osvojil srca Evropejcev. Ti nastopi so navdušili člane številnih nastajajočih britanskih skupin. Med poslušalci so bili glasbeniki iz The Damned, The Clash in Sex Pistols, ki so poslušali odprtih ust. Spoznali so namreč, kako učinkovite so lahko tudi izjemno kratke in hitre pesmi.
Nora oblikovalka
Vivienne Westwood je bila ena najpomembnejših osebnosti v zgodovini punka. Če sta bila Johnny Rotten in skupina Sex Pistols glas in zvok britanskega punka, je bila Vivienne Westwood v veliki meri njegova vizualna ustvarjalka. Leta 1971 je s partnerjem Malcolmom McLarnom odprla trgovino Let It Rock na londonski King's Road 430. Sprva sta prodajala oblačila, navdihnjena z rock'n'rollom petdesetih let. Leta 1974 sta trgovino preimenovala v Sex. Postala je zbirališče londonske alternativne mladine in eno od središč nastajajočega punka. Vivienne Westwood je začela oblikovati oblačila, ki so namenoma kršila vse modne konvencije: raztrgane majice, varnostne zaponke in verige, usnje, lateks, zadrge in pasove iz fetišistične mode. Vse skupaj je opremila s provokativnimi političnimi in seksualnimi napisi, za material je uporabljala škotski karo ter z neobičajnimi kroji ustvarila namerno neurejen videz.
Leta 1976 je trgovina dobila novo ime, Seditionaries, in postala sinonim za punkovsko modo. McLaren se je ukvarjal z glasbenim menedžerstvom in pod vplivom Westwoodove se je začel ozirati po novih skupinah, predvsem "malo utrganih". Prvi navdih je dobil že v trgovini, kjer sta Viviennine izdelke prodajala Glen Matlock, prvi basist Sex Pistols, in Pamela Rooke, znana kot Jordan, ki je s svojo ekstremno pričesko, ličenjem in oblačenjem postala ena prvih pravih punkovskih ikon. Punk rock je nezadržno prodiral v zavest mladih v Veliki Britaniji!
Eksplozija
Pravcata eksplozija in neke vrste glasbena revolucija sta sledili leta 1976, ko se je zvrstilo nekaj pomembnih dogodkov. Koncerta skupine Ramones sta dokončno odprla pot punku v Veliki Britaniji, ki je postal sinonim za upor proti brezposelnosti, proti razrednim razlikam, proti političnim elitam in proti tradicionalni družbi in njenim normam nasploh. Skupino Sex Pistols, ki jo še danes štejemo za začetek in hkrati vrh evropskega punka, je McLaren sicer zbral že leto prej, prvi nastop pa so imeli 4. junija 1976 v Manchestru. Občinstva ni bilo veliko, je pa koncert postal eden najbolj mitoloških v zgodovini rocka. Prav tam so se s punkom prvič srečali člani številnih pozneje pomembnih skupin, omenimo le Joy Division, Manchester pa se je z močnimi barvami vpisal na punkovski zemljevid sveta.
Seks pištole so bili neomajni pristaši Vivienninih kreacij. Oblačili so se po njenih zapovedih, v raztrgane majice, v usnje, nase so vesili varnostne zaponke, verige, si barvali ali nenavadno strigli lase. Hitro so postali zlahka prepoznavni, z njimi pa tudi punk kot družbeno gibanje in glasbena zvrst. In česa vse si niso privoščili! Celotno, sicer kratko kariero se je skupina soočala s prepovedmi predvajanja pesmi, izdajanja singlov in odpovedmi koncertov. Ko so jo septembra 1976 povabili na televizijo, so njeni člani tam preklinjali, govorili kot običajni ljudje na ulici, kar je bilo na britanski televiziji nezaslišano. In prav s svojim preprostim, skoraj že prostaškim obnašanjem so za razvoj punka naredili več kot kdorkoli dotlej. Njihov prvi hit Anarchy In the UK je izšel leta 1976. Še bolj so udarili leto pozneje, s pesmijo God Save the Queen, ki so jo izdali ob praznovanju 25-letnice vladanja kraljice Elizabete. V besedilu so napadli najbolj svete britanske reči: angleško kraljico, monarhistično ureditev in neprizanesljivost do delavskega razreda, iz katerega so izhajali vsi člani skupine.
Januarja 1978 so se Pistols odpravili na razvpito ameriško turnejo, ko vokalist in frontman skupine Johnny Rotten preprosto ni več vzdržal divjanja in evforije okrog njih. Zapustil je skupino in oznanil njen razpad. Leto pozneje je umrl kitarist Sid Vicious in Sex Pistols so počasi šli v pozabo. Pozneje so se še občasno zbrali in odigrali koncert ali dva, verjetno so potrebovali nekaj cvenka za sprotno porabo. Leta 2006 so bili končno povabljeni v Rock'n'Roll dvorano slavnih, a so povabilo v svojem značilnem slogu zavrnili, poslali pismo in v njem razložili, da jim je vseeno za ta muzej, da njegovi predstavniki nimajo nikakršne zveze z glasbo in da oni ostajajo zvesti svojim poslušalcem in ne političnemu sistemu. Pravi punkerji do konca!
Ob Sex Pistols so rasli in se razvijali tudi druge skupine in posamezniki. Omenimo le dva: izrazito levičarski The Clash so peli o rasizmu, brezposelnosti, imperializmu in socialnih razlikah. In legendarno multiglasbenico Siouxsie, ki je zrasla in odrasla v trgovini Sex in se glasbenih vragolij naučila ob Sex Pistols. Siouxsie se je klatila po Britaniji kot njihova oboževalka, ko pa je na nekem koncertu nastop odpovedala najavljena skupina, je vzela v roke mikrofon, na oder povabila še nekaj prijateljev in nastala je skupina Siouxsie and the Banshees. Ena najuspešnejših v zgodovini punka in živ dokaz filozofije naredi sam.
Punk v vse smeri
Po razpadu skupine Sex Pistols je punk postopoma izgubil naboj. Westwoodova je svoje punk kreacije pripeljala na raven, da je zanje lahko zahtevala velike denarce. Že čez nekaj let je postala ena najvplivnejših britanskih modnih oblikovalk. Uporništva pa le nikoli ni povsem opustila. Ostala je politično aktivna, kritična do potrošništva in zagovornica okoljskih vprašanj. Odigrala je ključno vlogo ob nastanku "antimode" in prav to estetiko nazadnje pripeljala na najprestižnejše svetovne modne piste. McLaren je ostal z Westwoodovo do leta 1984, nato sta se njuni poti razšli. Medtem ko je ona gradila svoj modni imperij, je on zaman poskušal odkriti bende, kot je bil Sex Pistols. Sicer je ostal v glasbi, a je jahal predvsem na stari slavi. Siouxsie se je obrnila v druge rockovske smeri in utrla marsikatero novo pot. The Clash so v punk slogu muzicirali še skoraj desetletje, posneli dva velika hita (London Calling in Should I Stay Or Should I Go?), nato pa počasi tudi oni, utrujeni, odložili kitare v kot.
Čez lužo so Ramones vztrajali še desetletje dlje, vse do leta 1996. Pri njih je zanimivo tudi to, da so si vsi štirje člani skupine nadeli priimek Ramone, čeprav niso bili sorodniki. In zakaj? Ramone je bil psevdonim, pod katerim je občasno nastopal veliki beatle Paul McCartney. Klasični punk se je na nek način izpel, povedal svoje. V naslednjih dveh desetletjih so ga ljubitelji glasbe dojemali le še kot spomin na neke zlate čase.
Velika vrnitev
Pisalo se je leto 1994, ko je punk nenadoma in popolnoma nepričakovano znova osvojil svet. Ameriški skupini Green Day, z albumom Dookie, in The Offspring, z albumom Smash, sta se od nikoder zavihteli na vrh glasbenih lestvic in postali megazvezda. Punk je ponovno vstopil v množično popularno kulturo, čeprav v novi, moderni preobleki, v obliki melodičnega punk rocka, občasno skoraj pop punka. Za uspehom se je skrivala protislovna zgodba. Glasba, ki je nastala kot upor proti glasbeni industriji, je postala njen veliki posel. Punkerji, kot so nekoč nastopali v zakajenih klubih pred nekaj deset ljudmi, so zdaj polnili stadione.
Hkrati je pod površjem še naprej živel drugačen punk: političen, jezen, neodvisen, radikalen. Stari punkerji še niso umrli in številni med njimi so bili po uspehu novih skupin skoraj užaljeni. A punk se je pospešeno spreminjal. Besedila niso bila več toliko usmerjena proti politiki in družbenemu sistemu. Govorila so o najstniških težavah, odnosih, spolnosti, dolgočasju in odraščanju. Skratka, to je bil punk za novo generacijo. Pop punk je za nekaj let postal najpopularnejša glasbena zvrst na svetu. Leta 2004 so z albumom American Idiot znova udarili Green Day in spomnili na dobre, stare čase. Namesto najstniške zabave so ponudili konceptualni album, usmerjen proti političnemu ozračju v ZDA, vojni, medijski manipulaciji in družbeni odtujenosti. Punk se je vrnil h koreninam in bil komercialno uspešnejši kot kadarkoli prej.
V zadnjih dveh desetletjih punk ni več na vrhu lestvic, glasba se razvija v druge smeri. A ni pozabljen in še danes najdemo skupine, ki občasno presenetijo, se repenčijo, zaropotajo in se zavihtijo na vrh glasbenih lestvic ali vsaj pod njega.
Slovenska senzacija
Osemnajstega oktobra 1977 je bil na Gimnaziji Moste v Ljubljani koncert neznanih fantov, ki so se predstavili z imenom Pankrti. Kmalu se je izkazalo, da je Slovenija dobila eno boljših punk skupin v svetu. Punk je bil takrat še zelo mlad in Pankrti so bili seveda prvi v Sloveniji, prvi v Jugoslaviji in prvi za železno zaveso. Kolovodji sta bila frontman in glavni pevec Peter Lovšin ter tekstopisec Gregor Tomc, ki sicer ni bil član skupine, je pa bil vseskozi zraven. Z malo ploščo s pesmijo Lublana je bulana na eni strani ter Lepi in prazni na drugi so obnoreli Slovenijo, z albumom Dolgcajt leta 1980 pa še precej širše občinstvo. Peli so o ljubezni, o politiki, o družbenih krivicah, bili so uporniki, kar leta 1977 v Sloveniji in Jugoslaviji še zdaleč ni bilo lahko. S surovim zvokom in ostrimi besedili so rešetali po jugoslovanskem komunističnem režimu. Sledile so prepovedi, cenzure, a z vsako kaznijo je priljubljenost Pankrtov rasla in rasla. Ljubljana se je razvila v pravcato punk in revolucionarno glasbeno središče. Nove skupine kot Niet, Berlinski zid, Grupa 92 ali Lublanski psi so dodajale svoje, dobili smo celo prvo (v svetu?) povsem žensko punk skupino Tožibabe.
Zanimivo je, da se je v Sloveniji prvi punk prijel le v Ljubljani in v smeri proti zahodu, predvsem v Idriji. Čez Trojane pa nič. Maribor, večno rockersko središče Slovenije, Liverpool v malem, za klasični punk ni kazal zanimanja. Se je pa v štajerski prestolnici razvil nekakšen novi val s skupinami, kot so Preporod, Skakafci ali Lačni Franz. A to je bilo nekaj let pozneje, ko je klasični punk v Ljubljani že doživel in preživel svoj vrhunec.
Tudi slovenski punk je doživljal podobno usodo kot njegov veliki brat v ZDA in Veliki Britaniji. Ko so fantje (in dekleta) povedali svoje, je napočil čas za nove ideje, nove glasbene smeri. Vse do leta 1994, ko so štafetno palico znova prevzeli Štajerci. Najprej Elvis Jackson, v zadnjih letih pa novi kulturni glasbeni fenomen Alo!Stari, punkerji, ki prepevajo v kleni štajerščini in ki so z njo obnoreli domovino.
Nazaj v osemdeseta, v Maribor – punkerji proti šminkerjem
Originalni punk se v Mariboru ni prijel. Je pa v glasbi vrelo, nastajale so skupine, ene bolj, druge manj povezane z novimi glasbenimi trendi. Preporod Smiljana Krežeta je bil še najbližje punku, čeprav bolj rockovski. Lačni Franz je sledil novemu valu, Skakafci so bili najbolj ska, kot sugerira že ime. Scena je bila zelo vroča, rockerji so zahtevali svoj prostor, saj so jih vse bolj izrinjali osovraženi šminkerji.
V Sloveniji je odmeval slavni fajt (pretep) pri Konjskem repu v Ljubljani, kjer so punkerji hudo premikastili šminkerje in sprožili val ogorčenja po celi Jugoslaviji. Da se stepejo nogometni navijači, še gre. Da pa se skupini mladih stepeta zaradi glasbenega okusa in načina oblačenja, to pač ni bilo sprejemljivo. In, joj, prejoj: zmagali so napačni: črni, raztrgani punkerji so prebutali mamine sinčke šminkerje … Dogajanje se je preneslo tudi na Štajersko, kjer so bile razlike vse večje in večje. Šminkerji so se zbirali v Astorii, od tam so se sprehodili do priljubljenega lokala Mlinček v Slovenski ulici, večer pa končali v legendarnem šminkerskem disku na Fontani. Punkerji so z II. gimnazije zavili v precej manj ugledne gostilne, običajno v zadimljenih kleteh. Sčasoma so le dobili svoj prostor – legendarni Klub mladih na Orožnovi. Klub je sicer obstajal že od šestdesetih let, ponovno so ga obudili konec leta 1982, pozneje so se okoli njega razvijali Radio Marš, kulturna alternativa in leta 1988 MKC. Punkerji so organizirali koncerte, tudi nekatere legendarne, šminkerji so bolj stavili na disko. Hala C, kjer danes domuje Maribox, je bila najpomembnejše prizorišče – kdor je tam dobil špil, je bil prva liga. Maribor so nekajkrat obiskali Pankrti in vedno podžgali sceno, med skupinami pa sprožili pravo malo vojno za to, kdo bo nastopil kot predskupina. Skratka, dogajalo se je veliko.
In če se vrnemo na začetek našega zapisa, k zgodbi o punkerjih in šminkerjih, ki se niso marali, ki so prezirali drug drugega. Šminkerji so na punkerje gledali zviška, punkerji šminkerje bolj odkrito, v oči, a morda s še več prezira. Šminkerji, gospodje, so se držali zase, punkerji, iz delavskih vrst, prav tako. Če so se znašli eni proti drugim, so kratko običajno potegnili šminkerji, njihov hram Fontana pa je postal prizorišče nekaj njihovih legendarnih porazov in še več zlomljenih nosov. Kakorkoli, šminkersko gibanje je bilo močno, priljubljeno, a je po nekaj letih utonilo v pozabo. Punkerji so preživljali težke čase, padli in se vedno znova pobrali. In glej ga, zlomka, še danes se smukajo tod naokrog.
