The Rolling Stones ("kotaleči se kamni" v prostem prevodu) so zagotovo največja rock'n'roll skupina vseh časov, morda tudi največja glasbena institucija vseh časov. Pa težko rečemo, da so bili najboljši v tem ali onem. Vsekakor pa so najbolj trdoživi, na sceni že vse od leta 1962. Neverjetnih 64 let! In vražji fantje, čeprav danes že vsi stari krepko čez osemdeset let, še naprej veselo nažigajo. O Stonesih je napisanih na tone knjig in na milijone spletnih strani. Časopisnih člankov sploh ne štejemo. Ljubitelji rock'n'rolla večino teh zgodb poznajo, težko je dodati kaj novega, izvirnega. Zato si jih bomo tokrat ogledali bolj s škandalozne, žgečkljive strani. Kajti če se je komu v karieri dogajalo, se je njim. Znotraj skupine, še bolj pa navzven in morda še najbolj v zgodbah z dekleti in ženami. A bodo morale te še malce počakati, da fantje postanejo slavni …
Nekega dne na kolodvoru
Nekega dne daljnega leta 1961 sta se na železniški postaji v Darfordu (okrožje Kent v Angliji) naključno srečala lokalna fanta Mick Jagger in Keith Richards. Poznala sta se že kot otroka, menda sta se skupaj igrala že v peskovniku. Pozneje sta odšla vsak svojo pot, na tistem kolodvoru pa sta se kljub temu spoznala in pozdravila. Jagger je imel pri sebi nekaj ameriških plošč (Chuck Berry, Muddy Waters), popolna eksotika za tiste čase v Angliji.
"Ej, ti si Mick, kajne?" je pozdravil Keith. In ko je zagledal plošče, skoraj ni mogel verjeti: "Ja, kje si pa to dobil?"
Začela sta se pogovarjati o glasbi, o bluesu. O glasbi, ki sta jo oba imela najraje, pa čeprav je šlo za nekakšen underground tistega časa. In pogovor je imel za posledico ... eno največjih, morda celo največjo rock skupino vseh časov.
Brian
Čeprav sta Mick in Keith prvoborca in zraven že od prvih dni skupine, je vse skupaj zapakiral in zakuhal šele leto dni starejši Brian Jones. Brian je bil genialen glasbenik, ki je znal igrati praktično na vsak instrument, na nekatere prav vrhunsko. Družil se je s prijateljem, nekaj let starejšim klaviaturistom Ianom Stewartom, in ko je Brian slišal zamisli in izvedbe Micka in Keitha, je bil do skupine le še korak. Ime mu je bilo Charlie Watts, ki je edini med njimi znal tolči po bobnih in tolkalih.
Brian je krivec tudi za ime skupine, ki ga dolgo sploh niso izbrali. Ko so izvedeli, da bodo naslednjega večera debitirali na odru, je Brian panično gledal okrog sebe, zagledal neko pesem Muddyja Watersa, kjer je bila omenjena ta besedna zveza in ime Rolling Stones je postalo uradno ime skupine.
Že na prvem, še bolj pa na koncertih v naslednjih letih, so Stonesi obnoreli publiko, predvsem najstnice, ki so podobno kot na koncertih Beatlov vreščale do onemoglosti. Slišalo se ni nič, Brian je občasno, kar sredi najbolj divjih pesmi, začel brenkati melodijo iz risanke o Popaju, pa sploh nihče ni opazil! Stonesi so vstopili v velike čevlje – pot so jim utirali Beatli, a fantje se, zanimivo, niso obremenjevali eni z drugimi. Nasprotno, bili so kolegi. Beatli so tako ali tako vedeli, da so top in številka ena, Stonesi so bili zadovoljni, da si utirajo svojo pot. Svojih pesmi še niso imeli oziroma zanje sploh niso bili zainteresirani. Igrali so rock'n'roll, vse trši, in se počasi oddaljevali od kolegov iz Liverpoola.
Če so Beatli hitro zamenjali imidž, se pojavljali lepo oblečeni, v oblekah in kravatah, z glasbo pa se podajali tudi v precej mehkejše različice, so Stonesi izpisovali prve črke evropskega rocka. Kavbojke, majice, dolgi lasje, glasba brez kompromisov. Vse do leta 1965 so šli vsak po svoji poti, ko pa so Beatli leto pozneje prenehali nastopati v živo, so pobudo prevzeli Stonesi. Še posebej po tem, ko so napisali nekaj svojih pesmi. In to kakšnih! Večina njihovih največjih hitov je bila spisanih v drugi polovici 60-ih let in Stonesi so jih v nasprotju z Beatli igrali v živo.
Droge, seks in rock'n'roll
Kakšno življenje je bilo to! Pozneje so fantje povedali, da so se drogirali praktično vsak dan. Igrali so nepretrgoma, 300 dni na leto, iz dneva v dan, potovali so iz mesta v mesto, pozneje tudi s kontinenta na kontinent. V mestu, kjer so gostovali, so praviloma najeli hotelsko nadstropje, kjer je bila vsako noč divja zabava z veliko droge, alkohola, ženskami (slovite groupies so stale v vrsti, da bi se le smele pridružiti kakšni zabavi) in predvsem z ogromno glasbe. Bili so mladi, zato so lahko vzdržali. Vsi razen enega, žal takrat najpomembnejšega. Brian Jones si je svoje dneve in noči lajšal z vse večjimi odmerki trdih drog in leta 1969 je bil že povsem na robu moči. Sredi leta se je sprl s fanti, demonstrativno izstopil iz skupine. Že nekaj dni pozneje so ga našli mrtvega v bazenu, v telesu je imel veliko drog in alkohola. Stonesi so izgubili svojo gonilno silo, inspiracijo, legendo. Že nekaj prej je iz skupine izstopil Stewart (klaviature so se vse manj in manj pojavljale v njihovih pesmih), prevzel je vlogo menedžerja skupine. Zdelo se je, da si bend od udarca ne bo opomogel. A si je.
Velika trojica - Jagger, Richards, Watts - je bila že dovolj uigrana, natrenirana, usposobljena, da zgodbo nadaljuje. Potrebovali so še enega vrhunskega glasbenika. Najprej je Jonesovo vlogo prevzel Mick Taylor, nekaj let pozneje Ronnie Wood, ki je član skupine še danes.
Zgodba o uspehu
Skupine so se v zadnjih petdesetih letih menjavale, ene so trajale dlje, druge nekoliko manj časa. V 60-ih so prevladovali Beatli, v 70-ih Led Zeppelin, pozneje Pink Floyd, pa Queen, še pozneje AC&DC ali Guns N'Roses, če naštejemo le nekaj največjih. Stonesi so bili vselej zraven, skoraj nikdar prvi, ampak takoj pod vrhom. Legende, ki so jih omenjali na vseh lestvicah in jih upoštevali po vseh kriterijih.
V 70-ih in 80-ih so fantje odrasli, se zresnili. Manj droge in alkohola, prve resnejše zveze, otroci. Začel se je biznis. Njihove plošče so šle za med, njihovi koncerti so podirali rekorde, prodaja izdelkov, povezanih s slavnim imenom, je bila neverjetna. Navdušenci so menda za drage denarce kupili vse: ogorek, ki ga je odvrgel Keith, je bil prodan za nekaj sto dolarjev, nož, s katerim si je Mick rezal steak, za nekaj tisoč.
Ko jim je leta 1970 mlad, obetaven študent John Pasche izdelal še sloviti logotip z usti in iztegnjenim jezikom, so se zaslužki podvojili. Obstaja urbana legenda, da je jezik kar Jaggerjev, njegov zaščitni znak so velika usta in pogosto opolzko namigovanje z jezikom. Vendar je usta z iztegnjenim jezikom navdihnila indijska boginja uničenja Kali. "Koncept jezika je bil predstaviti upiranje avtoriteti, Mickova usta in seksualno namigovanje," je pozneje povedal avtor.
Verjetno se sprašujete, ali se fantje niso naveličali drug drugega? Desetletja skupnega delovanja in hkrati štiri tako močne osebnosti? Seveda so se, a so vsako krizo nekako prebrodili. Občasno so se razšli, včasih tudi za nekaj let, a so se vselej znova zbrali, ko so ugotovili, da njihovi solistični projekti, čeprav so bili mnogi dobri in uspešni, prinašajo precej manj cvenka. Stonesi so pač služili in še služijo na vse načine, le da se pojavijo.
Škandali
Skupino, ki je na sceni že dobrih šestdeset let in je vseskozi med najbolj priljubljenimi na svetu, povrhu pa člani utelešajo "vse zlo tega sveta" in so nasploh najbolj hudičevi med vsemi, so seveda spremljali škandali, kot niso še nobene. Že samo jemanje drog jim je nakopalo toliko nevšečnosti, da so se jih komaj rešili.
Leta 1967 sta se Jagger in Richards, "drogirana kot dve opici", zabavala z eno od spremljevalk (groupies), ko je na prizorišče vdrla policija, ki je imela kaj za videti. Tri popolnoma drogirane mlade ljudi, ogromno heroina in drugih drog vsenaokrog, dva gola fanta in dekle, zavito v preprogo, ki sta ga mladeniča skušala zadovoljiti s pomočjo čokoladice Mars. Ko so jih vse skupaj odpeljali na postajo, se slavna fanta nista mogla izmazati: Mick je dobil šest mesecev zapora, Keith leto dni. V zapor jima le ni bilo treba, denarja za dobrega odvetnika je bilo dovolj … Dve leti pozneje je drogiran in pijan umrl Jones, ravno "pravočasno", da se je vpisal v nesrečni Klub 27, med velikane rocka, ki umrejo ravno pri tej starosti (in takih je neverjetno veliko).
Slavne Stonese so obtoževali še marsičesa hujšega. Pedofilije, satanizma, da homoseksualnosti niti ne omenjamo. Vseskozi so bili na očeh javnosti, zasebnega življenja praktično niso imeli, še posebej frontmen Mick Jagger. In kako je dušebrižnikom šlo v nos, da je Jagger lahko izbiral med praktično vsemi ženskami na svetu in da si je izbral najlepše, najbolj slavne. In z vsako napisal svojo divjo zgodbo, ob tem pa plodil otroke kot zmešan.
Svoje narkomanske zgodbe je pisal Keith Richards. Leta 1977 so ga aretirali v puritanski Kanadi in mu zasegli velike količine heroina. Grozila mu je dolgoletna zaporna kazen, a jo je odnesel s pogojno, "dolg" pa je moral odplačati z brezplačnim koncertom za slepe.
Že v začetku 70-ih so Stonesi razkurili domačo (angleško) javnost s tem, ko so se preselili v Francijo. Razlog so bili davki, ki so bili takrat v Franciji dvakrat nižji kot v Angliji. Policija je redno obiskovala in nadzirala njihovo vilo na jugu Francije, a našli niso ničesar konkretnega.
Največji madež na Stonesih pa je pustil koncert v Altamontu v Kaliforniji 6. decembra 1969. Koncert je bil sicer brezplačen, za varnost pa so skrbeli zloglasni Hells Angels, ena najbolj zloveščih motorističnih skupin vseh časov. Na nekakšni zahodni različici Woodstocka se je zbralo več kot 300.000 ljudi, a so stvari kmalu ušle izpod nadzora. Med prerivanjem pod odrom je 18-letni Afroameričan Meredith Hunter skušal priti preblizu, ni upošteval opozoril, ko je potegnil pištolo, pa ga je član Hells Angelsov zabodel do smrti.
Usodne ženske
Kakorkoli obračamo, pridemo do podobnega zaključka: razvoj in vrhunce Rolling Stonesov so zaznamovala dekleta in žene. Tako ali drugače so vplivale na posameznike, včasih celo na njih več hkrati. Poskrbele so za kar nekaj dramatičnih trenutkov v zgodovini skupine, zato je prav, da si nekaj najbolj znanih ogledamo bolj od blizu.
Za Anito Pallenberg, rojeno leta 1942 in s tem vrstnico večine članov benda, pravijo, da "če so Stonesi igrali hudičevo glasbo, potem je Anita razumela, od kod ti hudiči prihajajo". V 60. letih je veljala za neformalno članico benda, s katerim se je povezala kot dekle Briana Jonesa.
Bila je intelektualka, govorila je več jezikov, bila je izobražena in kulturno zelo razgledana. V London je prišla kot model in hitro postala del umetniške in rock elite. Sredi 60-ih je postala Brianovo dekle. A pozor: Anita ni bila le dekle rock zvezde, opisovali so jo kot bolj inteligentno in artikulirano od večine glasbenikov okoli nje. Je pa bilo okrog Jonesa preveč drog. Sicer se jih niti Anita ni branila, a je Jones postajal vse nasilnejši in zveza je razpadla. Anita je hitro našla srečo v objemu Keitha Richardsa, kar je Jonesa dotolklo in je zagotovo pripomoglo k njegovemu tragičnemu koncu nekaj let pozneje. Anita in Keith sta bila v zvezi dlje in skupaj sta preživela najslavnejše in hkrati najtežje čase Stonesov.
Pallenbergova je močno vplivala na skupino, na njihovo estetiko, umirjala je podivjana narkomana (najprej Jonesa, nato še Richardsa), vplivala je na zvok pesmi, jih usmerjala v eksperimentiranje. Anita je odigrala glavno vlogo med njihovo "francosko epizodo (1971)", ko je povsem nadzorovala hišo, v kateri so živeli in snemali. Tam je veljala za nekakšno "kraljico razvratnega dvora". Z eno besedo – bila je njihova muza!
Marianne Faithfull je bila nekaj let mlajša, skupini se je pridružila kot grupie. Kmalu je osvojila glavno trofejo – srce pevca Micka Jaggerja, s katerim sta hodila v drugi polovici 60-ih. Marianne je bila angelskega videza, popolno nasprotje živih hudičev, za kakršne so veljali Stonesi. Jaggerja je povsem obnorela in njej v čast je nastalo nekaj čudovitih pesmi. Droga je tudi pri njej odigrala pomembno vlogo: škandal iz leta 1967 smo že opisali, nekaj let pozneje je bilo preveč in z Mickom sta se razšla. Marianne je to močno prizadelo, pristala je na ulici, bila je odvisnica, a se je čudežno izvlekla, premagala odvisnost in leta 1979 samostojno zablestela kot glasbenica in pričarala enega največjih povratkov v glasbeni zgodovini.
Anita je Stonesom prinesla umetnost, Marianne jih je vrnila na pota surovega rock'n'rolla. Leta 1970 je Mick Jagger spoznal Bianco Perez, vrhunsko manekenko s koreninami iz Nikaragve. In kdo bi si mislil – dekle iz Južne Amerike je najbolj dekadentne zahodnjake vpeljalo v visoko družbo. Mick se je v trenutku zatreskal, Bianco po hitrem postopku zasnubil in že v letu dni tudi poročil. Poroka je bila leta 1971 v mondenem Saint-Tropezu in je postala osrednji medijski dogodek leta. Bianca Perez, po novem Jagger, se v Stonese ni kaj prida vtikala. Imela je svojo kariero vrhunske manekenke, ki jo je okronala leta 1977, ko je v newyorški Studio 54 prijahala na belem konju. Bila je modna ikona 70-ih, obraz luksuza, rojevajočih se diskotek, newyorške elite. Strastno razmerje sta z Mickom okronala z otrokom, hčerko Jade. Bianca je bila noseča že med poroko, pozneje pa je nostalgično dejala: "Začelo se je strastno, odvijalo bliskovito. Hitro sva se poročila, a je najin zakon v bistvu razpadel že na poročni dan." Mick namreč ni vzdržal. Radosti slave so bile preveč mamljive. In čeprav je Bianca veljala za eno najlepših žensk na svetu, se je že prvo leto zakonskega stanu veselo ponujal naokrog. Bianca ga je gledala bolj usmiljeno kot karkoli drugega. Dokončno je počilo leta 1978, ko se je Mick zaljubil in se zapletel s še eno manekenko, tokrat je srečo poiskal v ZDA.
Jerry Hall je bila ameriška manekenka prve klase, naslednja, ki je Jaggerja popolnoma obnorela. Visoka je bila 180 cm, imela je dolge svetle lase in je bolj delovala kot kakšna amazonka kot nežno dekletce. Zveza, ki ji nihče ni pripisoval možnosti daljšega obstoja, pa je bila presenetljivo stabilna. Skoraj dve desetletji sta Mick in Jerry preživela skupaj in dobila kar štiri otroke. Spektakularno sta se poročila na Baliju, kar pa so pravniki pozneje razveljavili. Mick je tudi med to zvezo skakal po drugih posteljah, a se resneje več ni zapletal. Jerry Hall je Stonesom prinesla nekaj, česar niso nikoli zares imeli – občutek normalnosti. A v svetu Micka Jaggerja je bila tudi normalnost le začasna.
Junaki zasebno
Zgodbo o očetu skupine Brianu Jonesu že poznamo. Tudi Micka Jaggerja, pevca, frontmana, smo že spoznali. Dodajmo še, da je tudi po Jerry Hall menjaval ženske, pridelal še dva otroka in naknadno priznal še enega iz mladosti. Ustavil se je pri številki osem (!), zadnjega je dobil pri starosti 73 let. Mick Jagger ni ustvaril le ene najdlje trajajočih rock skupin, ustvaril je tudi pravo dinastijo, razpršeno po različnih ljubezenskih poglavjih njegovega življenja.
Tudi Keitha Richardsa smo že spoznali. Potem ko je Jonesu prevzel Anito Pallenberg, se je izkazal za resnega partnerja in z njo ostal štirinajst let, dobila sta tudi tri otroke. Po Aniti se je Richards le še enkrat zapletel, in to z ameriško manekenko Patti Hansen, z njo se je poročil leta 1983 in je z njo poročen še danes. Imata dve hčeri. Keith Richards je nekakšna črna duša Stonesov. Čeprav je v družinskem življenju dokaj umirjen – afere z dekleti ga že dolgo ne zanimajo več - je globoko v sebi za vselej ostal fant, tisti mladenič, ki je v začetku 60-ih poosebljal živega hudiča. Richards se nikdar ne pretvarja, v nasprotju z Jaggerjem, ki že več desetletij stremi predvsem za zaslužki. Keith se je neusmiljeno drogiral in ko se mu je konec 70-ih uspelo izvleči, je s tem opravil za zmeraj. Še danes ogromno ustvarja, v javnosti se ne izpostavlja. Govori malo, pa še takrat zelo preprosto, filozofsko, v slogu: "Preživi. Ostalo pride samo."
Tudi Charlie Watts je bil zraven od samih začetkov, njegovo članstvo v skupini je prekinila smrt leta 2021. Bil je popolno nasprotje hudičevih fantov, nekakšna antirock zvezda. Vselej lepo oblečen, brez škandalov. Iskreni ljubitelj dobre glasbe je vedno skrbel, da so bili Stonesi, pa naj so izgledali še tako divje in razglašeno, v bistvu zelo kakovostni. Leta 1964 se je poročil s Shirley Ann Shepherd in z njo ostal skupaj do smrti. Menda je le enkrat izgubil živce, ko mu je med neko turnejo sredi noči zazvonil telefon. Izkazalo se je, da ga z recepcije kliče popolnoma zadeti in pijani Mick: "Kje je moj jebeni bobnar!? Takoj pridi dol!" Charlie se je oblekel, odšel do recepcije, zagrabil Micka za ovratnik in zasikal: "Poslušaj me dobro in enkrat za vselej! Jaz nisem tvoj jebeni bobnar, ti si moj jebeni pevec!"
Ronnie Wood je najmlajši med Stonesi in se je skupini priključil leta 1975. Večni dobrovoljček, čeprav si je tudi on rad privoščil vse prepovedano, velja za najbolj dostopnega Stonesa. Ronnie ni kitarski virtuoz, se pa imenitno dopolnjuje s Keithom. Večkrat je bil poročen in je imel številna razmerja, oče pa je tudi on postal pozno, pri 68 letih je dobil dvojčici. Zanimivo je, da je Ronnie Wood tudi dober slikar, kritiki pa vedo povedati, da s čopičem v roki ne zaostaja za kitaro.
Epilog
Kako torej zaokrožiti pripoved o skupini, ki je skupaj že 64 let, ki je izdala več kot 40 albumov, napisala skoraj 500 pesmi in imela več kot 2000 koncertov? Največji, najpomembnejši, najboljši? Ko pa je te stvari tako težko primerjati! Dejstvo je, da so Rolling Stonesi utemeljitelji rocka, tega naziva jim nihče ne more ne odvzeti in ne zanikati. Tisto, kar zares čudi, je, da so z nami še danes. In da še vedno nažigajo z isto vnemo in energijo kot v starih, dobrih časih.
