(POGOVOR) Boris Ljubič, trener: Umetna trava je strup za ženski nogomet

Nogometni trener Boris Ljubič, letnik 1962, bi lahko zase mirno dejal, da je otrok Maribora; širši javnost malo manj znan, a zato vijoličasti barvi nič manj predan. Za klub iz Ljudskega vrta je v osemdesetih letih vpisal 141 nastopov, zabil je 19 golov, a sorazmerno zgodaj, pri tridesetih, zaradi poškodbe sklenil igralsko kariero. Podal se je v trenerske vode, med drugim je bil - skupaj s Kajom Grubišićem - pomočnik trenerja Bojana Prašnikarja v sanjski sezoni lige prvakov 1999. Dolga leta je vodil Mariborove nižje selekcije, vključno z mladinsko, in se nato kot trener preizkušal v klubih nižjih avstrijskih lig.

Da bi leta 2015 – "zadelo me je kot strela z jasnega" – presedlal v ženski nogomet. Sprejel je, sicer v rahli nejeveri, ponudbo LUV Graz, takratne prvoligaške štajerske ženske ekipe, v kateri je od nedavnega spet glavni trener: "Vsake toliko se v Gradcu spomnijo name; če se nekoliko pošalim, me pokličejo kot dežurnega gasilca. To pomlad nam je v nekaj zadnjih prvenstvenih krogih uspelo ohraniti drugoligaški status, tako da sem po moje upravičil izkazano zaupanje vodstva LUV Graz." Boris Ljubič je edini tuji trener v prvi in drugi avstrijski ženski nogometni ligi, torej se na ženski nogomet spozna, zato smo ga v času razcveta slovenskega ženskega reprezentančnega nogometa povabili na razgovor pod Pekrsko gorco.

Spomini na krstno sezono med nogometnimi ženami so še sveži, pisalo se je leto 2015.

Takrat je imel LUV Graz v prvi ligi dobro ekipo in številne slovenske nogometašice. Tudi Anja Milenkovič, sedanja selektorka selekcije do 17 let, je bila v ekipi. Pa Urška Žganec, danes trenerka Ljubljane, ter Kaja Eržen in Anisa Rola, takratni slovenski reprezentantki ... V ženski nogomet sem padel čisto po naključju. V​ Gradec so me pripeljali kot trenerja druge ekipe, a je čez mesec dni trener prvega moštva zbolel in so angažirali mene. Sicer sem od leta 2007 pa vse do lani, s prekinitvami, v Lipnici vodil fantovske selekcije U15 in U17 v nogometni šoli Fußballcollege Leibnitz.

Samo gledaš in se čudiš

Predvidevam, da je bila za vas sprememba ob vstopu v ženski nogomet kar konkretna?

Haha, najprej sem se moral odvaditi drenja. Saj sami veste, z dečki moraš bolj na grobo ... Sicer pa je bila zame izkušnja zgolj pozitivna. Dekleta so na treningih dosti bolj marljiva, angažirana, odprta, so učljiva, rada sprejemajo nasvete oziroma znajo poslušati - česar za fante ne morem reči. Z ženskami sem se moral osebnostno spremeniti, začel sem delati "v rokavicah", ker je njihov čustveni moment povsem drugačen. S poudarjanjem nekih napak in pomanjkljivosti pri puncah nič ne dosežeš - najbolj pomaga, če s z njimi pogovoriš. Lepa beseda lepo mesto najde. Trenirati dekleta je zame čisti užitek. Ne rabim dvigovati glasu, ker naredijo vse, kar zahtevam od njih. Tehnično so nogometašinje danes izjemno dobro "podkovane", taktično tudi, njihove motorične sposobnosti pa so, jasno, slabše kot pri fantih.

Vse je jasno, če primerjamo svetovna rekorda na 100 metrov za moške (9,58) in ženske (10,49). Veliki "poznavalci" nogometa pa se zlobno čudijo, kako da lahko fantovska ekipa Luzerna U15 s 7:1 razbije švicarsko žensko reprezentanco. Očitno ne poznajo našega Arona Vučića, letnik 2011.

Seveda, da so ženske že v startu počasnejše, današnji petnajstletniki pa so orjaki, videti so kot odrasli moški. Kako naj proti njim ženska dobi duel? To je nemogoče! Sem pa nedavno na Dunaju poslušal predavanja o trendih v ženskem nogometu. V vrhunskem centru avstrijske nogometne zveze - samo gledaš lahko in se čudiš - so na seminarju govorili strokovnjaki za ženski nogomet iz vsega sveta.

In kaj so vam strici povedali?

Poudarek je bil na fizični pripravi nogometašic. V bistvu sem izvedel, da delamo trenerji napako, ko dekletom odrekamo možnost težjih obremenitev, trenažerjev ... Na konkretnih primerih so pokazali, da angleške igralke dvigujejo skoraj enake uteži kot nogometaši. Jaz sem bil šokiran! Njihova fizična priprava se skorajda ne razlikuje od moške. Raziskave kažejo, da lahko ženske prenesejo več - lahko opravijo tudi težje vaje za dvig telesne pripravljenosti in razvoj mišične moči -, kot smo si trenerji mislili.

A vendarle, med ženskami je več hudih poškodb, križne vezi pokajo. Na zadnjem reprezentančnem zboru je zaradi poškodb manjkalo deset igralk.

Največji problem se kaže pri rasti. Večina poškodb se dekletom v nogometu zgodi med petnajstim in osemnajstim letom, kar je povezano z obdobjem rasti. Osemdeset odstotkov poškodb je do 18. leta, česar pri fantih nisem zaznal. Razlog tiči v telesni zgradbi žensk, v slabših stegenskih mišicah, kar dodatno obremenjuje vezivna tkiva. Igrišča z umetno travo pa so strup za ženski nogomet. Na umetni podlagi lahko izvajamo tehnične nogometne elemente, a ko začnemo delati na hitrosti, spremembi smeri, na sprintih, potem je bolje pozabiti na umetno travo. Preveliki napori so na umetni travi, gre za hude obremenitve sklepov. In zato se hitreje zgodijo težke poškodbe, pri ženskah še toliko prej. Ko pa v vročini ponekod nasujejo še granulat, je to dodatno škodljivo za dihalne organe.

Slovenska liga je dolgočasna

V katerem tekmovanju oziroma selekciji ste dobili največ trenerskih izkušenj, ki jih uporabljate v ženskem nogometu?

Ne, to ni bila liga prvakov. Zame najbolj dragocena trenerska izkušnja - glede kasnejšega ženskega nogometa - je bila, ko smo z Mariborom igrali Nike cup do 15 let. Če ta kakovostni nivo preneseš na ženski nogomet, je to optimalno. Pri meni se največ trenira z žogo. Če danes v žensko ekipo vneseš višji nivo dinamike, pospešiš hitrost oddaje žoge in uvedeš več ponovitev sprintov, si kot trener uspešno naredil domačo nalogo. Odločilna je hitrost reakcije. Slovenska ženska liga je dolgočasna, ker se na igrišču premalo dogaja - kot bi gledal počasni posnetek. Druga avstrijska liga je zato boljša od prve slovenske.

Koliko je pri naših severnih sosedih ženskih nogometnih klubov?

Dvesto članskih ženskih ekip! Imajo prvo žensko ligo, pa drugo in devet tretjih lig (Landesliga) in še četrto ligo (Oberliga). Poleg tega morajo vse prvoligašinje imeti mlado ekipo do 20 let (Frauen Future League). In vsak avstrijski prvoligaš mora imeti žensko ekipo. Ne pa, kot je pri nas, da lahko NK Maribor organizira en zimski dvoranski turnir za dekleta mlajših selekcij in s tem opravi svojo dolžnost glede razvoja ženskega nogometa. Dunajska Austria je v tej sezoni postala prvakinja med ženskami - gre za klub, ki ga pred štirimi leti še ni bilo. Takoj ko moški klub vloži sredstva v ženski nogomet, je opazen napredek. Po moje bodo kmalu prvakinje v Salzburgu, ker vlagajo vanje. Je pa še ena pomembna razlika med razvitimi in nerazvitimi: v Angliji, denimo, igrajo dekleta na glavnih stadionih, pri nas Mura tu in tam odigra v Fazaneriji, drugače pa v Bratoncih. Na kakšnih igriščih vadijo nekatera dekleta, tudi ŽN Maribor, raje ne bi omenjal. Vse to puncam zbija moralo in motivacijo.

Kakšni pa so proračuni v drugi avstrijski ligi, kjer igrate vi.

Naš je eden bolj skromnih, okoli 70 tisoč evrov. Ampak dunajski Rapid, denimo, ki je v drugi ligi šele drugi, ima budžet 300 tisoč evrov. Na tekmo pridejo s štirimi trenerji, fizioterapevtom, zdravnikom ... Ni da ni.

Huh, v Sloveniji je enajst članskih ženskih ekip, dvajsetkrat manj kot v Avstriji. Kaj narediti, da bi jih bilo več in več boljših?

Najprej bi bilo treba spremeniti mačehovski odnos Nogometne zveze Slovenije. Srce me boli, ker že leta in leta samo govorijo o vlaganjih v ženski nogomet, naredijo pa bore malo. Od Uefe dobijo denar za ženski nogomet, žal napredka ni. Da imamo samo en močen klub, Muro, je zgrešena vizija. Če Slovenija ne bo imela močne, konkurenčne ženske lige, bo Mura nazadovala, slovenska reprezentanca pa tudi.

Bi bila Mura prvakinja v hrvaški ligi?

Po mojem ne.

Sramota, kdo vse trenira dekleta

Da ŽNK Olimpija to pomlad igra v ligi za obstanek, je katastrofa za slovenski ženski nogomet.

Točno tako. Najmanj vsaka regija bi morala imeti vsaj en močen ženski nogometni klub - na Obali, v Ljubljani, na Štajerskem, na Koroškem ... Vsaj enih šest dobrih klubov bi potrebovali. Kaj ima Mura od tega, da na leto odigra eno ali dve močni tekmi?! V ženskem nogometu nas prehitevajo ne samo po levi in desni, ampak z vseh smeri - le poglejte, kako dobro delajo na Madžarskem in Hrvaškem.

V slovenskem ženskem nogometu primanjkuje strokovnega kadra.

So dobri trenerji in trenerke, ne rečem, da jih ni, a jih je premalo. Kdo vse trenira dekleta - to je sramota! In na kakšnih njivah trenirajo! Tega si naše punce ne zaslužijo.

Kaj pa si naša dekleta zaslužijo?

Ne bom skrival: edine, ki v slovenskem nogometu delajo dobro, so Radomlje. Imajo dober trenerski kader, fizioterapevtko, na vseh nivojih je klub zgledno organiziran. Na drugi strani meje ženske nogometne akademije rastejo kot gobe po dežju, nazadnje je nastala v Salzburgu; tam imajo nogometašice za trening na razpolago štiri igrišča, ločena od moškega dela ekipe. Pa še pokrito igrišče z umetno travo imajo. Pa vselej dostopno fizioterapevtsko in zdravstveno oskrbo za punce, ki bivajo v internatu. Ko sem bil tam in vse to videl ... noro! Kakšni odlični pogoji za razvoj! Po tej poti bi morala NZS - druge ni, če hočemo, da bodo naše nogometašice konkurenčne.