(VELIKANI ROCKA) Kralj je mrtev. Pa je res?

Ni ga bilo pevca ne pevke, ki bi tako razburkal glasbeni svet. Kaj svet - vso popularno kulturo, najprej v ZDA, nato še vse naokrog. Elvis Presley je bil vse: najlepši fant, najboljši pevec, najbolj seksi plesalec, najboljši igralec. Najboljši zabavljač, naj si bo na odrih, kjer je blestel v mladosti, naj si bo na filmskem platnu, ki mu je posvetil zrela leta, naj si bo v Las Vegasu, kjer je izumil klubske nastope. Elvis je bil hkrati začetek in vrh vsega, zato kralj ter eden in edini Elvis. Ko je umrl star komaj 42 let, je bil to pretres za ves glasbeni svet. Kot pri smrti Johna Kennedyja mlajšega, priljubljenega ameriškega predsednika, ki so ga dobro desetletje prej pihnili v Dallasu, je tudi Elvisova smrt sprožila neskončne teorije zarote, odprla številna vprašanja o mejah, ki jih je po kraljevsko prekoračil. Denimo tisto, ko se je kot že odrasel moški spravil na komaj 14-letno Priscillo, ki je bila takrat seveda zaljubljena vanj, podobno kot 90 odstotkov ameriških najstnic ali še več njihovih mamic.

Mamin sinko

Zgodba se je začela 8. januarja 1935, ko sta se Gladys in Vernonu Presley rodila enojajčna dvojčka. Prvi poroda ni preživel, drugi je bil Elvis - zraven še Aron, kar pa je za našo zgodbo povsem nepomembno. Elvis je bil razvajen, kolikor je dopuščal družinski proračun. Fantiček je hitro opozoril nase s svojim petjem (pel je s staršema, ki sta zelo lepo prepevala) in ko si je za enajsti rojstni dan zaželel kolo, je vmes posegla usoda. Starša nista napraskala dovolj denarja za sinovo željo, zadostovalo pa je za kitaro. Neverjetni posluh je Elvisu pomagal, da se je igranja nanjo naučil kar sam. Sledila je družinska selitev v precej večji Memphis - še en poseg usode.

Zanimivo, Elvis je bil natančno tisto, čemur danes rečemo mamin sinko. Plah, boječ, najraje doma, v varnem zavetju maminega krila. Gladys je svojega edinčka oboževala, mu puščala rasti dolge lase, ga oblačila v kričeča, rožnata in črna oblačila. Le počasi je gradil samozavest, pred mamo se mu namreč ni bilo treba dokazovati. Še več - Elvis je bil obseden z njo in nekoč je, star komaj 18 let, obiskal bližnji glasbeni studio ter poprosil, če sme mami za rojstni dan posneti pesem. Stalo ga je nekaj dolarjev, dobil je svoje in še več. Njegovo početje je namreč opazovala neka tajnica, ki si je mladega lepotca dobro zapomnila. In ko so čez nekaj mesecev pod nujno iskali belca, po možnosti mladega, ki zna zavijati nekoliko po črnsko, ga je poklicala. Vse drugo je zgodovina.

Naskok na vrh

Elvisov glas je čaral in očaral vse, tudi odločevalce na vrhu. Kaj kmalu so doumeli, da je magnet. Ne le za dekleta, tudi za fante, ne le za najstnice, tudi za dekleta in žene, tudi tiste v zrelih letih. Igral in pel je v glavnem sam, včasih v skupini Blue Moon Boys. Igrali so stare, preverjene pesmi, ki pa so jim dodajali primesi črnske glasbe in predvsem nove mode, rock and rolla. A vse to ne bi bilo dovolj, če na odru ne bi bilo Elvisa, ki ni le pel, temveč je predvsem plesal. Ples je bil tisto, za čemer so noreli mladi. Čim so se zaslišali prvi zvoki kitare, so Elvisove noge začele poskakovati in se zvijati. S palcem je tolkel obratni ritem po svoji kitari, ki jo je uporabljal zgolj kot pripomoček in skorajda ni igral nanjo. Suval je z boki, noge je premikal nekako tako, da je bilo videti kot mešanica hitrega shuffla in charlestonskega koraka. Posmehnil se je, spustil veke in ukrivil levi ustni kotiček. Njegovi nastopi so postali mega uspešnice in ko je čez dobro leto posnel prvo "zaresno" ploščo, je bil takoj številka ena v ZDA. Vsa glasba zadnjih desetletij je bila pozabljena, le Elvis, Elvis, Elvis! Med nastopi je uporabil čisto vse telesne trike, ki se jih je bil domislil in jih izpilil do potankosti. Televizijsko občinstvo ni še nikoli videlo česa podobnega. Že na prvo veliko ploščo je Elvis posnel svojih dvanajst uspešnic, mnoge med njimi, denimo Blue Suede Shoes ali Heartbreak Hotel so skočile na prva mesta lestvic in občinstvo jih je od Elvisa zahtevalo do konca njegovih dni.

Njegova ustvarjalnost je bila neizčrpna, posnel je 40 velikih in 94 malih plošč. Praktično vse z velikim komercialnim uspehom; glavni zaslužki pevcev so takrat prihajali od prodaje plošč. Elvis je kaj kmalu prilezel do prvega milijona, nato še do številnih naslednjih milijonov. Nekaj nepredstavljivega v 50-ih, 60-ih letih prejšnjega stoletja. Danes bi to bile milijarde.

Z radia na televizijo in v Hollywood

Elvis je obnorel občinstvo na koncertih v živo, zavzel radijske lestvice najbolj poslušanih, udaril s prvim albumom. Ob tem albumu je bila še posebej pomembna naslovnica, na kateri so posebno pozornost namenili njegovi kitari, ki je postala glasnica neke nove glasbe, nečesa povsem novega v svetu kulture. Bilo je le še vprašanje časa, kdaj bodo mladega lepotca iz od boga pozabljenega Memphisa v zvezni državi Tennessee povabili tudi na televizijo. Evforija se je s tem šele prav začela. Gledalci širom ZDA so vse bolj navdušeno sprejemali novo, hitro glasbo, vse bolj navdušeno posnemali Elvisov način plesanja. Rock and roll je postajal pravilo, vse manj moda. In ko so tudi v Hollywoodu doumeli, da je Elvis lep, neverjetno fotogeničen, nastopaški, rojen igralec, so ga hitro zvabili na film. Začela se je nova, vzporedna kariera mladeniča, ki je še pred dvema letoma priložnostno raznašal pošto ali vozil tovornjak, da bi zaslužil nekaj fičnikov.

Pritisk slave

A Elvis je bil še vedno sramežljiv, mamin fantek. Mati je bila nedvomno prva ženska v njegovem življenju: čeprav smo pozneje izvedeli za škandalčke z lepotičkami, ki si jih je Elvis občasno privoščil, je bilo nedeljsko kosilo pri mami še naprej številka ena. Mama je bila zanj vse - najboljša prijateljica, največja zaščitnica. Elvis je bil obseden z njo in, kot je povedal v številnih intervjujih, nikdar mu ni bilo bolj hudo kot ob njeni nepričakovani smrti leta 1958. Stara je bila komaj 46 let, vzrok smrti pa je bila odpoved srca.

Elvisov oče je hitro prevzel nadzor nad Elvisovimi financami, pozneje se je izkazalo, da je ob tem precej bolj mislil nase kot na sina. Kakorkoli, z Elvisom je ostal do konca in ga tudi preživel. Elvis se za realno življenje ni kaj preveč brigal - za vsakodnevne stvari je skrbela mati, za finance oče, za kariero menedžer Colonel (Polkovnik) Tom Parker, še ena kontroverzna osebnost v Elvisovem življenju. Skrb za Elvisa je prevzel že leta 1955 in ostal z njim do smrti. Ob tem je neznansko obogatel in svoji zlati kokoški se seveda ni želel odpovedati vse do Elvisove smrti. Ob tem je kupčkal tudi z Elvisovim očetom. A Elvis se za to ni pretirano brigal. Zaslužil je dovolj, da si je lahko privoščil vse, ne glede na to, koliko so mu ukradli. Polkovnik je v ZDA ilegalno prišel iz Nizozemske, kot fant z dvomljivo preteklostjo. Bil je prepričan, da ga bodo razkrinkali, čim enkrat zapusti ZDA. In s tem je povezana neverjetna zgodba o tem, da Elvis nikdar ni nastopal izven meja ZDA (če izvzamemo Kanado, za vstop v katero tista leta nisi potreboval potnega lista). Čeprav je bil zunaj meja domovine vsaj toliko priljubljen, če ne še bolj! Ni pomagalo: vabila za nastope, turneje, obiske so bila takoj zabrisana v koš za smeti. Colonel namreč sploh ni imel potnega lista.

Vojska in igra usode

Leta 1958 so Elvisa vpoklicali k vojakom. "S ponosom sprejemam svojo državljansko dolžnost in ne želim nikakršnega posebnega statusa zgolj zato, ker sem zvezdnik," je sprejel nalogo. Že njegov odhod je bil spektakel: na tisoče mladih se je prišlo (začasno) poslovit in Elvis jim je veselo mahal ter obljubljal, da se bo čez dve leti vrnil še boljši. V vojski je blestel in napredoval iz meseca v mesec. Po hitrem pridobivanju činov je drugo leto služenja moral preživeti v Zvezni republiki Nemčiji. In tam se je med njegovim edinimi obiskom Evrope zgodilo nekaj stvari in dogodkov, ki so ga usodno zaznamovali.

Že med služenjem v ZDA je Elvis spoznal karate in se v to japonsko borilno veščino zaljubil. V Nemčiji je treniral z nekaj slavnimi mojstri, karate pa je vadil vse do smrti, zanj je bil umik od pritiskov, s katerimi se je soočal. Druga, precej slabša stvar je bila, da je v vojski spoznal amfetamine. Sprva v obliki tablet, pozneje tudi kot prašek, so ta zdravila danes prepoznana kot droge, ki se jih žal tudi zelo hitro navadiš in postaneš od njih odvisen. Elvisu so amfetamini dajali moč in ni minilo nekaj mesecev, ko si brez njih ni znal predstavljati življenja.

Še ena usodna reč se je zgodila med služenjem v Nemčiji: na neki vojaški zabavi je Elvis - takrat je bil star 24 let - spoznal Priscillo Beaulieu. Štela je komaj 14 let, a je že izgledala kot ženska. Lepotica. Elvisa je zadela strela, kot temu rečejo Sicilijanci.

Že prvi večer se je Elvis od Priscille poslovil s poljubom (njenim prvim!). Mladenki se je "zmešalo", Elvisu prav tako, seveda pa tudi - in še najbolj med vsemi - Priscillinim staršem. A usode starši niso mogli, znali, morda niti želeli pretentati. Priscilla je izkoristila vsak trenutek, da je lahko bila s svojim dragim, in ko je Elvis čez dobro leto končal služenje in se vrnil v domovino, se je dekletu podrl svet. Tri tedne menda sploh ni pojedla ničesar, govorila ni z nikomer. Šele ko jo je Elvis čez čas poklical in ji obljubil, da jo bo čakal in se z njo poročil takoj, ko bo to dopuščal zakon, se je nekoliko pomirila.

Elvis je držal besedo. Ko se je Priscillina družina vrnila v ZDA (tudi njen oče je bil na vojaški dolžnosti v Nemčiji), ga je hitro začela obiskovati. Obiski so bili vse daljši, vse do trenutka, ko se je preselila k njemu. Z uradno poroko sta čakala do njene polnoletnosti (v ZDA postaneš polnoleten pri 21 letih), kmalu zatem je na svet privekala Lisa Maria, Elvisov edini otrok. Poročila sta se v Las Vegasu in ena največjih in najbolj slavnih ljubezenskih zvez je bila tako še uradno zapečatena.

Zvezdniška leta

Elvisova kariera se je po vrnitvi od vojakov hitro znova obudila. Pridno je snemal pesmi, nastopal, v prvi polovici 60-ih pa predvsem snemal filme. V svoji karieri jih je posnel kar 27, večinoma je igral glavno vlogo ali katero od glavnih vlog. O njegovih igralskih sposobnostih imamo najrazličnejša mnenja (večinoma bolj kot ne podcenjevalna), tudi oskarja si ni priigral. A filmi so eden za drugim postali uspešnice in prinesli ogromno denarja. Preprosto, ljudje so drli v kinematografe, da bi videli Elvisa, kakovost filma je bila ob tem v drugem planu.

Konec 60-ih je Elvis padel v nekakšno ustvarjalno krizo. Filmi so se počasi izpeli, glasba prav tako: prišla so leta Beatlesov, Rolling Stonesov, nekaj let za njimi je udaril še trdi rock, vse bolj brez tistega "rolla". Tudi v Elvisom zasebnem življenju je pokalo: amfetamini so prevzemali vse pomembnejšo vlogo, tudi Priscille je imel Elvis počasi dovolj. V svojem Memphisu si je na ogromnem posestvu zgradil dom, nekakšen velikanski dvorec, kjer so stalno ali občasno živeli vsi: Elvis z ženo in hčerko, oče, dedek, babica, menedžer in še kdo. Elvis je bil vse več zdoma, a se je vedno vračal v svoj Graceland.

Leta 1969 je bil na dnu. Zvezda je bledela, albumi niso več skakali na prva mesta, filmskih vlog ni bilo. Imel je dobre trenutke, ko se je vselej znova odločil za zdravljenje odvisnosti od amfetaminov, pa tudi alkohola, druge droge, ki se ji Elvis ni znal odpovedati. Na enega od teh dobrih dni se je srečal celo s takratnim predsednikom Richardom Nixonom, mu obljubil vse mogoče in ga poprosil, naj ga postavi na čelo nekakšnega urada za boj proti drogam in hipijem, ki jih je bilo vse več in so šli Elvisu strašno na živce. A dobil ni niti boja s samim seboj, kaj šele, da bi se spopadel z odvisnostmi in modo drugih.

Leta 1972 je bilo dovolj tudi Priscilli. Vzela je hčerkico in nekaj najnujnejših stvari, se preselila v Kalifornijo in vložila zahtevo za ločitev. Elvis je ostajal vse bolj sam. Saj ne, da bi imel težave z dekleti, ki so v trumah stala v vrsti za en sam pogled, nasmeh, za prst, ki bi pokazal nanje …

Las Vegas in smrt

Zadnji del neverjetne Elvisove kariere se je odvijal v Las Vegasu, mestu greha in takrat še pod močnim vplivom mafije. V Las Vegasu je Elvis precejkrat nastopal in je mesto imel rad - konec koncev sta se s Priscillo tam tudi poročila. Že leta 1963 je mestu posvetil enega svojih največjih hitov sploh - Viva Las Vegas. Skratka, ljubezen je tlela dolga leta, Elvisa so v mestu hazarda vselej sprejemali odprtih rok. Tako je še danes, ko nanj spominjajo predvsem številne kapelice, kjer se lahko poročiš na hitro, kot v nekakšnem poročnem McDonaldsu.

V začetku 70-ih je sledila ponudba za stalno nastopanje: Elvis naj bi v posebnem šovu zapel vsak drugi večer. Cena vstopnic je bila zasoljena, a so bili klubski večeri razprodani za mesece vnaprej. Elvis je, kot vselej, blestel na odru in navduševal vse okrog sebe. A srečen ni bil - dekleta je menjaval kot po tekočem traku, svoj ritem življenja je povsem postavil na glavo, vse več je bilo tablet in alkohola. Živel je ponoči, spal podnevi, jedel je nezdravo in v glavnem hitro hrano ali velike količine mesa.

Sredi sedemdesetih se je začel rediti, ubadal se je s hudimi prebavnimi težavami in vsemi drugimi tegobami, ki jih prinaša odvisnost. Leta 1976 se je vrnil v Graceland, kjer je poskusil še enkrat in se resneje zapletel s svojim zadnjim dekletom Ginger Alden. Boj s samim seboj pa je še enkrat izgubil: 16. avgusta 1977 ga je Ginger našla mrtvega v kopalnici. Uradni vzrok smrti - srčna aritmija in posledični zastoj srca. V resnici pa ob tem še visok krvni tlak, glavkom, poškodovana jetra in hude težave s črevesjem. Tehtal je 160 kilogramov. Njegov zdravnik dr. Nick mu je v treh letih predpisal več kot 19.000 zdravil (!), a je bil kasneje oproščen krivde za njegovo smrt. V njegovem telesu so našli toliko kemičnih snovi, da bi bile usodne za vsakega človeka. Tudi za kralja. Star je bil komaj 42 let.

Čez nekaj dni se je sedemnajst belih kadilakov v koloni počasi premikalo proti mestnemu pokopališču v Memphisu. Na obeh straneh ceste se je zbrala nepregledna množica ljudi, ki so se prišli še zadnjič poslovit od kralja. Obred, dostojen predsednika. Jimmy Carter, ki je takrat opravljal to funkcijo, je objavil uradno sporočilo: "Zapustil nas je človek, ki je za vedno spremenil ameriško popularno kulturo."

Teorije zarote

Elvis Presley bi bil danes star 91 let. Natančneje - je star 91 let, kot verjamejo mnogi. Čeprav je umrl "po vseh predpisih", narejena je bila obdukcija, njegovo truplo so prepoznali najbližji, v ZDA še vedno 20 odstotkov prebivalcev trdno verjame, da se je takrat zgodila ena največjih prevar v zgodovini človeštva. Teorij o Elvisu, ki naj bi uprizoril lastno smrt, je namreč nešteto.

Popoldne 16. avgusta 1977 naj bi bil človek, menda je bil na las podoben Elvisu, kupil enosmerno letalsko vozovnico za Buenos Aires. Na letališču se je prijavil z imenom Jon Burrows. Gre za ime, ki ga je Elvis pogosto uporabljal pri prijavah v hotele, kadar je želel ostati neopažen.

Naslednja teorija zarote razpravlja o tem, kako so pogrebniki s težavo dvignili in nosili krsto. Kralj rock and rolla se je resda v zadnjih letih poredil, toda vseeno ne toliko, da bi skupina pogrebnikov stežka nosila krsto z njegovim truplom.

Nastanek še ene teorije zarote je povzročil napis na Presleyjevem nagrobniku, na katerem piše "Elvis Aaron Presley". Ker je bilo Elvisovo uradno srednje ime Aron in ne Aaron, so nekateri v napačnem zapisu videli zagotovilo, da je Elvis v resnici še živ, kar je z napačnim napisom na nagrobniku želel sporočiti najbolj zvestim oboževalcem.

Dobro desetletje po "domnevni" smrti naj bi se Elvis očitno potikal po mestecu Kalamazoo v Michiganu. Tam naj bi ga v lokalnem supermarketu opazila neka ženska. Elvis je menda kupoval varovalke, oblečen pa je bil ves v belo. Da je Elvis res v mestu, je potrdila tudi njena hčerka, ki ga je nekaj dni kasneje videla v Burger Kingu.

Lani poleti se je na internetu pojavil posnetek ostarelega in povsem sivega oskrbnika posestva Graceland. Na posnetku se starejši moški sprehodi proti kameri, pri čemer ima iztegnjena dva prsta. To bi naj bil nekakšen numerološki simbol, ki je oboževalcem sporočil, da gre za pravega Elvisa. Posnetek si je na YouTubu ogledalo več kot dva milijona ljudi …

Režiser Adam Muskiewicz pripravlja dokumentarec o Elvisu Presleyju in ob tem zares verjame, da je bila smrt kralja rock and rolla le pretveza. Muskiewicz je namreč razpisal "trofejo" v višini treh milijonov dolarjev na Elvisovo glavo. Toliko denarja bi dobil vsak, ki bi mu pomagal priti na sled pevcu. Sponzor Muskiewiczeve nagrade je britanski poslovnež William Hill, lastnik stavniškega podjetja z istim imenom, ki zatrjuje, da namerava denar, če bo zahteva upravičena, izplačati do zadnjega centa.

Ena izmed najbolj priljubljenih nedavnih teorij je, da je Elvis prevzel identiteto Boba Joycea, pastorja iz Arkansasa, čigar pevski glas nenavadno spominja na Elvisovega. Facebook stran Dokaz, da je Elvis Presley živ je posvečena dokazovanju, da je teorija resnična. Na njej je objava z opisom: "Poglejte spodnje fotografije in se prepričajte, da ima Bob Joyce enako vrzel med zobmi kot Elvis! Še en dokaz več, da je on Elvis!" Omenimo še verzijo, da je Elvis sodeloval s FBI v akciji proti mafiji, zato se je moral umakniti in spremeniti identiteto. In menda še danes deluje kot tajni agent. A Elvis kot Elvis, stari nastopač, se ni mogel zadržati, da se vseeno ne bi občasno pojavil v javnosti. Nekateri so ga namreč videli kot statista v filmu Sam doma.