
Drugi dan hoje po West Higland Way je prinesel še več dežja, nama iztrošil kolenske sklepe in dodal še zgodbo o duhovih. Vseeno sva uživala vsak meter poti.
Stanje duha in telesa
"Najbosoncenajbosoncenajbosonce" sem si mrmral,. preden sem začenjal odgrinjati zavese "akvarija", v katerem sva prenočila. S treh strani so skozi velikanska okna v naju sivo strmeli gosti oblaki in v njihovih težkih pogledih ni bilo mogoče razbrati namena, da se bodo razmaknili in naredili prostor kakšnemu sončnemu žarku.
Pa nič za to. Ne glede na to, koliko so prejšnji večer noge uživale, da sem jih končno postavil v vodoraven položaj in pokril z rjuho, so se zjutraj presenetljivo zadovoljno postavile spet pokonci in mi podpirale težo. Nobenega mravljinčenja, nobenih bolečin. Tudi manjših zmag se je treba veseliti.
Vsak je potegnil na plan svoj fotoaparat … in vsak v svojem jeziku preklinjal meglo
Kovček sva pustila na mestu, od koder bo s pomočjo magije (in prijaznih mož s kombijem) teleportiran pred vrata najine naslednje postaje - hostla v Rowerdennanu, majhnem kraju na sredi poti ob jezeru Loch Lomond. Ne sekirajte se, če še niste slišali zanj, gre za po površini največje jezero v Veliki Britaniji, dolgo 36 kilometrov, večji del široko manj kot kilometer, na južnem koncu pa do osem. Vrhunec dneva naj bil bil spektakularen pogled na Loch Lomond z vrha hriba Conic Hill, od koder lahko v lepem vremenu oko zajame še gručo otočkov v jezeru. V lepem vremenu.
Zunaj pa škotski pršec, ki visi v zraku in neumorno moči vsak delček razkritega oblačila.
"Pelerine so zakon," slišim Ireno izpod njenega nepremočljivega pokrivala.

Kje je najin razgled?
Če sva prvi dan le tu in tam naletela na pohodnike, je bila pot okoli Conic Hilla druga pesem. Mestece Balmaha, ki je stlačeno med ikonični hrib in obalo jezera, je seveda popularna turistična destinacija, zato se nama je na poti na vrh pridružila še kopica naključnih turistov. Strmo navzgor, po ozki kamniti stezi, pod nogami nam je lil potok deževnice, vrh pa je bil zavit v hladno meglo. Možnost, da se bo na drugi strani hriba odprl jasen pogled na jezero, kakršnega sva videla na razglednicah? Zelo blizu ničle. Ampak vseeno marširamo navzgor. Vse sorte nas je. Eni z dežniki nad glavo in natikači na nogah, drugi z ogromnimi nahrbtniki, tretji s psi na povodcih ali v naročjih. Tik pod vrhom pa smo našli nekaj skupnega - vsak je potegnil na plan svoj fotoaparat … in vsak v svojem jeziku preklinjal meglo. Seveda sem verjel zemljevidu, da je kakšnih 300 metrov nižje jezero, a videl nisem drugega kot nizke goste oblake. Z Ireno sva se spogledala, na hitro nastreljala nekaj fotografij z najinimi kislimi smehljaji v ospredju in meglo v ozadju in vdano nadaljevala pot navzdol.
Nato pa čudež.
Kakor se škotsko deževje iznenada pripelje, tako se v minuti dvajset lahko tudi odpelje. Ne le, da je nehalo deževati, morda, samo morda, bi si z nekaj domišljije lahko predstavljali celo kakšne tri ali štiri sončne žarke, prve od najinega pristanka na Škotskem. Odpihnili so meglene zavese v dolini in razprli pogled na čudovite zelene otočke jezera Loch Lomond. Inchcailloch, Inchfad, Inchcruin, Inchmoan, Inchtavannach in še nekaj jih je, vsak z bolj zavozlanim imenom od prejšnjega. Tisti "inch" na začetku imen v škotski gelščini pomeni otok, to pa je tudi črta, kjer se je ustavilo moje učenje tega nenavadno zvenečega keltskega jezika. Na Inchcaillochu, najbližjem od otokov, je grobišče klana MacGregor, katerega član je bil tudi Rob Roy, narodni heroj, ki je Škotom veliko bolj pri srcu od Gibsonovega Williama Wallacea.
Časa je bilo ravno za šest fotografij pokrajine in dva selfija, ko so se oblaki spet zaprli, in jezero je izginilo. Pač škotsko vreme, kaj moreš, včasih skrije, drugič pa ne pokaže.
Sestop po stopničasti kamniti poti, polni turistov, je bil očem prijeten, nogam pa nikakor. Za seboj sva imela že kakšne štiri ure hoje, tako da sva se odločila za postanek v Balmahi. Da bi imele še brbončice kaj od postanka, sva se namenila pokusiti znameniti škotski viski. Odprla sva cenik. Domač, škotski viski - 20 funtov. Klasičen, ameriški viski - 4 funte. Jebela. Pojedla sva sendviče, nazdravila z viskijem za 4 funte in se odpravila naprej.


To bo "na izi"
Topografsko bi moral biti pred nama najpreprostejši del celotne poti. Sicer vijugasta pot proti severu, neposredno ob obali jezera, a praktično brez večjih vzponov ali spustov. Če gledaš dovolj od daleč, je vsaka pot ravna, bi se lahko glasila stara kitajska modrost, a ko postaviš na njo svoje podplate, naenkrat šteje vsak centimeter navzgor in navzdol. In na poti do Rowardennana se je teh centimetrov nabralo na tisoče. Preostale tri ure poti sva se ves čas vzpenjala nekaj metrov in se nato spet spustila, gor in dol, gor in dol po bolj ali manj kamniti poti. Pa še deževati je spet začelo. In potem nehalo. Pa spet začelo in spet nehalo. Pelerina gor, pelerina dol. Ko se mi zadnje pol ure ni več dalo ukvarjati s pelerino, sem se pod nepropustno prevleko začel potiti kot v savni in izpraznil vso zalogo vode. Kakšen dan pač ni lahkih bitk.
Grizla sva meter za metrom, dokler nisva zagledala najinega hostla, prenovljenega dvorca, idilično lociranega ob obali jezera. Utrujene noge sva vrgla na mehke fotelje velikanske dnevne sobe v srcu dvorca, naročila poceni in domače pivo in uživala v razgledu na mirno zaplato vode. Jes!
Pisana druščina
Ne bom lagal, leta prenočitev v večzvezdičnih hotelih so me razvadila in mi vsadila v glavo določena pričakovanja. Hostel ima sicer črko več, a zato kakšen standard manj. Prvo kot prvo, sobe so bile skupinske in ločene za moške in ženske. Vsaka soba je imela majhen umivalnik in štiri nadstropne postelje. Gledal sem dovolj filmov na temo zaporov, da sem vedel, da moram izbrati zgornje ležišče, kjer vzglavje ne bo obrnjeno k potnim nogam drugega zapornika. Kmalu so se vsa štiri zgornja nadstropja zapolnila in sojetniki smo si po moško pokimali.
Najbližje mojih nog se je korajžno spravil visok mlad Nemec. Z debelimi očali je dajal malce plašen vtis. Pod njim se je razkomotil njegov prijatelj in njegovo nasprotje. Majhen, glasen in vedno nasmejan. Najbližje glavi mi je ležal starejši Škot, močnejše postave, s ščetinasto brado. "Baje ne smrčim," mi je povedal, kot bi mi z obraza bral strahove. Povedal mi je še, da mu je ime Paul in da gre vsakih nekaj let po West Highland Way. "Iz Slovenije si? Moj sin je že večkrat smučal pri vas. Krasna država." Pokimal sem mu in priznal, da tudi njegova ni slaba.


Nato me je vprašal, kje bova z ženo prespala naslednji dan. Povedal sem mu ime gostišča. Izbuljil je oči in se začel smejati. "Drovers Inn? Resno?" Začudeno sem mu prikimal. "A nisi pogledal tistega dokumentarca o Drovers Inn?" Odkimal sem. "Tam straši. Duhovi in te reči." Zdaj nisem ne prikimal in ne odkimal. "Upaj, da te ne dajo v sobo 4 ali 6," je še dodal in se prav nagajivo zarežal.
Ironično sem na večerjo v jedilnici hostla odšel s cmokom že v grlu.
Spotoma sem potrkal na vrata ženske spalnice. Ireni je svetlolasa Poljakinja najinih let ravno razkazovala gigantske žulje na obeh stopalih. Ubožica se je odpravila na pot z desetkilogramskim nahrbtnikom in brez kakršnihkoli priprav. Nekega popoldneva je imela preprosto dovolj svojega moža in starejšega sina, ki jima je ves čas stregla spredaj in zadaj, v zameno pa ni dobila nobene hvaležnosti. Kupila je letalsko karto za Škotsko, ki se ji je zdela dovolj oddaljena, da ji bo dala čas in prostor za razmislek. Ste že slišali kdaj tujca bentiti v svojem jeziku, in čeprav niste poznali besed, ste preprosto vedeli, da gre za kletvice? No, takšne besede v poljščini so bile na gosto posejane v njeni pripovedi. Mestoma je bila na robu solz, mestoma jo je razganjalo od jeze. Preprosto je potrebovala spremembo … in zdaj ti žulji in dež in nahrbtnik. Za današnjo etapo je potrebovala več kot deset ur, a odločena je bila, da pot konča in pokaže sama sebi, da je nekaj vredna.
Med večerjo se z Ireno nisva dosti pogovarjala. Vsak pri sebi sva tiho postala navijača te uboge, strte Poljakinje. Iste poti imajo lahko različno vrednost.
Najina naslednja pot je vodila v Drovers Inn, 22 kilometrov od tod. In spet sem imel v grlu cmok.







