Katera sila neki premakne človeka s kavča, mu natakne pohodniške čevlje in ga pošlje visoko v gore? Del odgovora morda najdete v tem članku. Morda.
Zakaj gor?
Noge na srečo zdaj že same vedo, kako se morajo postavljati ena pred drugo. Glavi se z njimi namreč ne da več ukvarjati. Pri vsakem koraku se z rokami naslonim na kolena in se porinem navzgor. Čeprav Škoti temu klancu pravijo Hudičeve stopnice, ni tako strm, da bi me prestrašil. Pravijo, da se Korošci rodimo navkreber in se kotalimo po hribih navzdol, še preden dobro shodimo. A moje noge imajo za seboj šest dni hoje. Ne morem jim zameriti, če od možganov zahtevajo malo pomoči ostalih okončin.
Pogledam po skalnati poti navzdol in iščem Ireno. Zagledamo jo kakšnih sto metrov nižje, palce ima zataknjene za naramnice nahrbtnika, obraz ima na pol obrnjen v tla, a ji vseeno lahko berem misli. Več kot pol življenja sem že z njo, poznam vsak njen izraz. Utrujena je, srečna je in po njeni čudoviti glavi se premetavajo enaka vprašanja kot po moji. Kakšen vrag nas ljudi sili, da se gremo takšne reči? Zakaj se tako radi izgubljamo v brezpotjih narave, v mehkem, opojnem objemu matere, od katere smo se v zadnjem stoletju odtujili? Takrat še nisem vedel, da me odgovor čaka prav na vrhu Hudičevih stopnic.
Takrat še nisem vedel, da me odgovor čaka prav na vrhu Hudičevih stopnic
Najprej tam zagledam Patricka in Volkerja, Patrick je glasen in nasmejan, kakršen je bil vsakokrat, ko smo se srečali. Volker sedi v suhi travi tiho zadovoljen in mi narahlo pokima v pozdrav. Potem ob skali, ki označuje vrh prelaza, zagledam Paula. Starejši Škot je neobičajno tih. Zamišljeno strmi preko doline proti markantnemu temnemu vrhu na drugi strani. Ko pristopim, ne umakne pogleda z njega. Dvigne prst in reče: "Ta vrh se imenuje Buachaille Etive Mòr." Poskusim ponoviti za njim, vnaprej vdan, da nikoli ne bom zmogel izgovarjati škotskih geografskih imen. Potem me pogleda in mi pove, zakaj mi ga je želel pokazati in zakaj se vsakih nekaj let vrne sem. Potrepljam ga po hrbtu, besede so odveč.
Potem pogledam še Patricka, ki na glas razlaga Volkerju svoj zadnji štos. Pomislim na ubogo Poljakinjo in njene krvave žulje, nikoli zares ozdravljenega Nizozemca, drugega Paula, pustolovca z Aljaske, spomnim se poštirkanega Angleža, ki naju je vsak dan prehitel. Zdaj mi je jasno. Vsaka nepomembna zgodba nepomembnih ljudi, ki sem jih srečal na poti, je na platnu pustila sled. Moral sem samo stopiti korak nazaj, da sem sliko zagledal od roba do roba. Moral sem na 155 kilometrov dolgo pot v Škotsko višavje in biti šesti dan ob pravem času na pravem mestu, da se je vse sestavilo.
Preklemanski dolgčas
Moje in ženine osebne razloge za pot bi vam lahko vrgel pred noge v enem stavku, ampak ker sem takšne sorte, da rad štorijo razvlečem, preden pridem do srčike, si bom vzel nekaj člankov prostora. Navsezadnje je v našem vedno bolj instantnem času eden od naukov, ki vam ga želim prodati, tudi ta, da si je za dobre stvari treba vzeti čas. Dovolite mi torej, da najprej sestavim skupaj kosti te zgodbe, navlečem na njih nekaj mišic in mesa, oblečem stvor v kožo in ga prisilim, da sam pred vami shodi in vam s svojimi besedami pove, v čem je bistvo.
Nobena dobra zgodba se še ni začela s statistiko, a bom vseeno tvegal. Nekje sem namreč prebral, da zakoni, ki se končajo z ločitvijo, trajajo v Združenih državah okoli sedem let, v Evropi pa deset let. V Sloveniji? Večina ločitev pri nas se zgodi okoli petnajstega leta zakona. To pomeni, da smo trmasti Slovenci v primerjavi z ostalim svetom pripravljeni odteči še nekaj dodatnih krogov, preden se obnemogli zgrudimo pod težo groze in bede. (Moja teorija je, da nas ista karakterna črta dela tudi odlične ekstremne športnike.)
Zakaj se tako radi izgubljamo v brezpotjih narave
Zakon, tak zakon, ki ima namen trajati, ni samo preplet prstov med večernim sprehodom, šepetava izmenjava šal med klasičnim koncertom orkestra ali lizanje sladoleda iz istega korneta. Zakon na dolge proge ima vse našteto samo za začimbe, njegove glavne sestavine pa so težje spojine - spoštovanje, zaupanje, poslušanje, medsebojna podpora, take stvari, kakorkoli klišejsko že zvenijo.
Če vse našteto deluje kot lepilo, pa je dolgčas tisto, kar zakon z leti vztrajno vleče narazen. V prvih letih seveda ni nobene možnosti, da bi se vam dolgčas vtihotapil v razmerje. Tu so majhni otroci, stanovanjski problemi, služba. Dvakrat, trikrat pomežiknete, pa je prvo skupno desetletje mimo. Pomežiknete še enkrat, pa je odneslo naslednje desetletje. Minejo leta, kar so vas otroci objemali okoli nog in govorili "še, še, še", in pridejo leta, ko se z vami pogovarjajo samo, če niste v istem nadstropju. Edini dober stranski učinek tega je, da naenkrat na vašem urniku vzniknejo prostorčki, ki jih po mnogih letih lahko zapolnite z lastnim življenjem. No, ta vražji dolgčas preži ravno za temi prostorčki, in vse, kar morate storiti za njegovo zmagoslavje, je - nič.
Cilj je pot
Bilo je leto 2019, šestnajsto leto najinega zakona (držim pesti, da sem pravilno izračunal) in z Ireno sva dolgčasu napovedala vojno. Nečesa se bova lotila, nekam bova šla, nekaj bova počela skupaj, da ne bo slučajno šlo vse k vragu. Ampak kaj? Osnovna težava je bila, da sva si z ženo po zanimanjih skrajno različna. Ona ima rajši zgodnja jutra, jaz pozne večere. Ona uživa na snegu, na severu, jaz sem doma bolj na jugu, na morju. Ona ima najraje pico s šunko, sirom in gobicami, jaz kakšno bolj eksotično. Športi, filmi, glasba, težko se najdeva na istem bregu pri teh rečeh. Bilo bi krasno, če bi imela vsaj kakšen skupni hobi.
Pohodništvo, denimo, je že ena stvar, ki nama je obema blizu, tuja mesta tudi rada raziskujeva, narava, dobra hrana ... Ko sva tako na tipkovnico njenega prenosnika metala ideje, se nama je na računalniški zaslon pripeljala slika Škotskega višavja. West Higland Way je pisalo spodaj. Sedem dni hoje, 155 kilometrov. Jaz sem si v glavi izrisal sliko steklenice viskija in temnega guinnessa, njej je v mislih pomahal Mel Gibson z modro pobarvanim obrazom.
Med čudovitimi slikami je pisalo, da se večdnevna pohodniška pot začne blizu Glasgowa, v majhnem kraju Milngavie, vijuga mimo 50 kilometrov dolgega jezera Loch Lomond, se dvigne v Škotsko višavje in zaključi v pristaniškem mestu Fort William, ob vznožju gore Ben Nevis, najvišjega vrha Velike Britanije. Prodano. To je bilo to, našla sva, kar sva iskala.
Gremo, naši
Nekateri strastno zbirajo papirnate prtičke, druge vznemirja učenje decimalk števila pi, jaz pa najdem zadovoljstvo v organizaciji potovanj. In tu sem imel kaj početi. Devet hotelov, letalske karte, prevoz kovčka med etapami, vlak nazaj v Glasgow. V izziv sem zaplaval z glavo naprej, nabavil kup knjig, brkljal za nasveti po spletnih zakotjih, študiral vremenske razmere, besno potrjeval rezervacije in z naraščajoče kislim nasmeškom vnašal številko kreditne kartice. V nekaj dneh je bilo vse urejeno.
Nato sva se lotila fizičnih priprav. Sicer sva bila v daljnih časih dokaj fit, ampak saj veste, človek se zasedi in starejši ko si, bolj škripajo sklepi, ko jih dvigneš s kavča. Daljši pohodi za vikende, malo krajši med tednom, Uršlja gora, Peca, obdelala sva vse bližnje hribe. Po dveh ali treh mesecih sva se počutila dovolj samozavestno, da naju pogledi na vrhove gor niso niti najmanj plašili.
Seveda pa ste pozorni bralci opazili, da sem omenil letnico 2019. Kar pomeni, da je bilo potovanje planirano za leto 2020. In vsi vemo, kaj je bila takrat glavna tema planeta. Eno epidemijo covida kasneje sem se konec leta 2020 v drugo lotil planiranja. Spet angažiranje hotelov, ponekod so mi celo upoštevali plačilo lanske rezervacije. In spet … prekleti covid. Da bi se človek zjokal. No, konec aprila 2025 so se zvezde končno poravnale in pristala sva v Glasgowu.
Več o sami poti in neskončno zanimivih ljudeh, ki sva jih tam srečala, pa naslednjič.
