Legendarna skupina Queen je v sestavi, ki je dve desetletji navduševala glasbeni svet, nastajala dobri dve leti. Bili so nekakšni nasledniki skupine Smile, kjer je bobnal Roger Taylor, električno kitaro pa igral Brian May. Ko jih je zapustil pevec, se je Taylorju in Mayu ponudil nekoliko čudaški Farrokh Bulsara in v pomanjkanju boljših rešitev sta ga vzela v skupino. Manjkal jim je basist. Preizkušali so razne fante, dokler ni leta 1971 na vaje prišel John Deacon. Kar naenkrat se je vse povezalo. Potrebovali so novo ime in za "dvojno rošado" je poskrbel Bulsara. Najprej se je sam preimenoval v Freddieja Mercuryja, nato pa fante prepričal, da si nadenejo ime Queen.
"Queen? Kakšno ime je vendar to? Saj še najbolj vleče na nekakšno grupo homoseksualcev!" se je pridušal Brian May, prvi intelektualec skupine, takrat še študent astrofizike na slavnem kolidžu Imperial v Londonu (pozneje je doktoriral in bil imenovan za častnega rektorja Univerze v Liverpoolu). A Freddie – takrat se o tem, da je v resnici homoseksualec, še nikomur ni niti sanjalo – je vztrajal. In ker se je hitro uveljavil kot vodja skupine, je obveljala njegova. "The Queen! Obožujem kraljevski, veličasten zven imena, dvoumnost - če jo kdo vidi, pa nam pri tem lahko le pomaga!"
Freddie je narisal tudi zaščitni znak skupine (nekakšen logotip), ki ga danes poznamo kot Queen Crest (perjanica, ponos). Vsebuje horoskopska znamenja vseh štirih članov skupine: dva leva (Deacon in Taylor), raka (May) in dve vili za devico (Mercury). Leva držita veliko črko Q, na kateri je rak, pod njo pa sta dve vili. Na vrhu je feniks.
Začela se je zgodba skupine, ki je zaznamovala 70. in 80. leta v glasbi. Štirje fantje, štirje vrhunski glasbeniki. Ne moremo reči, da so bili največji prijatelji. Nasprotno! Menda so najboljše pesmi nastajale v trenutkih, ko so se pričkali, se mulili, se ignorirali, grozili z odhodom. V teh najtežjih trenutkih je eksplodirala njihova ustvarjalnost. Zanimivo, pesmi so pisali vsi štirje, prav vsak med njimi je podpisan pod nekaj največjih hitov. In prav avtorske pravice so bile jabolko spora. Dokler se niso pošteno napili in se dogovorili o edini logični stvari na svetu: vse pravice si bodo delili! Močni egi so bili potolaženi. Ostala je glasba in tisti čudoviti odrski nastopi, kjer so bili neponovljivi.
Težak preboj in Bohemian Rhapsody
Kot večini velikih skupin tudi Queenom v začetku ni bilo z rožicami postlano. Šele leta 1973 so izdali prvi album (Queen), ki pa je ostal neopažen in komercialnega uspeha ni prinesel. "Živeli smo od vere vase in energije, ki nam je ni manjkalo," se je prvih let spominjal Taylor.
Leto pozneje so izdali še dva albuma in se s pesmijo Killer Queen prvič prebili na resne lestvice. Leto pozneje pa eksplozija. Z dvema novima albumoma, predvsem z drugim, Bohemian Rhapsody, so obnoreli Anglijo in svet. Še posebno udarna je bila naslovna pesem Bohemian Rhapsody. Šestminutna mešanica balade, opere in hard rocka je postala velikanski hit. Pesmi zaradi dolžine sprva niso napovedovali uspeha – le kateri radio jo bo vrtel? Kakšna zmota: danes vemo, da je pesem na vrhu lestvic najbolj predvajanih pesmi vseh časov (uradne, enotne lestvice ni), britanski BBC Radio 1 jo je postavil kar na prvo mesto. Queeni so postali svetovne super zvezde, njihov frontman Freddie Mercury s svojim neverjetnim razponom glasu pa verjetno najbolj priljubljena oseba glasbenega sveta.
Sledilo je desetletje slave. Hiti so deževali, vsako leto so se vsaj z dvema izstrelili na vrhe lestvic. Omenimo le Somebody to Love (1976), We Will Rock You in We Are the Champions (1977, obe sta postali nekakšni univerzalni športni himni), Don't Stop me Now in Fat Bottomed Girls (obe 1978), Another One Bites the Dust (1980), Under Pressure (1981), ki so jo posneli z Davidom Bowiejem. Po nekajletnem premoru so znova udarili: Radio Ga-Ga in I Want to Break Free (1984) ter A Kind of Magic (1986). Prav vse te pesmi so kraljevale na vrhu lestvic!
In vmes? Queeni še zdaleč niso le skladali in snemali. Kje pa – njihova popularnost se je v nebo dvigovala na koncertih, nastopih v živo. Freddie Mercury je imel neverjetno prezenco in čudovit občutek za publiko. Praviloma jo je začaral, premišljeno nizal hite, ljudi pozival k sodelovanju in jih razdražil v tolikšni meri, da so na koncu peli in kričali že vsi. Pa če je bilo na koncertu deset ali sto tisoč ljudi, Freddie je čaral in čaral.
Nekje konec 70. je osupnil: svoj prepoznavni glamurozni rockovski videz (bleščeč, teatralen, vsekakor močno pretiran) je opustil in se popolnoma spremenil. Kratki lasje, brki, bela majica brez rokavov je bil njegov novi videz, s katerim se je na odrih in tudi v zasebnem življenju pojavljal v 80. letih. Prav takšen Freddie se je vtisnil v spomin večini ljubiteljev glasbe.
Kako ga je videl Hollywood
Ljubitelji skupine in Freddieja Mercuryja ste si zagotovo ogledali film Bohemian Rhapsody, nekakšno epopejo Mercuryju in celi skupini. Film iz leta 2018 je postal mega uspešnica in do takrat daleč najdonosnejši glasbeni biografski film. Nastajal je nekaj let (od leta 2010), vmes pa doživel številne spremembe. Zamenjali so režiserja in, kar je filmu dalo poseben pečat, tudi glavnega igralca. Za vlogo Freddija Mercuryja je bil sprva predviden Sacha Baron Cohen (Borat), ki je Mercuryju tudi fizično podoben. A Cohen se je, potem ko je podrobno preučil zgodovino skupine, predvsem pa Mercuryjev življenjepis, uprl scenariju in je zahteval poštenega, bolj divjega, scenarij, ki bo skupino in predvsem Mercuryja prikazal v realni, resnični luči. Ni mu uspelo – v Hollywoodu so se odločili, da fante iz skupine prikažejo kot pridne, zlate, Freddiejevih škandalov pa kar se da malo. Cohen je vztrajal in jih končno nekam poslal. Vlogo so dali Ramiju Maleku, ki se na resnico ni oziral in je raje pobral oskarja za najboljšo moško vlogo (2019). Film je postal uspešnica, Malek se je izstrelil med zvezde, grenak priokus pa je ostal.
In česa v filmi nismo videli? Odgovor je preprost: večine pikantnih podrobnosti iz življenja skupine in njenih članov, predvsem Freddieja Mercuryja. Ker skupino Queen še danes marsikdo istoveti prav z njenim frontmanom in glavnim pevcem, si oglejmo predvsem njegov del, včasih povezan s skupino, včasih pa tudi ne.
Parsi
Petega septembra bi Freddie Mercury, če bi še živel, praznoval svoj 80. rojstni dan. Rodil se je na otoku Zanzibar, takrat je bil to sultanat v sklopu Združenega kraljestva. Danes otok pripada Tanzaniji in je zelo priljubljena turistična destinacija tudi med Slovenci. Rodil se je staršema indijskega porekla, ki sta pripadala religiozno-etnični skupnosti parsov (pripadnikov zaratustrstva). Parsi so sploh nekaj posebnega in ena najbolj zanimivih religioznih skupin. Njihova vera je zoroastrizem, ena najstarejših še živečih monoteističnih religij. Osrednji bog je Ahura Mazda, prerok pa Zaratustra (Zoroaster). Parsi svojo skupnost že stoletja ohranjajo zelo zaprto. Poročajo se med seboj, spoštujejo svoje običaje in predvsem ne širijo svoje vere naokrog. Parsi se lahko le rodiš. V modernih časih parse še najbolj poznamo po čudnem, za mnoge spornem načinu pokopavanja umrlih. Tradicionalni namreč pokojnikov niso pokopavali ali sežigali, saj naj bi zemlja in ogenj ostala čista. Truplo so odnesli v dakhmo – "stolp tišine", kjer je bilo izpostavljeno soncu in mrhovinarjem.
In Freddie? Odraščal je med parsi, spoštoval starše, njihove običaje, a sam ni bil pretirano veren. Javno se ni nikdar odpovedal veri, vendar ni živel kot zoroastrijec. Daleč od tega – parsi so zelo konservativni, Freddie je bil vse prej kot to. Kakorkoli, ko je na Zanzibarju leta 1964 izbruhnila državljanska vojna, se je družina preselila v Anglijo, Freddie pa se je vpisal na študij grafičnega oblikovanja.
Mary Austin
Čeprav je Freddie verjetno že zelo zgodaj vedel, da ga privlačijo moški, se je tudi v njegovem življenju pojavila fatalna ženska, ki je ni mogel, znal in ne želel nadomestiti. Freddie je Mary Austin spoznal, ko je bila stara 19 let, on pa 24. Ko sta postala par, skupina še zdaleč ni bila slavna, člani pa daleč od bogastva. Mary se je torej zaljubila v fanta s sanjami, ki pa je bil zelo samozavesten in prepričan o bodočem uspehu. Živela sta skupaj in Freddie jo je okoli božiča leta 1973 celo zaprosil. Toda poročila se nista. Čez čas je Mary opazila, da Freddie o poroki ne govori več. Ko je predlagala, da bi šla kupovat poročno obleko, se je temi izognil. Okoli leta 1976 ji je povedal, da misli, da je biseksualen. Maryjin znameniti odgovor naj bi bil približno: "Ne, Freddie, mislim, da si gej."
Partnersko razmerje se je s tem končalo, njuna navezanost pa ne. Freddie ji je kupil stanovanje blizu svojega doma. Ostala sta vsakodnevno povezana, Mary je ostala edina oseba, ki ji je Freddie zaupal skoraj brezpogojno. Mary je pozneje imela druge partnerje in otroke, Freddie je imel moške partnerje. Kljub temu sta ostala nekakšna družina. Ljubosumni ljubimci so Freddieja vpraševali, zakaj ne morejo nadomestiti Mary, on pa je vselej odgovarjal, da je to preprosto nemogoče. Imel jo je za svojo zunajzakonsko ženo. In, kot bomo videli, to niso bile samo besede.
Zabave, ki jih pomnijo še danes
Ob izidu albuma Jazz so Queeni 31. oktobra 1978 v New Orleansu pripravili zabavo, ki je še danes ena najbolj razvpitih v zgodovini rocka. Povabili so novinarje in direktorje založb z vsega sveta, nastopali so požiralci ognja, kačarji, pritlikavci, striptizete in različni burleskni izvajalci. Prisotni so se pozneje spominjali Freddieja, ko je podpisoval gole zadnjice obiskovalk. Legenda pravi, da naj bi pritlikavci hodili naokrog s srebrnimi pladnji kokaina na glavah. Taylor je pozneje hudomušno govoril, da tega sicer ni videl, da pa zanikati tudi ne more …
Med letoma 1979 in 1985 je Freddie veliko časa preživljal v Münchnu. Tam ni bil samo svetovna superzvezda, ampak je lahko precej bolj anonimno zahajal v gejevske lokale. Njegov takratni prijatelj Peter Ambacher, münchenska drag queen Miss Piggy (drag queen je način preoblačenja, ko se moški namerno pretirano in poudarjeno preoblečejo v žensko, čeprav niso nujno homoseksualci), se spominja Freddieja v njegovem priljubljenem lokalu Frisco: praviloma je stal v kotu, pil vodko s pomarančnim sokom in opazoval dogajanje. Zabave so bile menda nore: ogromno alkohola, kokaina, zatemnjena okna in norenje vse do jutranjih ur.
O Freddiejevih zabavah obstaja cela folklora: goli oziroma pomanjkljivo oblečeni natakarji, ogromne količine kokaina, orgije, ljudje, ki so bili na zabave povabljeni samo zaradi videza ... Nekaj tega razvratnega življenjskega sloga je dobro dokumentiranega. Nekaj je nastalo s prepričevanjem mitov in legend. A neizpodbitno dejstvo ostaja: tako divje, noro, odštekano, kot se je zabaval Freddie Mercury, se menda ni zabaval nihče.
Princesa Diana
Freddiejevi družbi se je nekega večera pridružila waleška princesa Diana in si zaželela, da bi z njimi preživela večer v ekskluzivnem londonskem gejevskem klubu Royal Vauxhall Tavern. Ker bi jo tam takoj prepoznali, so jo preoblekli v moškega (drag king): vojaška jakna, usnjena kapa, temna očala. Preoblečena Diana je bila še najbolj podobna ekscentričnemu mlademu geju oziroma moškemu modelu. Diana je bila navdušena, Freddie pa je izrekel: "Pa dajmo, naj se dekle malo zabava." V klubu Diane res ni nihče prepoznal, zabava pa je trajala do jutra. Zgodba sicer ni uradno potrjena, je pa dejstvo, da sta bila Freddie in Diana še dolga leta dobra prijatelja.
Michael Jackson in lama
Leta 1983 sta se Michael Jackson in Freddie odločila, da skupaj posnameta pesem ali dve. Nastale so nove skladbe, sanjski dvojec se je lotil snemanja. A glej ga, zlomka, že čez nekaj dni se je snemanje končalo, zvezdnika pa sta odvihrala vsak na svojo stran.
"Le kako naj snemam z njim, če vsak dan posnifa toliko kokaina, da bi moral zadostovati celotni nogometni enajsterici?" se je pridušal Jackson.
"Le kako naj snemam s človekom, ki v studio na snemanje pripelje lamo, jo poimenuje Louie in ji pusti, da se prosto sprehaja po studiu. Marsikaj znam, snemati z lamami pa se še nisem naučil!" mu ni ostal dolžan Mercury.
Pod pritiskom
Leta 1981 je skupina Queen snemala v svojem studiu v švicarskem Montreauxu. David Bowie, ki je takrat živel v bližini, jih je nekega večera obiskal. Kot se za zvezdnike spodobi, so takoj začeli popivati in se čez nekaj ur odločili, da nekaj posnamejo skupaj. A alkohol je udaril na njihove ege – vsak je predlagal in zahteval svoje, zato so se končno odločili, da vsak izmed peterice odide v studio sam in posname pesem tako, kot je njemu všeč. Naslednjega jutra so se streznili, še enkrat poslušali, kar so posneli, od vsakega vzeli najboljše in zmiksali pesem Under Pressure, enega največjih hitov skupine sploh. Ki je nastal v eni sami zelo pijani noči.
Live Aid
Katastrofalna lakota v Etiopiji je glasbenika Boba Geldofa in Midgeja Ureja leta 1985 vzpodbudila, da organizirata največji rock koncert na svetu, Live Aid, ki je potekal istočasno na dveh prizoriščih, na Wembleyju v Londonu in stadionu Johna F. Kennedyja v Filadelfiji. Nastopili so praktično vsi največji zvezdniki tistega časa, koncert pa so prenašali po vsem svetu. Koncert naj bi si ogledalo 1,5 milijarde ljudi v več kot sto državah po svetu.
Vsak izvajalec je dobil približno dvajset minut. Freddie Mercury in The Queen pa so teh dvajset minut spremenili v glasbeno zgodovino. Po splošni oceni je bil njihov nastop najboljši stadionski nastop vseh časov. Mercury je nastop zelo dobro naštudiral. Publiki niso pustili niti sekunde prostega časa, niti trenutka oddiha. Freddie v beli majici, spranih kavbojkah, športnih copatih, črnem pasu in dvema zapestnicama je sedel za klavir in odigral uvod v Bohemian Raphsody. Pesmi niso odigrali do konca, že med njo so prešli na Radio Ga-Ga in tako naprej, iz pesmi v pesem. Že pri drugi pesmi se je priključila publika. In ko je zakričal znameniti Ay-Oh!, mu je publika odgovorila enako, le da iz 72.000 grl. Imel jih je v popolni oblasti, neverjetni šov pa je preko televizijskih ekranov spremljala poldruga milijarda ljudi. Po nastopu naj bi do članov skupine prišel Elton John. "Prasci. Ukradli ste nam šov ..." In povedal vse.
Mačke
Freddie je imel še eno posebnost: oboževal je mačke. Z njimi je bil obseden. Imel jih je več, jih klical po telefonu, ko je bil na turnejah, jim kupoval božična darila in jim posvečal ogromno pozornosti. Pesem Delilah z albuma Innuendo je posvečena njegovi najljubši mački Delilah. Fant, ki je ponoči divjal po klubih, je doma postal skoraj sentimentalni mačji očka.
Aids in smrt
Sredi 80. let je svet spoznal aids. Strašna prenosljiva bolezen, s katero si se najlažje okužil z nezaščitenim spolnim odnosom (še najbolj s homoseksualnim) ali z intravenoznim vnosom droge, je postala nekakšna novodobna črna smrt. Freddie je prisegal na kokain, zato se je v začetku 80. skoraj zagotovo okužil pri seksu. Ker takrat učinkovitega kombiniranega zdravljenja, kakršnega imamo danes, še niso poznali, je diagnoza okužbe z virusom hiv pomenila skoraj zanesljivo prezgodnjo smrt.
V Freddijevih krogih se je o bolezni, razumljivo, precej govorilo. Vse več je bilo zgodb, vse več ljudi, ki so se okužili. Nihče ni bil več varen. Freddie je leta 1987 posumil, da je nekaj narobe. Hitro zatem je sledila diagnoza. Diagnozo je sprva skrival in nadaljeval delo. Sčasoma se je le zaupal. Najprej članom benda, verjetno še prej Mary in takratnemu ljubimcu Jimu Huttonu, ki se je štel za Freddijevega moža. Javnost je obvestil šele 23. novembra leta 1991. Dan pozneje je umrl.
Po smrti
Po smrti je glavno vlogo znova prevzela Mary. Freddie je želel preprečiti, da bi njegov grob postal romarsko mesto, zato je Mary "pooblastil" za svoje upepeljene ostanke in jo prisilil v obljubo, da ne bo nikoli povedala, kam jih je položila. Povedala, da jih je približno dve leti skrivala kar v Freddiejevi hiši, nato jih je nekega dne na skrivaj nekam odnesla. Tudi Freddiejevim staršem ni povedala lokacije in še danes ni znano, kje so. To je ena lepših skrivnosti rockovske zgodovine.
Svojim najbližjim in zaposlenim je v oporoki namenil velike vsote: Huttonu 500.000 funtov, osebnemu pomočniku Petru Freestonu in kuharju Joeju Fanelliju enako. Vozniku Terryju Giddingsu sto tisočakov.
Preostanek denarja so dobili starši in družina. In Mary? Njegova Mary je dobila premijo. Najprej več milijonov vredno vilo, v kateri je Freddie prebival in na katero je računal Hutton ("Obljubil mi jo je," je javkal, a o tem ni bilo nobenega dokaza.) Mary je postala tudi ekskluzivna lastnica Freddijevih avtorskih pravic. Tam so se obračali milijoni.
Freddie in Elton John
Freddie in Elton John, tudi on zapriseženi homoseksualec, menda nikdar nista bila ljubimca. Sta pa prijateljevala. Eden drugemu sta dala žensko ime (Freddie je bil Melina, Elton pa Sharon), tako sta se klicala tudi zasebno. Oba sta imela rada ekstravaganco, kokain, zabave, umetnost, opravljanje in dragocena darila. Freddiju je prijateljstvo ogromno pomenilo. Kakšen mesec po Freddijevi smrti je na Eltonova vrata potrkal poštar. Prinesel je paket, ki ga je Freddie le nekaj dni pred smrtjo naročil zanj. V njem je bila ena od slik britanskega umetnika Henryja Scotta Tuka, ki jih je Elton zbiral. In zraven slike sporočilo v njunem zasebnem jeziku: "Draga Sharon, to sem videl na dražbi in pomislil, da ti bo všeč. Z ljubeznijo, Melina." Elton je pozneje povedal, da je jokal kot nikdar prej in nikdar pozneje ...
Montserrat Caballé
Ena najbolj znanih Freddijevih zgodb je tista o sodelovanju s slovito operno pevko Montserrat Caballé. Ko so ga leta 1986 vprašali, katera pevka mu je najljubša, je brez razmišljanja izstrelil njeno ime. In ko so mu povedali, da bo Barcelona leta 1992 gostila olimpijske igre, je dejal, da bi rad napisal pesem o mestu in da bi jo rad zapel prav z Montserrat. Zgodba je prišla do Caballé in jo takoj zanimala. Srečala sta se leta 1987. Freddie je bil izredno živčen. Pripravil je glasbo, da bi ji pokazal, kaj zna. Montserrat je poslušala in ga šokirala: "Zakaj pa midva ne bi naredila kar celega albuma?"
Freddie je bil osupel. Nastala je ena najbolj slavnih kombinacij v zgodovini glasbe. Dobili smo čudovite pesmi, dobili smo olimpijsko himno Barcelona, ki pa je Freddie ni več mogel odpeti v živo (umrl je leto prej). Skladba je bila nekaj nenavadnega celo za Freddieja. Ne Queen in ne opera. Je nekakšen hibrid med rockovsko kompozicijo, simfonično glasbo in opernim duetom. Sodelovala sta nekaj let, Freddie pa ji ni upal povedati, kako bolan je v resnici. Bila je edina oseba v glasbenem svetu, pred katero je čutil spoštovanje. Če kdo, potem je Mercury vedel, kaj je to glasbeni talent.
Queen po Mercuryju
Skupina Queen je ena najpomembnejših glasbenih skupin nasploh. Znani so kot pionirji progresivnega rocka, heavy metala in glam rocka. Prva leta po Freddiejevi smrti so člani skupine najprej urejali material in skušali posneti vse, kar je ostalo neposnetega iz skupnih let s svojim pevcem. Organizirali so nekaj koncertov v njegov spomin, ko pa sta Brian May in Paul Rodgers čez nekaj let skušala poiskati novega pevca in nadaljevati delo skupine, se je basist John Deacon uprl. "Brez Freddieja ni Queenov, zato hvala, ne." In je odšel k svoji ženi in šestim otrokom.
May in Rodgers sta kljub temu nadaljevala. Freddiejev mikrofon občasno prevzame Adam Lambert in skupina se občasno pojavi še danes. Resda v polovični originalni zasedbi, pa vendarle. Kljub nesporni kakovosti pa je obveljala Deaconova, da brez Freddieja Mercuryja tudi Queenov ni.
Originalna skupina je s svojimi pesmimi še danes ena najbolj predvajanih in najbolj poslušanih rockovskih skupin vseh časov.
