Čeprav gre za zelo močan kulturni mit, nam marsikateri "poznavalec" skuša pojasniti, da kluba 27 v bistvu ni in da je vse skupaj le fantazija ljubiteljev zarot. Češ da mladi glasbeniki zelo pogosto umirajo tudi pri drugih starostih. Ali astrološki mit, češ da se vsakih 27 let ponovi prvi "Saturnov povratek" (okoli 27–30 let), ki naj bi predstavljal veliko življenjsko prelomnico.
Že res, a precej bolj logične so druge razlage. Na primer tista, da pri približno 27 letih številni zvezdniki doživijo vrhunec slave, hkrati pa se spopadajo z ogromnimi pritiski, zasvojenostmi in duševnimi stiskami.
Še najbolj nora se zdi legenda o belem vžigalniku, ena najbolj znanih urbanih legend v zgodovini rock glasbe. Po legendi naj bi imeli številni člani kluba 27 ob smrti pri sebi bel vžigalnik, zato je ta postal simbol nesreče. Legenda izvira iz 70. in 80. let 20. stoletja, ko so oboževalci začeli iskati povezave med prezgodnjimi smrtmi slavnih glasbenikov. Bela barva je v mnogih kulturah povezana s smrtjo, duhovi ali nesrečo, zato se je zgodba hitro razširila.
Legenda ima nekaj lukenj. Največja je zagotovo ta, da ni prav nobenega dokaza, da so umrli ob smrti imeli pri sebi bele vžigalnike. In če bi jih že imeli: v tistem času so bili beli vžigalniki BIC v svetu neverjetno priljubljeni, v začetku sedemdesetih, ko je zgodba o klubu najbolj živela, pa sploh še niso bili v uporabi. A glej ga zlomka: bela barva vžigalnika je v svetu rockerjev postala nekakšen talisman nesreče. Med kadilci in ljubitelji rocka je dolgo veljalo nenapisano pravilo: Nikoli ne uporabljaj belega vžigalnika!
Čeprav danes veliko ljudi ve, da gre za mit, je vraževerje še vedno prisotno. Beli vžigalniki so pogosto najcenejši in najpogostejši, zato jih je povsem pričakovano najti pri številnih ljudeh. Prav ta vsakdanjost je verjetno pripomogla k nastanku legende – ko ljudje začnejo iskati vzorce, običajni predmeti hitro dobijo simbolni pomen. Skratka, legenda o belem vžigalniku nima zgodovinskih dokazov, ostaja pa ena najbolj znanih in trdoživih glasbenih urbanih legend, povezanih z mistiko kluba 27.
Klub je ustanovil hudič
Legenda se je začela z Robertom Johnsonom, enim prvih, če ne sploh prvim glasbenikom v 20. stoletju, ki je umrl pri 27 letih. Danes Roberta Johnsona (1911–1938) poznajo le glasbeni strokovnjaki, a med njimi velja za enega najvplivnejših kitaristov vseh časov. Vplival je na celo vrsto kitarskih velikanov, od Erica Claptona do Jimija Hendrixa, čeprav je vsega skupaj posnel le 29 pesmi. Johnson velja za očeta in za vrhunec bluesa in rock and rolla takrat pač še niso poznali. Njegova zgodba pa je nadvse zanimiva. Legenda pravi, da je Johnson prodal svojo dušo hudiču ter zanjo dobil talent igranja na kitaro in skladanja pesmi.
Bilo je v Clarksdalu v zvezni deželi Misisipi, na križišču cest 49 in 61, koder se je potepal takrat 18-letni Robert. Tam naj bi bil srečal hudiča in sklenil peklensko zavezništvo: dobil je dar igranja kitare, kakor je ni znal igrati nihče drug. In v zameno obljubil svoje življenje – hudič naj bi prišel ponj čez devet let.
Nadaljevanje zgodbe poznamo. Johnson se je potepal po jugu ZDA, igral povsod, kamor so ga povabili, in užival življenje s polno žlico. Predvsem dekleta in žene so bile nore nanj, menda se mu je bilo nemogoče upreti. Legendo o pogodbi s hudičem je vključil v več svojih pesmi, zato je zlahka preživela. Leta 1938, devet let po tistem srečanju na razpotju, je Johnson verjetno že pozabil na zaobljube. Nekega večera je igral v lokalu Three Forks, v bližini Memphisa, na novem razpotju – tam se križata cesti 49 in 82. Takrat se je vanj zatreskala žena lastnika lokala; po nastopu naj bi mu bil ta v pijačo podtaknil strihnin, mi ga poznamo kot strup za podgane, je pa tudi pomemben sestavni del droge LSD. Največji kitarist dotlej je končal svojo pot. Pri sedemindvajsetih. Klub je bil rojen.
Fant, ki je zapakiral Rolling Stonese
Potem je bilo dolga leta tiho. Kot bi usoda (hudič?) čakala, da rock and roll zadiha s polnimi pljuči in postane prevladujoča glasbena zvrst. Zgodbo o Brianu Jonesu (1942–1969) bralci naših člankov o rocku že poznate. Jones je bil "glavni krivec" za nastanek skupine The Rolling Stones. Čeprav sta bila Mick Jagger in Keith Richards zraven od vsega začetka, je bil Brian Jones gonilna sila, tisti, ki je vse skupaj zakuhal in zapakiral, tisti, ki se je domislil legendarnega imena. Brian je bil genialni glasbenik, ki je znal igrati praktično na vsak inštrument, na nekatere prav vrhunsko. Bolj ko so se Stonesi prebijali na vrh, več je bilo izzivov in skušnjav. Fantje iz "kotalečih se kamnov" se jim niso znali, morda tudi ne želeli upreti. Nenehno so igrali, se vsak večer po koncertu zadevali in nadaljevali z ogromno alkohola ter divjimi zabavami z ženskami. Bili so mladi, zato so lahko vzdržali. Vsi, razen enega, takrat najpomembnejšega.
Brian Jones si je dneve in noči lajšal z vse večjimi odmerki trdih drog in leta 1969 je bil že povsem na robu moči. Sredi leta se je sprl s fanti, demonstrativno izstopil iz skupine, že nekaj dni pozneje pa so ga, polnega drog in alkohola, našli mrtvega v bazenu. Stonesi so izgubili svojo gonilno silo, svojo inspiracijo, svojo legendo. Uganili ste – star je bil 27 let.
Keith Richards je pozneje zapisal: "Brian je bil genialen glasbenik, a strašno zapletena osebnost. Vselej je skušal zapletati, tudi stvari, ki naj bi potekale povsem gladko. Kot bi ga od znotraj poganjala neka nevidna, zla sila. Tudi v meni se skriva kakšen demon, v Brianu jih je bilo vsaj 45."
Največji kitarist vseh časov
Ni je lestvice najboljših kitaristov sveta, na kateri na vrhu ali vsaj neposredno pod njim ne boste našli Jimija Hendrixa. James Marshall "Jimi" Hendrix (1942–1970) je bil kitarist, pevec, pisec avtorskih pesmi. In predvsem kulturna ikona, fant, ki je svet rock and rolla obrnil na glavo. Po mnenju mnogih ljubiteljev glasbe in glasbenih kritikov je imel Hendrix največji vpliv v zgodovini rocka, predvsem pri sami tehniki in načinu igranja električne kitare.
Hendrix ni imel nikakršne glasbene izobrazbe, je pa že kot deček vedel, kaj in kako. Ko mu je mama naročila, naj pospravi po hiši, je čez čas našla razmetanih cel kup metel. Mali Jimi je, takoj ko je zagledal metlo, začel "brenkati" nanjo. Na prvo, drugo, tretjo … Vse dokler mu oče ni kupil prve ukulele na eno struno, čez čas prve akustične in čez nekaj let še prve električne kitare. Od tistega trenutka za Hendrixa ni več obstajalo nič drugega.
Začetki so bili težki, nova obzorja mu je odprl odhod k vojakom (bil je odlikovan padalec), kjer je po naključju spoznal nekaj glasbenih kolegov. Tudi preboj na največjo sceno ni bil lahek. Po kar nekaj bolj ali manj uspelih poskusih – Jimi je igral povsod in z vsemi, še posebej rad z Ikom in Tino Turner – je šele leta 1966 ustanovil svojo legendarno skupino The Jimi Hendrix Experience. A v ZDA še vedno niso dočakali preboja, treba se je bilo podati čez lužo, v boj z največjimi. Jih bodo v Angliji prepoznali?
V Angliji so sredi šestdesetih vladali beli fantje: Beatli, Stonesi in druge, prebijajoče se skupine. Za najboljšega kitarista je veljal Eric Clapton – tudi njega najdemo na vseh lestvicah največjih. Prav Hendrixovo srečanje s Claptonom je Američanovi zgodbi dalo novo dimenzijo. Bilo je 1. oktobra 1966 v londonskem klubu Central London Polytechnic, kjer je Clapton, takrat že velika zvezda, nastopal kot kitarist skupine Cream. Hendrixa v Angliji takrat ni poznal še nihče, a je poprosil znanca, basista skupine Chasa Chandlerja, če sme zaigrati eno pesem na odru. Clapton je privolil in Hendrix je nato pred polno dvorano zaigral priredbo pesmi "Killing Floor" Howlin' Wolfa. Pesem je odigral z neverjetno hitrostjo, natančnostjo in energijo. Člani skupine Cream so bili osupli. Po znani anekdoti naj bi bil Clapton po nastopu stopil z odra, prižgal cigareto in vprašal Chandlerja: "Pa si vedel, da je tako presneto dober?" Odtlej Clapton ni več nikomur in nikdar dovolil, da bi ga poimenoval za največjega kitarista na svetu …
Kakorkoli, Hendrix je praktično na novo definiral električno kitaro. Bil je pionir uporabe distorzije, wah-wah pedala, povratne zanke (feedback), studijskih efektov, improvizacije in še marsičesa. Na odru se mu je strgalo: igral je za hrbtom, z zobmi, včasih pa je kitaro tudi zažgal – najbolj znan je njegov nastop na festivalu Monterey Pop leta 1967. Še posebno draž njegovemu igranju je dajalo dejstvo, da je bil levičar, vendar je običajno igral na desničarsko kitaro Fender Stratocaster, ki jo je obrnil na glavo in drugače napel strune.
Jimi Hendrix ni posnemal nikogar, njega so skušali posnemati vsi. Med nesmrtne legende se je dokončno vpisal na festivalu Woodstock leta 1969, enem najbolj legendarnih v zgodovini rocka. Njegova psihedelična interpretacija ameriške himne The Star-Spangled Banner, v kateri je s kitarskimi efekti posnemal zvoke bomb, letal in siren ter ustvaril močan komentar vojne v Vietnamu, je postala osrednji dogodek festivala in v svet ponesla sporočilo na povsem nov, izviren način.
Bil je nekoliko eksotičnega videza. Imel je dolge, skodrane lase in se je zelo pisano oblačil. Ker je živel svobodnjaško in je ogromno potoval, so se razširile govorice, da je romskega rodu. Pa ni bil, njegovo poreklo je afroameriško po očetu, mama je bila pol Irka, pol Indijanka.
Jimija so našli mrtvega 18. septembra leta 1970, v hotelski sobi v Londonu. Njegova smrt je ovita v tančico skrivnosti, a šlo naj bi za prevelike odmerke in nesrečno kombinacijo drog, alkohola in uspavalnih sredstev. Star je bil 27 let.
Krhko dekle neverjetnega glasu
Nihče ni pel bluesa z več bolečine, strasti in iskrenosti kot Janis Joplin (1943–1970). Njena zapuščina ostaja ena najmočnejših v zgodovini rocka. Zaradi izjemno čustvenega, surovega in močnega glasu je postala simbol poznih šestdesetih let ter hipijevskega gibanja.
Janis je bila rojena v konservativnem Teksasu in je kot mladenka preživljala precej hude čase. Bila je drobna, krhka, zelo sramežljiva in negotova glede svojega videza. V srednji šoli so jo vrstniki pogosto zasmehovali, kar je pustilo globoke posledice. Kasneje je postala ena največjih zvezd svoje generacije, vendar je še vedno iskala sprejetost in bližino.
Zanimivo, tudi Janis Joplin se ima, podobno kot Hendrix, za svoj preboj zahvaliti festivalu Monterey Pop leta 1967. Dotlej skoraj neznana pevka je osupnila s hripavim glasom, pretresljivo izrazitostjo ter veliko muzikalnostjo ter povsem prevzela poslušalce. Takoj so ji nadeli vzdevek Pearl (Biser), ki ga je ponosno nosila vse do smrti.
Kariera Janis Joplin je trajala komaj dobra tri leta. V tem času je z različnimi spremljevalnimi skupinami posnela precej pesmi, številne so se za vselej vpisale v zgodovino rocka. Bila je tudi med nastopajočimi na Woodstocku, kjer pa so njene osebne stiske že prihajale v ospredje. Še pred nastopom (ob zori 17. avgusta) si je vbrizgala močno dozo heroina. Gledalci je sicer niso razkrinkali, sama pa je komaj še stala na nogah.
Heroin je bil njen najljubši prijatelj, tisti, ki jo je znal izvleči iz strahov in dvomov, ki je niso nikdar zapustili. Nekajkrat se je poskusila odvaditi, a ji nikdar ni povsem uspelo. Rekla si je celo, da je dovolj, in odpotovala na dolgo potovanje v Brazilijo, kjer naj bi si očistila telo in duha ter poiskala nov smisel življenja. Uspelo se ji je celo zaljubiti in nekaj mesecev je kazalo, da ji bo uspelo. A je po vrnitvi domov hitro zašla na stara pota.
Janis je bila neverjetna glasbenica. Ko je na novo zapela pesem Piece of My Heart (original pripada Ermi Franklin), je bil svet osupel. Celotna generacija, ki je sanjala in živela v ritmu rocka, se je zaljubila v to krhko dekle, ki se je na odru prelevila v pravo furijo z glasom, segajočim vse do srca. Bila je neverjetno priljubljena, čeprav jih je vse več vedelo tudi za njene osebne stiske.
Ko je 18. septembra 1970 umrl njen prijatelj Jimi Hendrix, je bila Janis vsa iz sebe. Čez nekaj dni je še zapela a cappella pesem Mercedes Benz – še eno, ki se bo vpisala v zgodovino. Manj kot dva tedna pozneje se je zgodila katastrofa: 4. oktobra so jo okrog poldneva zaman pričakovali na tonskih vajah. Poslali so menedžerja, da jo pobere in pripelje na vaje, a je bilo prepozno. Janis je negibno ležala na tleh, med posteljo in nočno omarico. Predozirana, mrtva. Umrla je le šestnajst dni po Jimiju Hendrixu.
Njen pogreb je bil v slogu njenega življenja. Pepel so iz letala raztresli v Tihi ocean, na pogrebni slovesnosti je bilo žalovanje prepovedano. Prijatelji so pripravili zabavo z njeno najljubšo glasbo in tekilo. In verjetno tudi malo heroina … Nekaj mesecev pozneje so izdali album z njenimi še neizdanimi pesmimi. Ime albuma je bilo preprosto – Pearl. Janis Joplin nas je zapustila, stara 27 let.
Kralj kuščarjev
Jim Morrison (1943–1971) je bil pevec, pesnik in glavni avtor besedil skupine The Doors. Zaradi karizmatične odrske prezence, globokih besedil in uporniškega značaja velja za eno največjih rockovskih zvezd vseh časov.
Jimova starša sta delala v ameriški mornarici, zato se je družina precej selila. Jimovo neobičajno življenje se je začelo že v otroštvu. Morrisonovi so namreč nekega dne v puščavi peljali mimo kraja, kjer se je zgodila huda prometna nesreča, in Jima je pogled na trupla sedmih Indijancev, ki so ležala ob cesti, močno pretresel. Kasneje se je izkazalo, da ga je ta prizor spremljal vse življenje, saj je sam kasneje dejal: "Takrat sem se prvič srečal s smrtjo. Ker sem bil še otrok, nisem smel iz avtomobila. Videl sem samo rdečo barvo in ljudi, ki so ležali naokoli, slutil sem, da se je zgodilo nekaj strašnega, in še danes verjamem, da so se takrat duše vseh umrlih Indijancev naselile v meni."
In mali Jim je hitro postal pesnik. Starši so sicer pričakovali več in so ga poslali na študij filmske režije v Los Angeles. Tam je gulil šolske klopi s slovitima Francisom Fordom Copollo in Georgeem Lucasom, zanj pa je bilo še pomembnejše, da je tam spoznal svojo sorodno dušo, hipija Raya Manzareka. Ko sta nekega dne na plaži osvajala dekleta, je Jim svoji izbranki na hitro spisal pozneje slavne verze "Hello, I Love You". Manzarek je dodal glasbene tone in čez čas sta k sodelovanju povabila še bobnarja Johna Densmora in kitarista Robbyja Kriegerja. Skupina The Doors je bila ustanovljena!
Imeli so super pesmi, skupino so sestavljali sami lepotci, izredno karizmatični fantje. Težava je bila le ena: Jim Morrison je komajda znal peti. Zato je svoje mojstrske pesmi bolj deklamiral kot pel. A bilo je dovolj – skupina se je bliskovito prebila na vrh. Jim si je ustvaril skoraj mitološko podobo. Pogosto se je imenoval "The Lizard King" ("Kralj kuščarjev"), po verzu iz svoje pesmi: "I am the Lizard King. I can do anything." ("Sem kralj kuščarjev, lahko naredim, karkoli želim.") V srcu je bil bolj pesnik kot glasbenik, navduševal se je nad poezijo, filozofijo in deli avtorjev, kot so Friedrich Nietzsche, Arthur Rimbaud in William Blake.
Zato pa je na koncertih v živo vse bolj in bolj norel. Koncerti skupine The Doors so bili pogosto nepredvidljivi. Jim je bil včasih izjemen, drugič pa zaradi alkohola skoraj ni mogel nastopati. Najbolj razvpit je bil koncert v Miamiju leta 1969, kjer so ga obtožili nespodobnega vedenja na odru. Občinstvo je zmerjal z idioti, nato pa naj bi se bil množici tudi razgalil. Dogodek je sprožil sodni proces, na katerem so konservativni Američani Morrisona tudi spoznali za krivega. Skupina je izgubila več koncertov, Jim pa se je odločil, da se z dekletom za nekaj časa umakne v Pariz. Tam naj bi se odločil, ali bo sploh ostal v glasbi ali se bo raje posvetil poeziji. "Želim si, da bi me ljudje čez desetletja pomnili predvsem kot pesnika, ne le kot rock zvezdnika." Danes ga zgodovina vidi kot oboje.
Morrison ni imel sreče z dekleti. Njegova večna ljubezen Pamela Courson ga je spremljala v Pariz, tudi sama obremenjena z močno odvisnostjo. Nekaj mesecev po smrti Jimija Hendrixa in Janis Joplin je kruta usoda udarila še enkrat: Jima Morrisona so 3. julija 1971 našli mrtvega v kadi. Uradno zaradi srčnega zastoja, ki so ga povzročili preveliki odmerki tega in onega. Zanimivo, obdukcije niso naredili. Neuradnih različic in teorij zarote je več. Po eni naj bi ga bilo s sveta spravilo njegovo dekle, ki se je nekaj let pozneje tudi samo predoziralo. Po drugi naj bi ga bila pospravila kar CIA, saj je Morrison s svojim neizmernim vplivom in popularnostjo kvarno vplival na ameriško mladino. Po tretji, najbolj prijazni, pa je Morrison svojo smrt zaigral ter pred norim svetom odšel v Afriko, kjer naj bi bil zaživel pod drugim imenom.
Kakorkoli že, pokopan je na pariškem pokopališču Père Lachaise, njegov grob pa še danes, več kot pol stoletja po njegovi smrti, ostaja romarski kraj za ljubitelje rocka. Nič čudnega: pesmi skupine The Doors se namreč še vedno vrtijo na glasbenih postajah po celem svetu, Morrison pa ostaja prototip rockovske zvezde – usnjene hlače, skrivnostnost, privlačnost, uporništvo.
Legenda živi
Že četrta smrt v slabih dveh letih in tretja v le nekaj mesecih je kar klicala k razmisleku. Ko je nekdo pogruntal, da so vsi junaki umrli pri starosti 27 let, in vse skupaj povezal še s staro Johnsonovo zgodbo, so govorice o klubu 27 eksplodirale in dokončno postale kult(ur)ni mit. Čez čas so potihnile, a jih je znova prebudil samomor legendarnega pevca skupine Nirvana Kurta Cobaina (1967–1994), še dodatno pa smrt izredno priljubljene angleške pevke Amy Winehouse (1983–2011).
In čeprav razlagalci usode radi povedo, da statistika vsemu temu ne pritrjuje in da mladi zvezdniki pri sedemindvajsetih ne umirajo nič bolj pogosto kot pri drugih starostih, zakrknjenih rockovskih navdušencev ne prepričajo. Velika imena, povezave s hudičem in še marsikaj. Dovolj, da bo legenda o klubu 27 živela še dolga dolga leta.
