(VELIKANI ROCKA) Iz mehkega v trdo – Led Zeppelin

Šestdeseta leta prejšnjega stoletja sta glasbeno nedvomno zaznamovali skupini The Beatles in The Rolling Stones, tisti dve, ki ju še danes štejemo za največji vseh časov. Obe so zaznamovale všečne, poslušljive pesmi. Še posebno Beatle, pridne, lepo oblečene fante, ki so se sprehajali med popom in rockom, kot bi njihovo glasbo opisali danes. "Kamni" so zaigrali nekoliko ostreje, a še vedno dovolj všečno in poslušljivo, da so si pribrenkali milijone navdušencev po vsem svetu. Obe skupini sta konec šestdesetih korakali tudi s hipijevskim gibanjem, njegovimi mirovniškimi, protivojnimi sporočili, zavračanjem materialnega, poudarjanjem svobode in miru, iskanjem duhovnosti in sproščenim življenjskim slogom, z dolgimi lasmi, pisanimi oblačili in polno rožami kot simbol miru.

Vse lepo in prav, porečejo ljubitelji rokovske glasbe. A to ni dovolj: rock glasbo lahko svetu predstavimo tudi nekoliko drugače. Bolj divje, izvirno, glasneje, močneje. S pesmimi, ki si jih ne bomo "popevkali" med vsakdanjimi opravili. S pesmimi, ki se jim je treba prepustiti na ta ali oni način, jim pustiti, da zlezejo v vsako poro našega telesa, predvsem čutil. Z glasbo, ki te stoodstotno prevzame in ti ne pusti prostora za kaj drugega. Teren je bil pripravljen, le igralce je glasbeni svet še potreboval. In so prišli. Led Zeppelin, legendarna angleška skupina, ki je na novo definirala besedo rock, skupina, ki je v sedemdesetih letih postala z naskokom najbolje prodajana, najbolj poslušana in po splošnem mnenju najboljša rockovska skupina. Vse to bolj ali manj velja še danes. Zeppelini so pionirji hard rocka, težkega rocka, tiste glasbe, zaradi katere so marsikomu med nami starši in stari starši prepovedali poslušanje plošč ali tujih radijskih postaj. Legendarna četverica (Jimmy Page, Robert Plant, John Paul Johns in John Bohnam) je glasbenemu svetu poveljevala dobrih deset let, ko je leta 1980 tragično umrl njihov komaj 32-letni bobnar Bohnam.

Rojstvo skupine

Govoriti o skupini Led Zeppelin je dokaj preprosto: leta 1968 je Jimmy Page (rojen leta 1944) k sodelovanju povabil dve leti mlajšega Johna Paula Johnsa in še dve leti mlajša Roberta Planta in Johna Bohnama. Page je imel edini med njimi nekaj resnejših izkušenj, saj je že igral (in blestel) v skupini The Yardbirds. Tudi zaradi nje si je četverica najprej nadela ime The New Yardbirds, ko pa so se začeli zavedati, da prinašajo nekaj zares novega, in pridobivati samozavest, so ime spremenili v Led Zeppelin. Češ, da bo skupina "padla kot svinčeni cepelin". In zatresla svet. Kaj kmalu so dobili vzdevek Kladivo bogov. Bolj primernega vzdevka jim ni bilo mogoče dati.Ž

Jimmy Page je igral kitaro in bil glavni glasbeni arhitekt skupine. Pisal je glasbo, tekste, skratka, skupino je vodil in "jo naredil". Njegovo kitarsko mojstrstvo je bilo velikansko in hitro se je prebil na častne lestvice najboljših kitaristov na svetu. Še več in zelo pomembno za naprej: v svetu glasbe je krožila šala, da se je za mojstrstvo igranja na kitaro, tako kot nekdaj slavni Niccolo Paganini za mojstrstvo igranja na violino, prodal samemu hudiču.

John Paul Johns je bil mojster basov in klaviatur, in čeprav vrhunski glasbenik, se je vselej držal nekoliko v ozadju. Posebno zgodbo pa sta izpisovala najmlajša člana skupine, ki sta prijateljevala že od otroštva. Robert Plant je skupino obogatil z neverjetnim vokalom, ki bo postal eden od njenih zaščitnih znakov. Tako kot Plant ni znal in zmogel peti nihče. Njegov vrstnik John ​Bohnam –​ Bonzo pa se je sploh bliskovito povzpel med legende. Bil je bobnar z dušo in telesom, tolkel pa je tako navdušeno, tako silovito, da si je prislužil vzdevek The Beast (Zver).

Vse naprej je potekalo avtomatično. Gledano nazaj, skupini to niti ni bilo težko: imeli so najboljšega pevca in najboljšega bobnarja na svetu, imeli so genialnega, hudiču predanega kitarista in vodjo skupine, imeli so sicer zadržanega, a za stabilnost skupine izjemno pomembnega basista. Na roko jim je šel tudi timing: napočil je čas za rock v pravem pomenu besede.

Zeppelini so se širši javnosti predstavili leta 1969, ko sta izšla njihova prva albuma. Poimenovali so ju preprosto: Led Zeppelin in Led Zeppelin II. Pesem Whole Lotta Love je postala uspešnica. Skupina je v enem letu prešla pot od neznancev do največje nove atrakcije rocka. Glasbeni podatki so tista leta med Anglijo in ZDA potovali bliskovito. Američani so že doumeli, da vse najboljše v glavnem prihaja z one strani Atlantika, Anglija pa je bruhala in bruhala nove fenomene. Zeppelini so Američane obnoreli in leta 1970 so jih prvič povabili na veliko turnejo. Tam pa senzacija: Led Zeppelin postane koncertni fenomen. Igrali so na stadionih, ki so jih praviloma razprodali že tedne vnaprej. Turneja je prinesla rekordne, do takrat nepojmljive zaslužke. Člani skupine so v mestih gostovanja najemali hotelska nadstropja, včasih kar cele hotele. Sobe, v katerih so bivali, so bliskovito pridobivale mitski status, predvsem zaradi razuzdanih zabav, ki so bile njihove redne spremljevalke. Čeprav so med divjimi zabavami po hotelih leteli televizorji, pohištvo in steklenice, so prebrisani hotelirji znali zamižati na obe očesi – vedeli so, da bodo oboževalci za sobo, kjer je spal, denimo, Jimmy Page, še leta pripravljeni plačati velike zneske …

Stopnice v nebesa

Vmes je skupini še nekako uspelo posneti en album (Led Zeppelin III, seveda), naslednji vrhunec je sledil leta 1971. Izdali so album Led Zeppelin IV, na katerem je kraljevala pesem Stairway to Heaven. Stopnice v nebesa, po domače. Osem minut in dve sekundi dolga pesem, nekakšna zmes med recitalom in mogočnim rockom, ki danes velja za eno najbolj simboličnih in večpomenskih rock pesmi vseh časov in ki jo lahko vsak poslušalec razume nekoliko drugače. Pesem pogosto razlagajo kot zgodbo o ženski, ki začne življenje z napačnimi vrednotami, nato pa postopoma spozna, da denar, slava in materialne dobrine niso dovolj. Prava "pot v nebesa" vodi skozi modrost, samospoznavanje in pravilne življenjske odločitve.

Pesem je zgrajena v treh delih: tihem akustičnem uvodu, srednjem električnem delu in zaključnem hard-rock vrhuncu in je bila že s svojo dolžino fenomen. V glasbenem svetu so prevladovale krajše, največ štiri minute dolge pesmi, Stopnice v nebesa pa so te zazibale v napol trans, če si se ji le znal prepustiti.Ž

Najprej je nastala glasba (Jimmy Page), sredi leta 1971, ko so se skrivali na posestvu Headley Grange, je besedilo dodal Robert Plant. Nekaj mesecev pozneje so vse skupaj posneli in dobili smo pesem, ki jo še danes na vseh lestvicah najdete (vsaj) med tremi najboljšimi vseh časov. Zeppelini so jo na koncertih običajno še podaljšali: ponorela publika je lahko uživala tudi po deset, petnajst minut, saj so mojstri instrumentov zlahka razširjali glasbene dele. Povejmo še, da je bil to prvi in edini primer, ko je skupina na notranji ovitek albuma natisnila celotno besedilo pesmi. Legendarno pripoved o ženski, ki je želela vse, a v zameno ni bila pripravljena dati ničesar. Dokler je končno ni srečala pamet.

No Stairway to Heaven!

S pesmijo je povezana tudi ena najbolj znanih rokovskih anekdot vseh časov. V 80-ih in predvsem 90-ih letih je med prodajalci glasbil nastal neuradni rek: "No Stairway to Heaven!" Razlog seveda ni bil v tem, da bi bila pesem prepovedana, temveč da so jo kitaristi začetniki nenehno igrali. Akustični uvod je namreč dovolj prepoznaven, da ga želi usvojiti skoraj vsak mlad kitarist, hkrati pa ni pretirano zahteven za prve korake.

Prodajalci so bili zato vsak dan prisiljeni poslušati iste prve takte in po vedno istem postopku: nekdo je vzel kitaro s stojala, zaigral uvod v Stairway to Heaven, naredil nekaj napak, odložil kitaro in že čez pet minut je prišel naslednji kupec in to ponovil. Po letih ponavljanja je pesem postala nekakšna "himna nadležnih preizkuševalcev kitar". Anekdota je postala tako slavna, da so nekatere trgovine na vhodna vrata izobesile šaljiv napis: "No Stairway to Heaven!"

Svoje je dodal še film Wayne's World iz leta 1992. V eni najbolj znanih scen skuša junak Wayne zaigrati uvod pesmi v trgovini z glasbili, prodajalec pa ga takoj prekine. Na zaslonu se za trenutek pokaže napis: "NO STAIRWAY. DENIED!" (BREZ STAIRWAYA. PREPOVEDANO!) Ta kratki prizor je postal del rockovske folklore in med kitaristi je izraz "No Stairway!" še danes šala, ki jo vsak rock glasbenik takoj razume. Je Stairway to Heaven edina pesem v zgodovini, ki je postala tako priljubljena, da so jo zavračali celo prodajalci kitar?

Največji bend na svetu

Naslednjih nekaj let je Led Zeppelin veljal za največji bend na svetu. Zlahka so razprodali katerikoli stadion po svetu, ljudje so govorili, da so po priljubljenosti presegli Beatle. Leto 1975 velja za njihov umetniški vrhunec, predstavljen na dvojnem albumu Physical Graffiti, ki ga kritiki danes štejejo za vrhunec njihovega ustvarjanja. A prav v tem času so se v življenje skupine začele vpletati nesreče ... Leta 1975 je Robert Plant doživel hudo prometno nesrečo na otoku Rodosu (v avtomobilu je bil z ženo Maureen). Rehabilitacija je trajala več mesecev in skupina je bila prisiljena začasno prekiniti delo. Plantovega glasu namreč ni bilo mogoče nadomestiti. Dve leti pozneje pa tragedija. Plantov petletni sin Karac je umrl zaradi virusne okužbe. Pevec je bil popolnoma strt in je razmišljal o koncu kariere. Strašno žalost mu je vendarle potešila glasba. Skupina se je podala na novo ameriško turnejo in glej ga, zlomka: še uspešnejšo od vseh dotedanjih, pa čeprav so Zeppelini že do takrat veljali za najboljši koncertni bend vseh časov.Ž

A ceno slave so počasi začeli čutiti tudi drugi člani skupine. Prišle so droge, z njimi menda res niso pretiravali, pa vendarle. Prišle so ogromne količine alkohola, kjer je bil vodja parade vselej nezaustavljivi Bonzo. Liter vodke je bila za legendarnega bobnarja menda dnevna doza, ki jo je občasno tudi podvojil … Prišle so prve razprtije med člani, ki so že desetletje nenehno viseli skupaj in so se občasno že črno gledali. Page je postajal obseden z oboževanjem Aleisterja Crowleyja, slavnega angleškega pesnika iz prve polovice 20. stoletja, sicer pa okultista in ceremonialnega magika, ki se je zelo rad ukvarjal tudi z njeno črno različico in raziskovanjem povezav hudiča s pojavi na Zemlji. Page je kupoval Crowleyjeve hiše, zbiral njegove rokopise in silil člane skupine, da so ustvarjali prav na teh krajih, ki jih je javnost povezovala s satanizmom.

Fantje, sicer še vedno mladeniči, so pritisk vse težje prenašali. Ob notranjih napetostih so se pojavili tudi nasilni incidenti. Leta 1979 sta velika koncerta na Knebworth Festivalu v Angliji sicer pokazala, da je skupina še vedno izjemno priljubljena. Pa tudi, da se zlata leta Zepellinov počasi končujejo.

Je bil usoden črn dim?

Spomladi 1980 so se Zeppelini podali na svojo zadnjo evropsko turnejo. Takrat seveda še niso vedeli, da bo ta zadnja, čeprav se je očitna kriza že kazala. Predvsem pri tistem, ki ga je publika imela najraje: bobnar John Bohnam, priljubljeni Bonzo, pa tudi zastrašujoči The Beast, se je močno zredil, vse več pil, svoje priljubljene razvade pa ni znal več nadzorovati. 32-letnik se bobnov ni nikoli učil igrati, je pa že kot deček tolkel po vsem, kar mu je prišlo pod roke (najraje po maminih loncih, seveda). Vzdevek Bonzo si je prislužil po imenu prijaznega in molčečega psa iz znane angleške risanke. Prav takšen je Bohnam namreč bil: prijazen, moleč fant, vselej nasmejan in pripravljen na šale. Drugi vzdevek The Beast si je prislužil ob svojem instrumentu. Ko je sedel za bobne, je prav zares postal zver. Tolkel je neusmiljeno in tako glasno kot še nihče pred njim. Bobne je polnil s koščki staniola, ki so med nastopi frčali naokrog, kar je njegovemu udrihanju dalo dodaten, že skoraj mistični pečat.

Prvi alarm, ki pa ga Bohnam in njegovi prijatelji iz skupine še niso jemali resno, je prišel med koncertom v Nürnbergu, ko je po tretji pesmi omedlel na odru. Ni bilo dneva, ki ga Bonzo ne bi končal mrtvo pijan. Tistega 24. septembra pa so se člani skupine zbrali v Old Mill Housu, eni od "Crowleyjevih" hiš. Bonzo je že pred začetkom načrtovanih vaj požlampal svojo dnevno dozo: za zajtrk je dva sendviča s pršutom poplaknil s štirimi kozarci pomarančnega soka, ki jih je (vsakega!) požlahtnil s štirikratno merico vodke. Pitje se je nadaljevalo in kmalu, že na začetku vaj, se je preprosto sesedel. Fantje so bili tega že vajeni – Bonza so odvlekli v spalnico, kjer naj bi malo odspal in nadaljeval, ko pride k sebi. Menda so mu glavo podložili z blazino, a Bonza ni bilo več nazaj. Mrtvega, zadušil naj bi se bil z lastnimi izbljuvki, so našli šele naslednji dan.

In kaj so fantje delali med tem, da nesrečnega Bonza niso pogrešili? Urbana legenda pravi, da so sodelovali pri eni od Jimmyjevih črnomagijskih, satanskih seans. Prebivalci vasi, v kateri je Hiša starega mlina, trdijo, da se je iz dimnika dolge ure valil gost črn dim. Kakorkoli že, Johna Bohnama, priljubljenega Bonza, ni bilo več. "The Beasta nihče ne more nadomestiti, zato skupino razpuščamo," so člani skupine objavili na tiskovni konferenci nekaj tednov po Bonzovi smrti. Poglavje se je zaprlo, ostala je glasba. Po mnenju marsikoga najboljša rockovska glasba vseh časov.Ž